Božič je vsakokrat, ko Gospodu dovoliš, da po tebi ljubi druge ljudi
1. Božič je vsakokrat, ko se nasmehneš bratu in mu podaš roko; vsakokrat, ko ostaneš tiho, da bi poslušal drugega… Božič je vsakokrat, ko Gospodu dovoliš, da po tebi ljubi druge ljudi!« (sv. Mati Terezija iz Kalkute)
Ta noč, ta sveta noč, je noč skrivnosti, ki želi stopiti v nas same, v čudovite spomine, ki ožarjajo sedanjost. Božična noč ima nekaj otroškega in je del najglobljih spominov vsakega človeka. Čudovito je, da se najbolj navaden dogodek, ki razsvetljuje vsako človeško misel, ukorenini v obzorje otroštva zaradi svoje privlačnosti, svoje skrivnosti in dobrote. Radostno je, da prav v vsakem človeku na našem planetu, ta noč in dogodki praznovanja te noči, vzbudijo pripravljenost slišati, odkriti, sodelovati in soočiti se s skrivnostmi, kakršne kristjani iz roda v rod doživljamo to noč. To je noč, v kateri se človek, kdo ve zakaj, čuti boljšega, bolj pozornega, bolj odprtega za vse dobro in lepo. V tej noči se nam zgodi, da se nam ljudje, ki so nam blizu ali –pa tudi oddaljeni – zdijo lepši, boljši, da njihova obličja razodevajo sled Neskončnega.
Kdo je bil najbližji betlehemskemu rojstvu? Pastirji, brezdomci, ubogi, ljudje, ki jih je uradno judovstvo imelo za manj vredne in nepomembne. Bili so zato na obrobju družbe – in prav med njimi je zasijala zvezda, znanilka Gospodovega rojstva.
Kaj nam govori glavni prizor? Marija porodi v zakotnem hlevu in položi otroka v živalske jasli. Lukovo poročilo je zelo trpko! Marija je povila dete in ga položila v jasli … Čeprav smo mi to resničnost olepšali z človeško domišljijo: jaslice, osliček, romantičen večer … Kristus je bil vse življenje brez doma; okrog njega se je vedno širila tudi tema nasprotovanja, velikaši in vase zagledani pomembneži tistega časa, so se Jezusa želeli znebiti, preveč jim je s svojo milino in dobroto spraševal vest….
2. Iz toplih domov na ceste osamljenih, zapuščenih, trpečih
Božič je torej obdan tudi z meglo nesporazumov, temo nesprejemanja in trpljenja, saj mora sveta družina bežati v Egipt, trpijo nedolžni betlehemski otroci . Prav je, da to spoznamo, ne zato, da bo naše božično voščilo zagrenjeno, marveč nasprotno: božič je znanilec radosti; trpljenje, ki ga zaznamuje, naj stori, da bi bili naši božični dnevi manj površni. V nas naj bi poglobili vero v Boga, ki se nam razodeva v popolni bližini – Boga z nami – v naši osami, v naših iskanjih, dvomih, notranjih bojih in radostnem miru ter svobodi, ki jo prinaša Svetloba Novorojenega. Iz te doživete vere naj bi znali zapustiti svoje tople domove in se napotiti na ceste, ter tam iskati Jezusa v brezdomcih, v ponižanih in preizkušanih, v domovih zapuščenih starcev, v iščočih ali obupanih, v brezposelnih, v tistih, ki trpijo hudo revščino, pa naj bo ta materialna, duševna, socialna ali duhovna revščina … posebej tem je Jezusov prihod namenjen. Pa tudi seveda prav vsakemu človeku na tem planetu, sodobnemu iskalcu, tistemu vagabundu, ki se ne more odločiti, pa vendarle išče, želi najti svoj mir, smisel svojega življenja.
3. Z Jezusom Kristusom se vedno rojeva in oživlja veselje.« (papež Frančišek,
Vsem skupaj želim blagoslovljene božične praznike, radosti, poguma, notranje moči in veselja h kateremu nas vabi papež Frančišek:
»Evangeljsko veselje napolnjuje srce in celotno življenje ljudi, ki se srečajo s Kristusom; ljudi, ki pustijo, da jih Kristus odreši greha, žalosti, notranje praznine, osamljenosti. Z Jezusom Kristusom se vedno rojeva in oživlja veselje.« (papež Frančišek, začetek Apostolske spodbude Evangeljsko veselje)
Naj nas v teh prazničnih dnevih spodbujajo in radostijo verzi iz Prešernovega Krsta pri Savici:
Po celi zemlji vsem ljudem mir bodi!
Tako so peli angelcev glasovi
V višavah pri Mesijasa prihodi;
Da smo očeta enega sinovi,
Ljudje vsi bratje, bratje vsi narodi,
Da ljubit mor’mo se, prav’ uk njegovi.
Dr. Anton Jamnik, škof
