Prehitel si me, prijatelj. Bog je tako hotel, Bog ve zakaj. Bog vedno naredi najboljše, čeprav nam je včasih to težko razumeti.
Nikoli ne bom pozabil, da si molil zame, ko sem moral skozi lastno preizkušnjo.
Toliko spominov imam iz tistih prvih otroških dni, ko smo se igrali, ko še nismo znali dobro govoriti. Veliko je bilo takih trenutkov, ki se zdaj kopičijo v spominu. Tolažil sem te tisti prvi šolski dan v šoli Santa Ana in si žalostno jokal. Ne spomnim se več, kaj sem ti rekel, ampak smilil si se mi, ko smo stali na dvorišču in so nas postavljali v vrsto.
Spominov je res veliko. Tvoja ptičja kletka, zmaji, plezanje po cipresah, vsakodnevna peš pot v šolo, igre na ulici, kolesa, s katerimi sva se ponesrečila s Tonijem, petki v Domu, žari, rojstni dnevi, industrijska šola La Salle, prve prijateljice, poletno delo v vaši delavnici, potovanja v Chascomus, Miramar, v Mendozo. Tam sem spoznal tvojega starega očeta in izvedel, zakaj si tak, kot si.
Ti si bil Bajda, Toni je bil Podržaj. Noč pa dan. V Mendozi sem to jasno razumel.
Vedno si imel tisto nenavadno prepričanje, da lahko dosežeš vse, kar si zastaviš, s tisto vztrajnostjo, po kateri smo te poznali. Bolje je bilo porušiti zidove kot pustiti slabe stvari take, kot so bile. To ni bil napuh, niti ponos, bil si malo trdoglav, to je vse.
Ni te zanimala politična korektnost, inženirji tega nikoli nismo znali. Bil si direkten, razmišljal in povedal si brez anestezije. Mnogi so bili seveda malo hudi nate, toda le zato, ker niso povsem razumeli, da neskončna pogajanja in tisto, kar je bilo prav storiti, nista bila vedno na istem pasu. Nisi preveč govoril, zato ti je vse šlo hitreje, brez tolikih postopkov. Tudi formalni protokoli te niso zanimali, vendar tvoji rezultati niso potrebovali toliko razlage.
Vzbujal si spoštovanje, vedno si bil odločen. Včasih si seveda kaj zafrknil, a svet potrebuje odločnosti in v tem si bil zelo dober.
Imela sva toliko pogovorov, da zdaj mislim, da jih drugi skoraj ne bi mogli imeti toliko. 62 neprekinjenih let pomeni veliko pogovorov. Še vedno hranim pismo, ki si mi ga poslal iz Puerto Belgrana, ko si služil vojaščino. Še vedno hranim fotografije z maturantskega izleta v Braziliji, pa seveda tudi tiste iz Rasti.
V prvih letih Tečaja bi te skoraj izgubil, moral sem iti k tebi domov, da te prepričam da se prideš vpisati z mano. Potem pa si našel smisel, seveda, in ni te bilo treba več prepričevati.
Večkrat sva se prepirala in tudi kregala. Toda leta so prinesla boljše stvari. Leta so začela izvabljati najboljše, kar sva imela v vsakem od nas. Imela sva malo nenavadne družine, a ni jih bilo mogoče zatajiti. Zvestoba je tisto, kar je pri naju vedno najbolje delovalo. Nisva bila dobra z besedami, a zvestoba ne potrebuje besed. Pravijo, da je zvestoba najboljši način za izražanje ljubezni, ko nimamo besed, da bi jo izrazili.
Odrasla sva in potem ni bilo več treba toliko govoriti. Delila sva branje. Šale so začele postajati redke in pogovori so začeli dobivati drug pomen. Dobro sva se poznala. Včasih sva le z eno samo gesto, smehom ali s hitrim pogledom takoj vedela, za kaj gre.
V zadnjih letih so se naše teme počasi, a odločno, začele usmerjati k našemu pravemu cilju. Takrat se je vse začelo dokončno spreminjati, ko sva jasno razumela, da je pomembno le tisto novo življenje, ki ni več tako daleč. Bili so čudoviti pogovori. Takrat verjamem, da sva res postal brata z velikimi začetnicami. Otroka Očeta, ki nas išče in čaka.
Takrat sva začela več moliti, kajti molitev je najboljši vir, pot da lahko pridemo dlje, kot bi zmoglo naše srce. Začela sva puščati nepomembne stvari, da sva imela več časa, na primer za češčenje Najsvetejšega. Življenjski zapleti so bili nekoliko odmaknjeni. Še vedno moram nekega dne začeti molitve svete Brigite, tiste, ki si jih pred leti molil, s katerimi si pomagal svojim 15 najbolj potrebnim dušam, in zaradi katerih si v tvojih zadnjih 15 dneh izvedel vse, kar si moral vedeti.
Zdaj vem, da imam še nekoga, ki mi bo pomagal do tja.
Gotovo je ostalo veliko nedokončanih stvari, stvari, ki si jih nisva povedala, ampak to ni več tako važno. Delila sva tisto, kar je bilo bistveno, naredila sva kar je bilo pomembno, in vse to bo ostalo v mojem spominu.
Zdaj sem jaz na vrsti za molitev. Nasvidenje, prijatelj, če Bog da.
Jože Lenarčič