V SVOBODNI SLOVENIJI PRED 30 LETI
Ko gledam nazaj v tiste poletne dneve leta 1945 v vasici Peggez pri Lienzu na Tirolskem in brskam po starih zapisih, obuJarn spomine in se vdajam za starelim občutkom. Staro vojaško taborišče z lesenimi barkami, obdano z bodečo žico, je ležalo skoraj ob glavni cesti, pa ob bregu Drave, katere šumenje se je mešalo z rohnenjem vojaških tovornjakov, ki so noč in dan vozili vojake in robo proti vzhodu. Tja so angleške oblasti preselile proti koncu junija ali v začetku julija vse slovenske civilne begunce iz Vetrinj. Ne bom opisoval gorja in muk, ki so trle naše rojake v tistih dneh, komaj nekaj tednov po strahotni vetrinjski tragediji. V tistih vročih junijskih in julijskih dneh so slovenski brezdomci dokazali voljo do življenja in zaupanja v božje načrte. Vsakdo je zagrabil, kjer je čutil, da je treba kaj napraviti. V hipu so bili ustanovljeni taboriščni odbori, delovalo je dušno pastirstvo, pevski zbor, odprla se je kapela in dvoranica za prireditve, razdelile so se skupinske spalnice, precej natlačene, kajti odločili so se pustiti več prostorov za šolo. Veliko srečo je imela ta lienška skupina Slovencev, da je bilo med njimi kar precej profesorjev, z Markom Bajukom, ravnateljem klasične gimnazije na čelu. Ta naš veliki rojak je takoj ustanovil klasično in realno gimnazijo, ker ni dopustil, da bi naši študentje izgubili šolsko leto. Nihče sicer ni vedel, kaj se bo z nami zgodilo v bližnji bodočnosti, važno je bilo to, kar je bilo treba napraviti danes, v neomajnem zaupanju v bodočnost. In kakšni so bili ti naši vzgojitelji takrat! Kolikim stotinam mladih fantov in deklet so odprli pot v svet kulture in učenosti, pot do intelektualne uveljavitve v širnem svetu, ki je čakala na nas. Dosegli so namreč uradno priznanje te naše šole od Angleških okupacijskih oblasti, kar je bila v glavnem tudi zasluga velikega prijatelja Slovencev, angleškega oficirja M. Corselisa. Ta gospod je bil napol civilni funkcionar, a z velikim vplivom na angleško administracijo. Pomagal nam je, kolikor se je dalo, v tistih skromnih razmerah. Spominjam se sestanka, ki smo ga imeli z njim študentje in profesorji 24. julija, kjer smo razpravljali o problemih v zvezi z našo gimnazijo. Dajal nam je poguma in optimizma, ki sta zajeli celotno slovensko skupnost. Mimogrede naj omenim, da so mnogi naši rojaki ohranili z njim prijateljske stike prav do danes. Povabljen je bil tudi letos v Slovenijo na praznovanja 50-letnice tragičnih pobojev in je prisostvoval raznim prireditvam ter napisal nekaj člankov. V bodočem mescu oktobru pa ga pričakujemo v Argentini, kamor je bil povabljen od Zedinjene Slovenije.
Zabeležil sem si nekaj podatkov: 17. julija sem se vpisal v osmi razred gimnazije. K sreči sem imel nekaj dokazov, da me je strogi Marko Bajuk brez problemov vpisal. Sicer se me je pa tudi spominjal iz ljubljanske klasične. Nekateri so pa imeli kar nekaj težav. Spominjam se, da mi je Frenk Jerman pravil, da ni imel nobenega spričevala, na podlagi katerega bi se mogel vpisati, ker je vse pustil doma. Ne bodi ga len je Frenk skočil čez Karavanke domov sicer v Dol na Gorenjskem, poiskal spričevala in kopico učnih knjig ter se takoj vrnil v Lienz. To je bilo za Frenka sicer precej enostavno, a v tistem času smrtno nevarno. A Frenk se je hotel vpisati v gimnazijo in napravil je to, kar se mu je zdelo povsem nekaj naravnega. Kasneje so ga posnemali še drugi, ki so hodili iskat predvsem učne knjige. V osmem razredu (po starem sistemu je bil to zadnji razred srednje šole) nas je bilo okrog 16 fantov in 7 deklet. Naš razrednih in profesor slovenščine je bil dr. Gantar, verouk je poučeval g. Jaklič, latinščino prof. Božo Bajuk, italijanščino prof. Zudenigo (Hrvat), umetnostno zgodovino dr. Rajko Ložar, ostale predmete so poučevali g. Jaklič (matematiko), dr. Blatnik, g. Majcen (nemščino), g. Logar (angleščino), dr. Žagar, g. Pavlovčič in g. Kermavner (telovadbo). Učne ure smo imeli vsak dan dopoldne in nekaj ur popoldne, torej smo kar intenzivno študirali. Ravnatelj Marko Bajuk je zahteval čimvečji napor od strani študentov, pa tudi od profesorjev.
V soboto 25. avgusta smo zaključili pouk. Osmošolci smo organizirali po stari študentovski tradiciji razne maturantske slovesnosti, kot slavnostni pohod skozi taborišče, z muziko (Šurman s klarinetom). Naš starešina s cilindrom na glavi (menda je bil Lesar) je svečano predal ključ stranišča sedmošolcem. Zdi se mi, da ga je sprejel Matija Kozina. Naslednji ponedeljek so nam razdelili spričevala. Izdelal sem s prav dobrim uspehom in sem bil kar zadovoljen. A še isti dan smo začeli s pripravljanjem na maturitetne izpite. V beležko sem napisal: Učenje na smrt in življenje! V četrtek 30. avgusta smo pisali maturitetno slovensko nalogo z naslovom iz Prešernove preroške Zdravljice: „Žive naj vsi narodi, ki žele dočakat dan, da koder sonce hodi, prepir iz sveta bo pregnan, ko rojak prost bo vsak, ne vrag, le sosed bo mejak!” Pisali smo mnogi z vozlom v grlu, marsikdo tudi z roso v očeh. Spomnim se, da je bil ves razred pohvaljen za visoko kvaliteto teh spisov. Naslednji dan smo pisali italijansko maturitetno nalogo: “Il rinascimento italiano nel pensiero: Cultura antica et humanismo”, v soboto pa latinsko nalogo: “T. Livi: Ub urbe condita L II, c. 10″. Ves konec tedna pa smo se „pilili” kar se je dalo, ker smo imeli v ponedeljek, 3. septembra ustne izpite. Tudi te smo dobro opravili, nato se pa krepko oddahnili. V četrtek 6. 9. smo imeli slavnostno proslavo, kjer smo tudi proslavljali rojstni dan kralja Petra, ki je takrat predstavljal zadnji up naše tragične usode. Kot zanimivost se spominjam, da je taboriščni pevski zbor zapel kraljevo „Bože pravde” celotno v slovenščini, najbrž prvikrat, pa tudi zadnjikrat v zgodovini. Naslednji dan pa smo maturanti pripravili valeto, ki se je zavlekla pozno v noč. Spomnim se, da so nam dobre gospe pripravile golaž (nismo preveč spraševali, kje in kakšno meso so dobile). Tudi nekaj vinu podobnega so nam točili. V nedeljo 9. septembra pa so nas Angleži nagradili z avtomobilskim izletom na Grossglockner.
Naslednji dan smo se nekateri študentje že poslovili. Odhajali smo v Italijo, drugi so se pripravljali na univerzo v Gradcu, vsi smo skušali začrtavati svojo življenjsko pot v neznano, na pragu domovine in na pragu tujine. Ponosni smo bili na našo „zrelostno” diplomo, še bolj pa smo bili ponosni, da smo člani naroda, ki ne kloni v najtežjih stiskah in ki kljub porazu, izdaji in zdesetkanju vselej oznanja življenje in upanje. Lienška matura leta 1945 nas je ožigosala z duhovnim odličjem, ki smo ga sprejeli od strani naših vzgojiteljev, vsega profesorskega zbora z ravnateljem Markom Bajukom na čelu.
Ti naši skriti junaki, danes mnogi že skoraj pozabljeni, so takrat pred petdesetimi leti nosili v srcih vsak svojo grenko bolečino, ki je pa niso razkazovali. Pustili so ob strani svoje osebne tragedije in priskočili na pomoč: treba je bilo vzgajati naprej našo slovensko mladino, treba je bilo graditi za bodočnost. Stradali z nami, a nikdar potarnali. Brez sredstev, skoraj brez knjig in zvezkov, lačni, raztrgani in skuštrani, a ponosni in resni, kot se spodobi pravim junakom, so se žrtvovali za nas. Za slovenski rod, za bodočnost Slovencev. Vsem njim, pa tudi množici ostalih profesorjev in učiteljic, ki že pol stoletja nadaljujejo njihovo poslanstvo: Hvala vam, tisočkrat hvala in Bog vam plačaj!
Marijan Eiletz
Svobodna Slovenija, Leto LIV – Številka 35 (14. 09. 1995)
