Ob umestitvi relikvij blaženega Lojzeta Grozdeta v kapeli sv. Cirila in Metoda na Pristavi.
Odkriti hočemo življenje tega mladega človeka. Njegovi lastni zapiski so zelo kratki in jedrnati, odraz njegovega značaja. Njegov razvoj se kaže v slovstvenih spisih, med katerimi je največ pesmi.
Lojze Grozde se je rodil 27. maja 1923 v Gorenjih Vodalah v prijazni kotlini pri Mokronogu. Sam je te kraje v peti šoli opisoval tako: »Sadni vrtovi, pisani travniki in zlate njive, še dalje tam zadaj pa pojo gozdovi. Bela cerkvica gleda s hriba pohlevno vasico pod seboj in prosi nanjo božji blagoslov.«
Lojzetovega prihoda v revni kmečki hiši niso pričakovali, saj je bil nezakonski otrok. Ko je bil Lojze star štiri leta, se je mati omožila in odšla v nov dom v dve uri oddaljeno vas.
Lojze je ostal brez matere v svoji rojstni hiši, kjer je živel s teto Ivanko.
»Mladost ti moja, Bog te blagoslôvi,
kot črna noč so tvoji kratki dnovi,
kot noč, ki jo oblaki zatemné,
le redke, redke zvezde jo krasé,«
se je Lojze spominjal pozneje v četrti šoli.
Ko je s šestim letom začel hoditi v šolo, je v njem nekaj oživelo. Za učenje je dobil veliko veselje in bil kmalu najboljši v razredu. Na kmetih se rado zgodi, da bolj cenijo delo kakor knjige. Kjer je le utegnil, je bral; pri pestovanju svojih polbratov in na paši. Knjige in pa prosta narava — to je postalo veselje njegove mlade duše.
V šesti šoli je v pesmi »Samota« napisal:
Tako lepo je biti sam,
čeprav te ne pozna nihče,
čeprav nihče ne ljubi te,
le Bog z nebes na tebe zre.
Tišine spev — najlepši spev,
lepote božje je odsev,
ki v duši najde svoj odmev.
Nič nimam — vendar vse imam.
Na gimnazijo je prišel Lojze po nenavadnih okoliščinah. Majčkena kmetija in kopica otrok — kje naj bi dobili denar za šolanje? Gospa, pri kateri je teta služila v Ljubljani, je poskrbela zanj tako, da je naprosila raznih prispevkov pri dobrih ljudeh.
Stanoval je v dijaškem zavodu Marijanišče in obiskoval klasično gimnazijo. Na začetku se mu je bilo kar težko vživeti v novi način življenja v zavodu, ki je bil povsem drugačen od življenja v svobodni naravi lepega dolenjskega podeželja. Postal je živahen, samozavesten, pogumen in podjeten.
Med sošolci se je uveljavljal kot literarni ustvarjalec. Postal je član dijaške Katoliške akcije in je sodeloval v zavodski skupini Marijine kongregacije. Zadnja leta gimnazijskega študija so bila leta bližajoče se svetovne vojne. Razmere so se vedno bolj zaostrovale. Za Lojzeta je napočil čas osebne poklicne odločitve. Svojo pot je iskal v poglobljeni molitvi, ki jo je združeval z delom za druge.
Med svojimi sovrstniki se je odlikoval kot marljiv dijak, predvsem pa je bil poznan zaradi svojega doslednega krščanskega življenja. S politiko se ni ukvarjal. Bil je izredno sposoben, izvrsten športnik, pesnik in vpliven dijak – maturant.
Za Božič leta 1942 se je odpravil iz Ljubljane domov na Dolenjsko.
Prav blizu je sveti večer,
čeprav ni nikjer še snega,
čeprav ni še konca vojska,
čeprav je še v srcih nemir.
Umijem si mlado srce
in z biseri ga okrasim,
z ljubeznijo ga prenovim –
glej, Detece božje že gre.
Ko je prišel do Mirne, so ga ujeli partizani. Pri njem so našli latinsko mašno knjižico, knjigo Tomaža Kempčana Hoja za Kristusom in knjižico o fatimski Materi Božji. Odvedli so ga v bližnjo gostilno in ga zasliševali ter ga dalj časa grozovito mučili.
Dne 23. februarja 1943 se je razkrilo, kaj se je zgodilo z dijakom Grozdetom, ki so ga sredi noči mučili na Mirni. Šolarji so hodili po gozdu in našli njegovo truplo. Na truplu so bili sledovi strašnega mučenja, truplo pa je bilo nestrohnjeno zaradi mraza, čeprav je ležalo že sedem tednov na prostem.
V sonetu Življenja boj beremo Grozdetove misli:
»Divjaj življenje, jaz se ne podam, ne klone mi pred tabo moč duha, za temelj samega Boga imam.«
V ljubezni do Kristusa je komaj dvajsetleten daroval svoje življenje. Njegov grob na pokopališču v Šentrupertu je postal kraj številnih romanj. Že takoj po smrti so se mu ljudje v molitvi priporočali kot mučencu za vero. Glas o Grozdetovi svetosti in mučeništvu se je tako razširil povsod po svetu, kjer živijo Slovenci.
Papež Janez Pavel II., je na obisku v Sloveniji v svojih nagovorih dvakrat omenil Lojzeta Grozdeta. Med drugim je dejal: »Božji služabnik Lojze Grozde je samo ena izmed neštetih nedolžnih žrtev komunizma, ki visoko dvigajo palmo mučeništva kot neizbrisen spomin in opomin.«
Ob 50. obletnici Grozdetove mučeniške smrti je nadškofija Ljubljana začela cerkveni postopek za priznanje njegovega mučeništva ter s tem za njegovo beatifikacijo in kanonizacijo.
27. marca 2010 je prišla iz Rima vesela novica za vse slovenske kristjane, da je sv. oče potrdil dekret o mučeništvu Božjega služabnika Lojzeta Grozdeta. S tem dekretom je bilo dano dovoljenje za slovesno beatifikacijo, ki je bila potrjeno 13. junija na Slovenskem evharističnem kongresu v Celju.
Zakaj na Slovenskem evharističnem kongresu? – Ker je Grozde dosegel duhovno zrelost v moči evharistije, ki je kruh močnih za sveto življenje in še posebej za junaško pričevanje, katerih zgled se odraža v številnih mučencih Cerkve.
Leta 2011 so njegove ostanke odnesli v svetišče v Zaplazu, nekaj kilometrov stran od njegove rojstne vasi. Stara in ogromna cerkev, nekdaj kraj mnogih romanj, je bila obnovljena, da sprejme Lojzeta v novem stranskem oltarju. Sedanji župnik Zaplaza je argentinski duhovnik Marko Japelj, sin slovenskih izgnancev.
Blaženi Lojze Grozde je pustil mnogo zapisov. Eden izmed najbolj pomembnih zaradi svoje aktualnosti, in ki hkrati najbolje odraža njegovo zanimanje za zavzetost mladih, je zagotovo naslednji zapis:
»Mladi večinoma brezbrižno gledamo, kako se širi nevera. Čas je, da se dvignemo iz brezdelja. Pojdimo na delo. Zmaga je naša, ker je z nami Bog. Ne skrivajmo se. Smo katoliška mladina. Hočemo povsod Boga. Fantje, hočemo Boga v naši lepi Sloveniji. Velike naloge so pred nami. Apostolat laikov bo to zmogel. Delavec med delavci, dijak med dijaki. Delati moramo za notranjo prenovitev, moliti in se žrtvovati. Besede brez dejanj nič ne koristijo. Resničen apostolat laikov je v požrtvovalnosti, v žrtvi in prijaznem pogovoru, ko gre beseda od srca do srca …«
Maja leta 2012 je v Argentino prispela relikvija Lojzeta Grozdeta, namenjena preprosti cerkvi Señor de los Milagros, v Moronu. Tam jo je čakal župnik Franci Himmelreich, Grozdetov sošolec v mladosti pri Marijini kongregaciji. V nedeljo 20. tistega meseca med slovesno mašo postavitve relikvije blaženega Lojzeta v svoji cerkvi, je Franci izgovoril naslednje besede: “V tem svetu, kjer so mladi zmedeni in brez idealov, vam pravim, glejte, tukaj ga imate, to je ideal, ki ga lahko posnemate.”
Po smrti duhovnika Franceta (padre Francisco) letos, je slovenska skupnost v Moronu prosila škofijo, da bi prestavili to relikvijo Lojzeta v prostore kapele slovenskega doma tega okraja. Prošnja je bila uslišana in preteklo nedeljo 29. oktobra smo praznovali novo postavitev relikvij blaženega Lojzeta Grozdeta.
Brez dvoma je radodarna gesta cerkve do slovenske skupnosti v Moronu pomenljiva, saj predstavlja lepo uresničitev vseh tistih sanj in upanj, ki so ga izgnani Slovenci vložili v to argentinsko zemljo. To je zgodovinski dogodek, ki ima neprecenljivo vrednost za te Slovence; mučenik bo prebival v hiši tistih, ki so tako kot on, trpeli preganjanje zaradi vere. Vsi so bili, kljub odrekanju in trpljenju, zvesti Očetu, saj niso nikoli dvomili v vero, ki pomirja in tolaži.
Jože Lenarčič
