ČRNA MAŠA

MISSA PRO DEFUNCTIS

SUSCIPIAT DOMINE

HANC IMMACULATAM HOSTIAM –

Sprejmi, Gospod, Svojo Žrtev Neomadeževano,

ki Ti Jo dvigam – mašnik . k Tvojim nogám:

v svoj vrč sem natočil Tvoje Krvi – sprejmi spet v dar Jo!

Sprejemajoč ozri se s Križa na nas – poln mrtvih je hram:

vojščakov slovenskih, ki s Tabo so šli na Kalvarijo –

in mož in fantov, duhovnikov, mater, deklet, otrok, ženic…

vsak k Tvoji Žrtvi dodaja še dar svoj najdražji – kot Marija,

ko prinesla je v tempel najljubši par golobic.

Trumoma zgrinjajo se ob oltar Ti in vsak odvija

romarsko culico, jemljoč iz nje svojo muko – kip,

izrezan z nožem iz mehkih slovenskih lip,

vlit iz krvavega cvetnega prahu v podobo voščeno,

polagajo jih pobožno na mojo svečeniško pateno:

Sprejmi, Gospod, mojo rano,

Tebi v smrtni uri darovano!

Prvi gre birmanec moj, nekoč postaven kot vlit,

zdaj tak, – kot je med koreninjem – ves sključen in zvit,

s tilnikom prestreljenim, v grlu z zataknjenim krikom,

z razrezanimi prsi, a – zravná se pred žrtvenikom

kot pri birmi pred škofom takrat – in svoj kipec podaja:

viteza svetega Jurija nad žrelom rdečega zmaja:

Sprejmi, Gospod, mojo rano,

Tebi v smrtni uri darovano!

Pristopa žena, silna kmečka mati,

moža so ji ubili, sina hoteli odgnati,

kot lévinja ga brani, oklene se ga v sili,

v naročju, prav nad srcem, so ji ga  ubili;

ko péstovala v joku je telo krvavo,

so z istim toplim kolom še njej razbili glavo.

Iz svoje rdeče rute jemlje kip voščeni –

Mariji Žalostni visi Sin čez koleni:

Sprejmi, Gospod, mojo rano,

Tebi v smrtni uri darovano!

Primika se vitez-menih s križem belim na grudih,

pripet na drevo, podžgan, mesarjen v vseh udih,

bojevnik božji z drznostjo nekdanjega partizana,

nem in poln strelic – daruje svetega Boštjana:

Sprejmi, Gospod, mojo rano,

Tebi v smrtni uri darovano!

Tam pa stopa nekdo z odra vaškega zabavišča,

brez ušes in nosú, zlomljene čeljusti,

atlet duhá, pobožni mladec, v areni bojišča

je pričal vero kot vedec z gorečimi usti,

iztočil svojo kri kot grozd pod roko stiskavca,

pojoče srce je omahnilo kot mrtva glávica slavca –

pred oltar zdaj hiti kot čez hodnik marijaniški,

njegov dar: z ranami božjimi pesnik Asiški:

Sprejmi, Gospod, mojo rano,

Tebi v smrtni uri darovano!

Vidim mater in hčerko – obe še mladi,

brezčutno predani krvnikov nasladi,

joj, še plesati morata nagi po goreči grmadi,

kot liliji se treseta pod rok gozdovniških težo –

polagata na oltar belo ovčico in sveto Nežo:

Sprejmi, Gospod, mojo rano,

Tebi v smrtni uri darovano!

Po cerkvi gre mežnaar – ne kot včasih, ko je prižigal sveče -,

zdaj bolj kot župnik, o, bolj kot škof gori od sreče:

pretrpel je muko svojo ob krvavi kugi

junaško kot se spodobi cerkvenemu slugi –

zdaj k darovanju z darom voščenim prihaja:

s svetim Rokom in psom, ki grize in laja:

Sprejmi, Gospod, mojo rano,

Tebi v smrtni uri darovano!

Ni tam dijak: vso noč je gledal v knjige

z očmi prebiral božjih besed črke?

Zdaj tava tipajoč, kot na verige

teme priklenjen: oči votline mrke –

skoznje šli razbeljeni sta prečki:

daruje sveto Lucijo z očmi kot goreči svečki:

Sprejmi, Gospod, mojo rano,

Tebi v smrtni uri darovano!

Tam mladi srečni duhovnik: bil je na poti gorjanski

z Bogom v roki, nesoč ga deci zaplanski

za prvo sveto Obhajilo… Že na sredi potí je…

ustavijo ga partizani: “Tovariš umira v logu!”

Hiti, da reši dušo: zdravega obhaja v brlogu…

Še roko mu da v slovó: obhajanec ga – s kolom pobije.

Zdaj z gorečo molitvijo za ubijalca prihaja,

poklanja: Boga na križu in desnega tolovaja:

Sprejmi, Gospod, mojo rano,

Tebi v smrtni uri darovano!

Tam fanta dva: poveljnik borbene čete,

ljubitelj umetnosti – in prijatelj, Pesnik s planine:

s tridesetimi na straži Domovine

sta stala tisto noč – v jutru skelete

so našli v doma dnu, tlečega kot apnenca.

Zdaj stopata k oltarju: obraz jima iznakažen,

a Pesnik ves ovit v molitev svojega Venca –

polagata na pladenj – svetega Lovrénca,

in kepo borcev, z njima vrženih na raženj:

Sprejmi, Gospod, mojo rano,

Tebi v smrtni uri darovano!

Tam pokleka k oltarju družina – oče in mati,

starejši, zaklani v “hiši”, vrženi pod krušno peč,

najmlajši v postelji, kamor je šel k materi leč,

zdaj prihajajo, kot pritiče se kmečki družini,

s svetim Izidorjem, z voliči, ovcami in petelini:

Sprejmi, Gospod, mojo rano,

Tebi v smrtni uri darovano!

Glej, Pisatelj tam je, hrom je bil, naglušen,

zdaj ves zravnan, kot da stoji pred puškami ob zidu,

v očeh gori mu ogenj, vse videl je v prividu,

kar se bo z njim zgodilo, in ni bil malodušen:

odložil je pero pišoče, zlatá vredno,

izpraznil koše kruha za med ljudstvo bedno,

povzdignil glas kot Prerok: Ne malikuj Zločina!

Bogu otrok – ne hlapec Grehu, Domovina!

Kristus kraljuj! zavpil je pred Sodnika:

prinaša glavo Janeza Krstnika:

Sprejmi, Gospod, mojo rano,

Tebi v smrtni uri darovano!

O, saj ne morem vseh darovalcev po licih spoznati,

teh fantov košatih, te mladine vaške,

teh mož odločnih, hej! to so očetje brkáti,

in teh žensk in deklet, palih v jame kraške,

skale in kamenje se vsipalo je nadnje:

svetega Štefana polagajo na oltarne pladnje:

Sprejmi, Gospod, mojo rano,

Tebi v smrtni uri darovano!

Ne, ne spoznati, ne morem jih niti prešteti,

kot bataljoni korakajo, četa pri četi,

s prebitimi čeli in tilniki, kažejo strte ude,

razbitih okostij drže se še ábranki jamske grude.

S solzami v očeh gledam te zdaj strte skelete

s polkovnikom na čelu – v ramo vžgane epulete –  

poklekajo kot navadno vojščaki na eno koleno,

svetinje mučenikov poljubljajo z ustno prsténo,

polagajo na pateno vsak svojega patrona:

svetega angela Mihaela, svetega generala Zenona:

Sprejmi, Gospod, mojo rano,

Tebi v smrtni uri darovano!

In prihajajo še krvavih žrtev hekatombe:

obešenjakov, križanih vzkriž, živó pokopanih,

teh, ki so jih puške ubile, granate, brzostrelke in bombe,

tropi v ječah umrlih, v taboriščih podušénih,

talcev, od tujih vojská usmrščénih,

množic, pokošénih kot trava, z noži poklanih,

v goščarskih napadih v prve vrste pognanih,

od črnih rok pobitih, znanih in neznanih,

o dolga procesija njih se k oltarju pomika

in sleherni daruje svojega svetega mučenika:

Sprejmi, Gospod, mojo rano,

Tebi v smrtni uri darovano!

Mašnik

O pridi, Posvečevalec darov

in posveti to našo množično daritev,

ki Ti jo s Tvojo dvigam pred oltar:

strahoten je bil naš greh, strahotna naša moritev –

naša žrtev strahotna naj Ti bo v zadostitev:

sprejmi ta naša krvava darila

kot vonj v Tvojo slavo zažganega kadila,

z njim se dviga naš klic pred Usmiljenost Tvojo:

kot to vodó in vino spreminjaš v Kri Svojo,

tako našo muko spremeni v naš blagoslov!

Lavabo inter inocentes manus meas

et altare Tuum circumdabo!

Umil si bom med nedolžnimi svoje roke in obraz

in se vstopim ob Tvoj oltar, da bom večno s Tabo!

V zborih Te bom hvalil, Gospod,

da sprejemaš žrtev, ki Ti jo dal je moj Rod!

Bratje, molite!

Molite za vse Slovence pobite,

da vsak izmed njih postane božji svat,

ki ga Kristus objame –

Domine suscipiat! –

v Svoje rame

in posadi k Svoji mizi za gostovanje!

Moli, brat,

zanje, zase in zame,

kakor tudi jaz molim zanje

zase in zate!

FRATRES, ORATE!