CREDO IN UNUM DEUM!

Verujem
v Enega Boga,
v Neustvarjeni Ustvarjajoči Vseum,
ki je iz Nič dvignil Nebesa,
postavil Zemljó in nam zgnetel telesa
po licu Svojega Obličja.

Zametujem
vsako vedo,
ki nam Ga kaže
kot Vseduha Brezličja,
Snov in Boj,
Silo in Sloj,
Razmerje Premikanja,
Smisel Zanikanja
in Opij srca –

vérujem v Boga,
kot živi spomin Pračloveka,
kakor so z njim govorili Preroki
starega veka:
opeval Ga David v ljubezni
s harfo v roki,
Salomon Ga veličal
v Pesmi visoki,
pričal
Ga Mozes Jezni,
ko mu je v srdu posinil rog
in je plošče z goré vrgel v malikovavce
Zlatih telet,
ki jim je Gmota samorodni svet
in Trebuh – bog.

Vérujem v Boga Psalmistov,
ne v božanstveno snov materialistov
Marksa in Engelsa z Zapada,
oznanjajoča snov Rasti in Razpada,
Odpora in Napada
in nove Sinteze –

vérujem v Boga Stare zaveze,
v Boga Ljubezni in Jeze,
v BOGA OČETA,

ki je rodil SINA,
kakor Ga potrjujejo Pisma sveta
Evangelistov,
sveti apostoli z učenjem, papeži z dejanjem in s krvjo mučeniki,
cerkveni pisatelji in Učeniki,
sveti Avguštin, ki Ga našel je v grehu in kesanju,
sveti Tomaž, ki Ga dognal je v premišljevanju,
sveti Frančišek, ki Ga objel je v Ljubezni z objemom trpečim,
sveti Ignacij, ki Ga je branil s knjigo in mečem žarečim,
sveta Ciril in Metod, ki sta Ga prva oznanjala v našem jeziku,
in vsi naši svetniški škofje, ki so umirali, proseč v zamiku
za našega Naroda lepšo bodočnost;

vérujem v tega Sina,
kakor Ga potrjuje Zgodovina
in vsa Pričujočnost;

Vanj, ki je Bog od Boga,
večna Vsebit,
Polnost vekóv,
z Očetom Ena Vsemogočnost,
Stvarnik sveta
in svetov,
Praluči Prasvit.

ki se je prišel na svet –
Bog,
od božje Bliskavice
spočet –
rodit
od Matere Device
kot človek ubog,

da človeka uteši
in ga odreši
Zla…

Poklekam pred Tvojega Rojstva Skrivnost,
BOG-SIN, našega zemskega življenja Gost!

Vérujem v Sina-Boga,
ki je bil odslej v našem mesu,
trpel glad in skušnjave,
bil gonjen od svetne postave,
izdan bil, bičan in zasramovan,
kot da Ga je v roke dobil partizan,
a Pilat, okupator, si je roké otrl…
bil pribit na križ in je kot razbojnik umrl,
bil pokopan,
vstal tretji dan,
se pokazal ljudem in šel v nebesa
v žarenju poveličanega telesa
in se vsedel na desnico Očetu,
da pride sodit dušam in svetu
za Zadnji dan…

vérujem v tega Sina
Odrešenika Zémlje
kot Vanj véruje moja Domovina,
ki je pokleknila vsa pred Njegovo Prebodeno Srčno Stran,
pripravljena Zanj
trpet in umret –

o, bodi preklet,
kdor nam Ga jemlje,
kdor Ga dela Samočloveka,
kot da Ga nam ni rodila
iz Večnega Povoda
in Nezačetega Odjeka
Božja Beseda –

temveč povila
človeška misel in beda,
nuja Razreda
v stiski in tugi
kot anarhista,
komunista,
oznanjevalca družbinega reda,
kot sta ga zapisala
sodobna evangelista
Zla –
Lenin in Stalin z Vzhoda
in njuni “drugi”…

Vérujem v BOGA-DUHA,
ki je govoril po prerokih
in knjigah svetih za vse veke,
ki je ljubil v Davidovih zvokih,
napovedoval v Izaijevih prerokovanjih,
tožil v Jeremijevih žalovanjih
na citre, obešene na beke
ob babilonskih izgnanjih.

Vérujem v Duhá, ki je Jezusa spočel v Devici,
pri krstu Mu nad glavó priletel v golobici,
nad apostoli binkoštni dan kot ognjeni piš prihrúmel,
da sleherni izmed njih je sleherni jezik razúmel,
svetemu Janezu razodel bodoče dni v ognju in dimu,

vérujem v Duhá, ki je obstal nad Petrovim prestolom v Rimu,
da brani učenje z njegá pred zmotljivostjo,
da zapira Cerkev pred Satanovo hotljivostjo,
in jo čisto vodi skoz vse veke bodoče;

vérujem v Duhá, ki veje, koder hoče,
človeškim kretnjam papežev podstavlja božje pravo,
v roke orleanske Device daje Svojo zastavo,
hromce navdaja z močjo duhovnih atletov,
po nepismenih otrokih govori najvišjo Modrost,
navdihuje pesnitve dantejevskih poetov,
nad najgloblje prepade gradi najtrdnejši most,
in čas najbolj zavozlanih zmed
razvozlava v Svoj najbolj preprosti Red.

Brezna zijajo danes pred našim svetom,
ognjen vulkan iz dna bruha v nas zmedene oblake,
svet je izgubil smer, kompas zapustil očake –
kam drvimo v prepast?
Kje je Duh z nasvetom,
da zaobrne planet naš proti božjim jasninam
za dvig in rast?

Vérujem v Svetega Duhá, da bo v sklepe Teminam
udaril z bliskom in jih razrahljal kot trlica lan,
in zemeljska obla bo zaplavala kot jadrnica na belo plan –
na svetega Duhá Ocean –
in z njo  vse Človeštvo oteto…

Vérujem v občestvo božje, v CERKEV SVETO,
v Eno
in Vesoljno:
od Boga Očeta v prispodobah razodeto,
od Boga Sina ustanovljéno,
od Boga Svetega Duha Milosti polno –
naj Njej se zahvalim za sveti krst,
ko mi z duše je izmila Adamov greh,
Učiteljici, ki mi v nebesa kaže prst,
iz Svojih studencev deleč mi zakramentalnih uteh:
krivdi odpuščanje,
Božje telo mi daje v zavživanje –
meni – mašniku – je posvetila nevredno rokó,
da prijemljem Sveto Božje Telo,
in mojemu glasu moč, da prikličem Boga k Daritvi;
da vežem moža in ženo k dopolnitvi
njunih duš in teles in k rodu zoritvi;
da na umirajoče izlivam sveto Olje,
da s Tvojim maziljenjem poromajo v Vesolje…
In pri birmi sem postal Tvoj vojščak
in z mano dolga vrsta mojih rojakov-
zdaj z mano pojó kot orgle, ki skoznje piš cele vojske hruje:

Z b o r

o Cerkev, vérujemo v Tvoj neizbrisni znak,
ki napel nam je mišice kot ščite junakov,
da smo zravnali se pred škofom, kot da potrjuje
za boj proti Satanu, ki svojo vojsko snuje.
Ko je pri nas začelo padati kamenje
na Tvoje Rojstvo in Smrt, na Križ, Božje znamenje,
ko so svetost postavili navznak
v zasmehovanje cerkvenega obreda,
božjih ustanov in hierarhičnega reda,
ko so róganja očita
spričo živega Boga
bruhala kletev kot šolski letak:
“V imenu Očeta Stalina in Sina Tita
in Svetovnega Komunizma Svetega Duha,
posvečeno Vajino Ime,
naj se pri nas stvari kot v Sovjetíji godé”…
ko se je v Kajnovem imenu začelo klanje
in javno Bogokletje –
tedaj sem izmolil – Tvoj vojščak – svoje verovánje,
vzel nase birmanski ščit
in šel se borit
za Bogá Troedinega, Cerkev in Razodetje
in sem – v vseh kosteh strt –
padel v smrt.
Zdaj ležim v grobu neznanokje
in čakam na mrtvih Vstajenje…

M a š n i k

A jaz – mašnik – rastem kot drevó
iz njihove neznane gomile,
vérovanja njih src mi v korenine tekó,
živ sok mi sili v žile
in mi dlani
– cvetno čašo iz njih prsti –
odpira
v nebo –
vse moje v meni odmira,
samo čujem… čujem…
kako kriči iz mene njihova vera:

Z b o r

Credo –
verujem, verujem,
v Božje Včlovečenje,
Odrešenika Boga,

Credo –
v Njegovo Besedo,
da nam dá
po smrtni uri
prihodnje Življenje –

VITAM SAECULI VENTURI –

AMEN, AMEN, AMEN.