Pred 40 leti, 5. aprila 1984, je v Buenos Airesu umrl Miloš Stare, predsednik Narodnega odbora za Slovenijo (najvišja slovenska politična ustanova v izseljenstvu), načelnik Slovenske ljudske stranke (SLS), ustanovitelj in predsednik “Društva Slovencev” (Sedanje krovne organizacije Slovencev v Argentini – Zedinjena Slovenija) in ustanovitelj ter izdajatelj našega glasila Svobodna Slovenija. Bil je eden najbolj delavnih slovenskih javnih delavcev, znan je bil kot vodilni slovenski politik, ki je vztrajno zagovarjal misel o svobodni in samostojni Sloveniji.

Miloš Stare se je rodil 11. junija leta 1905 v znani Staretovi družini in domačiji v Dobu pri Domžalah. Ljudsko šolo in klasično gimnazijo je obiskoval v Ljubljani. Kot gimnazijec je vstopil v znano dr. Merharjevo kongregacijo v stolnici, kjer je poleg verske vzgoje dobival tudi splošno pripravo za javno delo in življenje, saj so se tam vadili v recitiranju, deklamiranju, nastopanju, prirejanju debatnih večerov in nastopanju v raznih gledaliških igrah. V gimnazijski dobi je bil Stare tudi eden od vodilnih članov srednješolske dijaške organizacije, kakor tudi počitniškega dijaškega društva za kamniški okraj Bistrica. Posebno je postalo to društvo znano po svojih gledaliških igrah (leta 1924  je Stare v njem kot 19-letni osmošolec režiral Župančičevo Veroniko Deseniško, za uprizoritev tega dela je dal pristanek sam Župančič, ki se je krstne predstave tudi udeležil). 

Po maturi leta 1924 se je vpisal na pravno fakulteto ljubljanske univerze. V akademskih letih je bil član katoliškega akademskega društva Zarja, po končanem študiju pa več let tajnik Slovenskega katoliškega akademskega starešinstva. Že kot akademik se je udejstvoval tudi kot radijski napovedovalec ter nastopal na najrazličnejših odrih. Bil je redni član Ljudskega odra, kateremu je predsedoval Narte Velikonja. Govorništva se je učil pri kanoniku dr. Mihaelu Opeki, gledališke umetnosti pa pri znani slovenski umetnici mednarodnega slovesa Mariji Veri.

Po opravljeni vojaški službi v sodni stroki in po enoletni praksi pri ljubljanskem sodišču je leta 1932 vstopil kot koncipient v odvetniško pisarno dr. Mihe Kreka. Ker je bila ta pisarna eno glavnih središč slovenskega javnega življenja, tudi Stare ni ostal le pri poklicnem delu. Postal je dejaven v  Slovenski ljudski stranki (SLS) in bil izvoljen za podpredsednika strankinega okrajnega odbora za Ljubljansko okolico, kateremu je predsedoval dr. Krek. Leta 1933 je Stare postal član tajnega strankinega vodstva, takoimenovane „štirinajsterice“. Po letu 1935 je z vso vnemo posegal v volilno kampanjo najprej za občinske volitve, pozneje leta 1938 pa za parlamentarne volitve. Pri teh volitvah je bil v starosti 33 let izvoljen za poslanca Ljubljanskega okraja. 

Leta 1938 je napravil odvetniški izpit in prevzel pisarno dr. Kreka, ker je bil ta opustil advokaturo zaradi ministrskega položaja. V upravi Ljubljanske radijske postaje je bil gospodarsko-finančni referent. Leta 1936 je to postajo zastopal skupno s prof. dr. Koblarjem na svetovnem kongresu radijskih postaj na Dunaju. Bil je član nadzornega odbora Zadružne zveze, odbornik zadruge za postavitev osrednjega prosvetnega doma v Ljubljani, nato pa tudi predsednik te zadruge. 

Ob izbruhu druge svetovne vojne so si hitro sledili usodni dogodki: razpust parlamenta, podpis trojnega pakta, napad Nemčije na Jugoslavijo in zasedba Slovenije s strani Nemčije, Italije in Madžarske. V tem brezvladju je ban dr. Marko Natlačen ustanovil “Narodni svet”, ki naj bi kot nekaka vlada upravljala Slovenijo. V ta svet je bil poklican tudi Stare, toda zasedbene oblasti so kmalu napravile konec delovanju tega Narodnega sveta.

Ustanovitev lista “Svobodna Slovenija”

Miloš Stare je novembra leta 1941 začel izdajati podtalni list “Svobodna Slovenija”, ki je poročal o strahotnih nacističnih preganjanih Slovencev na Gorenjskem in Štajerskem, o postopanju Italijanov v Ljubljanski pokrajini in o komunistični revoluciji in njenih strahotah. 

V prvi številki je urednik jasno napisal cilj Svobodne Slovenije: “Slovenec, korakaj z nami k svobodi! Danes živimo Slovenci zopet v dobi, ko nam je treba jasnih pojmov in jasnih načel, za katere more biti le eno izhodišče: ljubezen do slovenske zemlje, ljubezen do slehernega Slovenca, ljubezen do vsega kar je slovenskega. Naša naloga je, da se pripravimo za čas, ki bo prišel. Ta čas nas ne sme najti nepripravljene ali utrujene.”

Slovenska zaveza

Obupne razmere v Sloveniji so zahtevale strnitev in združitev  vseh pozitivnih, demokratičnih protiokupatorskih in protikomunističnih sil. Temu delu se je Stare ves posvetil in mu je uspelo, da je bila v aprilu 1942 ustanovljena podtalna politična organizacija z imenom “Slovenska zaveza”, sestavljena iz predstavnikov vseh slovenskih demokratičnih strank (Slovenske ljudske stranke, Slovenske demokratske stranke in Socialistične stranke ter še nekaterih javnih delavcev). Stare je bil vodilna osebnost v tej Slovenski zavezi in je krepko vodil njeno delo v letih 1942 do poletja 1944. Poleg reševanja tekočih težkih problemov je Slovenska zaveza tudi pripravila načrte za prihodnost po končani vojni in je k temu delu pritegnila razne strokovnjake. Stare je bil v redni radijski zvezi z dr. Krekom in mu pošiljal poročila iz domovine in prejemal od njega navodila in nasvete za delo doma. Ker je postalo nemogoče sestajanje vseh članov Slovenske zaveze, se je ustanovil ožji odbor treh, v katerem so bili: Miloš Stare, dr. Celestin Jelenc in inž. Mačkovšek. Ko pa so nacisti zaprli inž. Mačkovška in ga poslali v Dachau in ko sta tudi zaradi nacističnega zalezovanja morala Stare in dr. Jelenc stalno menjati svoje bivališče, je postalo delo Slovenske zaveze konec leta 1944 popolnoma onemogočeno.

Narodni odbor za Slovenijo

Potreba po skupnem političnem vodstvu se je po prenehanju Slovenske zaveze močno čutila. Od raznih strani so prihajale zahteve po ustanovitvi nove ustanove, ki bi nadaljevala ilegalno delo Slovenske zaveze in pripravila vse potrebno za bližajoči se konec vojne in za prehod v povojne razmere. Tedaj se je rodila zamisel Narodnega odbora za Slovenijo in Stare je bil med pobudniki za ustanovitev te ustanove skupaj z državnim poslancem dr. Albinom Šmajdom. Skupaj sta pripravila izjavo odbora z dne 29. oktobra 1944. Na podlagi te državne politične listine se je ustanovil Narodni odbor za Slovenijo, ki je za dne 3. maja sklical prvo sejo slovenskega parlamenta in izdal svojo izjavo. Te parlamentarne seje so se poleg škofa dr. Gregorija Rožmana udeležili vsi dosegljivi slovenski državni poslanci, župani, banovinski poslanci in drugi izvoljeni zastopniki slovenskega ljudstva. Stare je imel velike zasluge, da je prišlo do narodne izjave in ustanovitve Narodnega odbora za Slovenijo.

Jeseni leta 1942 so komunisti napravili prvi poizkus atentata na Miloša Stareta, ki pa ni uspel. Pozneje, oktobra 1944, so ga ponovili, ko ga je v Trstu napadla komunistična trojka, da bi ga s pripravljenim avtomobilom prepeljala čez mejo v Ljubljano. Tudi ta poskus se komunistom ni posrečil.

Begunstvo

Po končani vojni se je Stare napotil v Rim in postal glavni pomočnik dr. Kreka, ki je v Rimu vodil Socialni odbor – ustanovo za pomoč slovenskim beguncem. Leta 1947 pa se je Stare preselil v Argentino. Tudi tu je takoj začel z delom. Dasi je po 10 dneh šel kot navaden delavec na državna dela, je kljub temu delal na obnovi izhajanja Svobodne Slovenije: 31. decembra 1947 zvečer je svojim prijateljem in sodelavcem že razdelil prvo številko tega lista, ki je izšel z datumom 1. januarja 1948. 

Miloš Stare je bil tudi ustanovni član in prvi predsednik “Društva Slovencev” (sedanje Zedinjene Slovenije). To društvo je prva leta pomagalo tisočem slovenskim beguncem pri prihodu, nastanitvi in iskanju stanovanj in služb. Društvo je tudi postavilo temelje za organizacijsko in kulturno življenje slovenske emigracije v  Argentini.

Kakor je bil Stare že v domovini na vrhu slovenskega političnega življenja, tako je bil tudi v tujini. Ob smrti dr. Kreka je bil izvoljen za načelnika SLS in tudi za predsednika Narodnega odbora za Slovenijo. Na teh dveh mestih je opravil ogromno delo. Redno se je dopisoval z velikim številom vodilnih politikov krščansko demokratskih strank po svetu ter s slovenskimi in drugimi javnimi delavci. Sproti je vplivne osebnosti ter razne mednarodne institucije obveščal o slovenskem narodu, njegovih problemih in zlasti o krivicah, ki jih komunisti povzročajo Slovencem. Ob 30-letnici ustanovitve Narodnega odbora za Slovenijo leta 1974 je zapisal: “Cilji naših prizadevanj so jasni: hočemo, da se uresničijo načela suverenosti tako, da bo imel slovenski narod in vsi narodi Jugoslavije, prosti komunistične in vsake diktature, neokrnjene vse pravice svobodnega odločanja o svoji usodi na političnem, gospodarskem in kulturnem področju… Če pa bi prišlo do delitve Jugoslavije, bomo zastavili vse svoje sile, da sedanja republika Slovenija postane mednarodno priznana, samostojna, demokratična država … Slovenski narod ima pravico, da v lastni državi neovirano uživa sadove svojega dela za duhovni in gospodarski napredek v družbi svobodnih narodov in držav.”

Njegove misli so se v marsičem uresničile. Bil je pravi krščanski demokrat, delaven in navdušen Slovenec. Velikokrat je dejal: “če bi mi Bog dal na izbiro, kateremu narodu želim pripadati in v kateri dobi bi želel živeti, bi izbral biti Slovenec v tem XX. stoletju”.

Pripravil: Jože Jan

Viri: Svobodna Slovenija, Zbornik Svobodne Slovenije, Družina, Duhovno življenje