MISSA PRO DEFUNCTIS

DIES IRAE, DIES ILLA

__________

Iz martirologija: Recitativ zgodopisca:

Pal je prvi pred cerkvijo mučenika Jerneja:

drzán kot sokol, mlad kot cvetju odprta veja.

(Sla je okusila kri – o, kdaj bo nasičena žeja!?

Sla in Gnev v človeku kot žrebca brez uzd divjata.

Roka se peni od krvi kot grča mesarskega bata.

Zemlja se meša s krvjo v močvaro krvavega blata.

O Zemlja naša čista, zdravje plenjajoča:

zdaj Smrt prijhaja vate, iz srčnih žil deroča – 

shrani njena trupla, Življenje oznanjujoča!)

Pal je župan: moč srenje, ki se ne kupi,

steber, na katerem slonijo vsi vaški upi –

podrt je, razbit orjak, zvit leži v gnojni rupi.

Pali so fantje: hej, na vasi vriskajoči krivci,

v delu in pričevanju pred nikomur omahljivci:

omahnili so z razrezanimi udi in razvezanimi živci

pali so v goreče peči kot Makabejski bratje,

fantje naši – goreči Jezusovi svatje,

vsak dan okušajoč Njegovo oltarno satje.

Pala so dekleta: naših rožnih grmičev pojoči slavci,

pesem je lila iz oken kot nagelj nad vasovavci:

grla so jim pregriznile ujede – goščavci.

Pale so žene: v rokah svojih mož so kot harfe pele,

kot žarek plesale po sobah, kot rože dehtele:

pod krči tujih prstov kot strune so se razetele,

kot rože osule in kot žar ugasnile, s škornji poteptane…

skozi prsi dobrotne, od otrok in mož ljubkovane,

z noži ob hišni prag kot zvesti pes prikovane.

Pala je mati: ni še porodila,

pa si sama je izkopala porodno postelj iz ila,

z lastno krvjo prvič otroka podojila.

Pali so otroci: niso svetu zrli še v lice,

ob razbitih dojkah mater so jim razbili ročice:

angeli v nebo so pripeli oči njih – zlate zvezdíce.

Pala je družina: gnezdo, vrženo v rokovnjaški plamen,

še zid je jokal, črni grajski kamen,

ko vanj se oči izžganih je uprl zadnji pramen.

Pal je hromec: s telesom kot lonček iz ila,

postavljen na vedno isto polico vozila,

ob smrti kot da vaza maziljena se je razbila.

Pal je brat: ubit od sestre partizanke;

pal je oče: ubit od hčere podivjanke;

mati je sina zamotala v tujčeve zanke:

o ženska, ženska, pesniških gajev vzvišena kraljica,

s srcem, čistim kot kristal, z očmi kot golobica –

kaj postala v gozdovih si črna volčica?

Pali so študentje: mladci zreli,

na ulicah prestolnice so strele ujeli;

ob njih smrti so hrasti onemeli.

Pali so duhovniki: kot ovce zaklane;

samí so povzdignili svoje muke darovane:

o Jezus, sprejmi muko mojo v Svoje Rane!

Pal je na cesti Svetec, poveljnik straže,

petelin na zvoniku, kažoč veter, ki laže,

da s svojim budnim krikom smer napada pokaže:

razklenil roké je v najširšo razprostritev,

kot da moli za Narod, njega moč in razširitev,

miren, ker je dobro opravil zadnjo daritev.

In pal je Mož, Poveljnik našega čolna;

ko bilá je gladina našega morjá neplovna,

je zajadral v pristan, za njim – Kajn z masko duhovna:

pal je v svoji lastni zaprti kajuti

pred oltar, ki ga okrasil je v prejšnji minuti:

O Jezusovo Srce, preloži čas kruti!

In pali so še in še… tisoči… revni… mogoti…

z izkljuvanimi očmi, strtimi kostmi, onečaščeni v pohoti,

z odtrganimi nogami, razrezanimi udi, v razmesarjeni nagoti,

z razparanimi trebuhi, nagnani v smrt kot črede,

darovani v počasnem rezanju v najogabnejše obrede:

o muke, muke, ki jih ne pojmijo slovenske besede,

pero jih ne zapiše in njih zlobe ne posname:

voda usmiljeno je čeznje šla v dnu kraške jame…

Svojo skrivnostno Smrt vsak s sabo vzame

kot Ljubico popotno: umirajoči obraz mu je obsijala,

za zadnji vzdih Marijino Ime mu kot svetinjico dala

na bledni ustni – dušo kot angel v nebesa peljala,

a zadnjo grozo bo razkrila

ko iz groba bo stopila-

dies irae, dies illa…

__________

Dies irae, dies illa – 

grom in groza in gomila,

priča David in Sibila.

Dan in noč sta nad tolmuni

vzhajala v krvavi luni:

požigalci “rjavi Huni”,

“črni z juga”, “rdeči drugi”…

Narod stal je v ognja strugi:

solnat steber v solzni tugi…