Obletnice društev – naših domov – so posebna prilika, da se družimo s sorojaki in prijatelji, ki kot množična družina praznujemo le-teh obstoj in se veselimo vseh njenih uspehov. Takrat tudi dokažemo kaj vse se s skupnim delom lahko doseže. V teku teh 61 let obstoja Našega doma v San Justu smo želi že mnogo sadov in izvršili mnogo zastavljenih ciljev. Veselimo pa se novih moči, ki nam bodo v oporo za uresničitev novih izzivov.
Tako pomemben dogodek tudi posebno praznujemo. Čeprav se včasih ne zavedamo v polni meri, kakšno važnost imajo ti jubileji, je v naših srcih vedno prisotna zahvala vsem, ki so se pred 61. leti odločili in zbrali ter s skupnimi močmi začeli zidati ta » Naš dom«.
V nedeljo 8. oktobra smo se udeležili praznovanja, ki se je začelo kot se spodobi z zahvalno sveto mašo v zgornji dvorani »Našega doma«. Vstopili so zastavonoše v spremstvu mladine v narodnih nošah. Med njimi je bilo še posebno lepo videti kopico otrok, ki so se ponosno bližali k oltarju in se namestili po sedežih v prvih vrstah.
Z ubranim petjem Mešanega pevskega zbora San Justo, čigar voditeljica je ga. Andrejka Selan Vombergar, smo sprejeli mašnika, prelata dr. Jureta Rodeta. Sveta maša se je darovala za žive in rajne rojake našega okraja ter za pokojne predsednike Našega doma.
Darovali smo Bogu vse, kar nas združuje in ga prosili naj v nas pomnoži ljubezen do Njega, do slovenske zemlje in jezika ter naj nas obdari z darovi spoštovanja, razumevanja in odpuščanja. Darovali smo tudi naše delo v ustanovi in želje, da bi znali odkrivati božjo voljo, ko načrtujemo prihodnost.
Med pridigo je dr. Jure prebral očetovska navodila iz pisma dr. Gregorija Rožmana, ki jih je ta dal beguncem na pot. Naštel je šest načel, katere je škof želel naj si jih vtisnejo v spomin, da bi ostali zvesti Bogu. Napotki so bili sledeči: naj imajo Boga vedno pred očmi vse dni svojega življenja; naj imajo ljubezen in usmiljenje med seboj; naj molitev pridno gojijo vsak dan in naj obiskujejo božjo službo, četudi bi jezika pridige ne razumeli; naj Marijo častijo in se njenemu brezmadežnemu srcu priporočijo; naj se angelom varuhom priporočajo in naj redno prejemajo zakramente ter se jezika kmalu toliko naučijo, da se bodo mogli vsaj za silo spovedati. In je dodal, da jih je Bog poslal med druge narode, ki doslej Slovencev niso poznali, da bi z zgledom pravega krščanskega življenja tem narodom svetili.
Med darovanje sta botra Našega doma, ga. Mici Malavašič Casullo in g. Janez Kržišnik, približala k oltarju kruh in vino za evharistično skrivnost.
Po prejetem blagoslovu smo se vsi navzoči pomaknili na dvorišče in posedeli ob dolgih, z rožami okrašenih, mizah. Sledila je dobrodošlica vsem, ki so se udeležili našega slavja. V poklon zemlji od koder izhajamo in zemlji, kjer sedaj stoji Naš dom smo zapeli obe himni. Nato smo se poslovili od zastavonoš in mladine v narodnih nošah z močnim aplavzom.
Napovedovalka, Uršula Urbančič, je pozdravila pomembne goste. Odlikovali so nas s svojo prisotnostjo: podpredsednik vlade in minister za javno upravo g. Boris Koprivnikar, veleposlanica Republike Slovenije v Agentini ga. Jadranka Šturm Kocjan, generalni direktor za informatiko g. Jurij Bertok, generalni direktor za informacijsko družbo g. Bojan Križ, svetovalka za mednarodno sodelovanje, Kabinet ministra, ga. Klavdija Koražija, predstavnik krovne organizacije Zedinjena Slovenija inž. Jure Komar in soproga, delegat slovenskega dušnega pastirstva v Argentini in krajevni župnik, prelat dr. Jure Rode ter sobratje duhovniki. Pozdrava so bili deležni tudi predsednik Našega doma g. Andrej Mehle in soproga, sodelavci domačega odbora, predstavniki prijateljskih ustanov ter predstavniki kulturnih in dobrodelnih ustanov.
Zatem je predsednik naše ustanove izrekel prisrčno dobrodošlico vsem prisotnim. Po blagoslovu jedil smo bili deležni domačega kosila, ki so ga pripravile skrbne roke žena, deklet in mož ter ga je postregla mladina.
Za vsak Dom je izrednega pomena sprejem novih članov. To dejstvo prikazuje v koliko je še živo in dejavno življenje v njem. Zato je bil res razveseljiv trenutek med kosilom, ko je Naš dom pomnožil svoje vrste in sprejel medse devetnajst novih, mladih moči. Tajnica, ga. Metka Malovrh Scopel jim je najprej prebrala častne dolžnosti in pravice s katerimi se je odobril njihov vstop, oziroma njihova vključitev; zatem jih je predsednik doma povabil na oder in jim z odborniki izročil diplome v spomin. Včlanjeni so bili: Jan Fekonja, Nikolaj Grilj, Matjaž Groznik, Nace Kržišnik, Ivan Kržišnik, Igor Malovrh, Matija Malovrh, Damjan Marinčič, Ignacij Mehle, Mikaela Oblak, Valerija Oblak, Marko Šenk, Cintja Smrdelj, Maksi Trpin, Luka Urbančič, Marjan Vombergar, Helena Zarnik Adamič, Martin Zupanc in Danilo Žgajnar. Novi člani so po skupni sliki z močnim aplavzom odhajali z odra.
Naš dom ima vedno v teku kak projekt. Eden izmed teh je brošura »Naše korenine«. Z njo želi obeležiti begunsko pot in pričati o trdoživosti vseh ustanovnih članov, da bodo potomci lahko zajemali iz tega bogatega opusa in bodo s pogumom zrli v bodočnost. Ga. Marija Zupanc Urbančič je oznanila, da bo ta brošura kmalu izšla. Izrekla pa je tudi povabilo k sodelovanju in objavi družinske zgodbe, če si kdo še to želi.
Na dvorišču smo si lahko ogledali bogato razstavo fotografij, ki je prikazovala vsestransko, plodno življenje in delo sanhuškega občestva v zadnjem desetletju. Pripravila in oblikovala jo je ga. Veronika Kržišnik Modic s pomočjo Veronike Malovrh, Mirjam Oblak in Tonija Oblaka. Izbor fotografij sta posredovala Lučka Oblak Čop in Marko Vombergar.
Ob klepetu in dobrotah je kosilo prehitro minilo. Zato so se zahvalili pridnim kuharicam, ki so poskrbele za telesno hrano: ge. Anici Erjavec, ge. Moniki Keršič Rovan, ge. Andreji Lipušček Bonino, gdč. Marjani Lipušček in gdč. Moniki Oblak; ter očetom in fantom, ki so pekli meso na ražnju: g. Pavliju Malovrhu, g. Luku Štrublju in g. Gabiju Zupancu.
Ker je ura že napovedovala popoldanski program, so nas vljudno povabili v dvorano. Pomaknili smo se v zgornje prostore in se umestili, da bi uživali ob napovedani gledališki predstavi.
Kot se spodobi in je lepa navada, so pozdravili vse navzoče, posebno goste iz Slovenije ter predstavnike bratskih domov: g.Viktorja Leberja , g. Pavla Brulo, g. Francija Žnidarja, g. Francija Sušnika ter g. Edvarda Kenda ter soproge posameznikov.
Zatem smo prisluhnili pozdravu in čestitkam predsednika Zedinjene Slovenije, inž. g. Jureta Komarja; temu so sledile besede g. podpredsednika vlade in ministra za javno upravo g. Borisa Koprivnikarja, ki je izrekel zahvalo vsej slovenski skupnosti, ki goji slovensko zavest in se trudi pri ohranjanju jezika z željo po plodni povezavi in izmenjavi. Čestitkam se je pridružila tudi veleposlanica Republike Slovenije Jadranka Šturm Kocjan.
Sledil je slavnostni govor g. Martina Sušnika (kateri je bil v celoti objavljen v prejšnji številki). »Vemo od kod prihajamo, moramo pa biti gotovi kaj dandanes smo, da bomo bolj učinkovito vedeli kam gremo… S hvaležnim pogledom se ozirajmo na preteklost in z novim upanjem in novimi izzivi na prihodnost.«
Po izčrpnem govoru, ki je v nas zanetil mnogo vprašanj v premislek, nam je napovedovalka predstavila veseloigro »Charleyeva tetka«. Komedija je nastala pod peresom angleškega avtorja Thomasa Brandona. Zasedba gledališke skupine Našega doma je bila odlična, saj je njena režiserka, gdč. Ivana Tekavec, znala poiskati za vsako vlogo primernega igralca in iz njega izvabiti čudovit igralski talent.
Na odru Frida Beznika se je ob prijazni sceni z lepo hišo in vrtom začela odigravati predstava polna komičnih zapletov. Pozorno smo sledili posameznim igralčevim kretnjam, da ne bi spregledali nobene, saj je vsaka izvabljala pri gledalcih smeh, katerega ni bilo konca ne kraja. Posebna pohvala gre vsem nastopajočim za zelo vživeto, izrazito in lepo izgovorjavo slovenske besede, ki še živi na slovenskih odrih.
Ob tako učinkovitem nastopu so bili igralci nagrajeni z močnim ploskanjem z željo, da bi igro ponovili. In to bodo tudi storili, zato bomo o igri podrobneje pisali v prihodnji številki.
Seveda je poleg igralcev v zakulisju mnogo ljudi, ki pripomorejo, da ta uspe. Zato so se zahvalili šepetalkama Berni Juhant Rovan in Nežki Lovšin Kržišnik. Z mikrofoni se je ukvarjala Lučka Bergant, pričeske je ustvarila Ana Klara Zafra, maskiranje je bilo na skrbi Veronike Malovrh, Skupina Luč in zvok iz San Justa je prevzela osvetljavo in ozvočenje scene. Sceno pa si je kot po navadi izvrstno zamislil in izdelal s sodelavci Našega doma g. Tone Oblak. Opremo programa pa je primerno oblikovala gdč. Erika Indihar.
Po kulturnem programu je sledila prosta zabava na dvorišču Našega doma. Ob zvokih inštrumentalne skupine Baires polka smo se živahno naplesali in poklepetali. Ob dobri postrežbi smo tudi marsikaj dobrega okusili in se okrepčali.
Dan je prešel v noč, glasba je utihnila in luči so se začele ugašati, ampak v naših srcih ni pojenjalo veselje opravljenega dela. Kot velika družina smo se veselili praznovanja in se z zadoščenjem zavedali, da žanjemo to kar so nekoč sejali naši predniki. Obhajanje tako pomembne obletnice je dokaz, da naša slovenska skupnost ne izumira in, da je mnogo izzivov, ki nas spodbujajo k nadaljnem delu.
A. K.
foto: Barbara Kržišnik
povezana vsebina: Govor Martina Sušnika
