Rada se udeležujem šolskih prireditev, ker me vedno navdušuje nastopanje otrok, delo slovenskih učiteljic in splošno sodelovanje staršev in vseh članov doma, ki ima na skrbi prireditev. Prav zato to ni poročilo, to je samo pismo ki ga pišem, ker sem videla nekaj lepega in mislim, da lahko tudi mi gledalci včasih lahko kaj javno pohvalimo. Kot vsi vemo se število učencev v naših šolah manjša in zato včasih mislimo, da bo to kaj vplivalo na šolske predstave, a ni tako. Vse šolske igre so res zelo lepo pripravljene, lepo izbrane, največkrat sta tekst in tematika posodobljena, scena, kostumi, pričeske in maskiranje pa do natančnosti skrbno izvedeni. Predvsem pa izstopa iznajdljivost. No, to smo baje prinesli s seboj, saj so že v prvih mesecih begunstva bile postavljene na odre begunskih taborišč res lepe igre, takrat ko je bilo treba ustvariti vse z najbolj skromnimi sredstvi. In to se je nadaljevalo že takoj prva leta v Argentini.
V naših slovenskih šolah praznujejo učiteljski dan 24. septembra, na dan smrti blaženega škofa Antona Martina Slomška. Že več let je ta prireditev zadnjo soboto v septembru zjutraj, da se jo lahko udeležijo res vsi šolarji in se skupno zahvalijo vsem učiteljem, ki tako velikodušno podarjajo svoj prosti čas za to veliko delo. Prvo je sv. maša, nato pa prireditev v dvorani. Letos jo imela igro na skrbi Rožmanova šola. Izbrali so besedilo Vike Šuštar: »Kje si Uršika zala«, katero je malo priredila Vera Breznikar Podržaj, skupaj z Lučko Marinček Kastelic sta pa napisali pesmi in napeve. Že ob vstopu v dvorano so me presenetila korita na odru, polna koralov in slikovitih morskih »rož«. Ko sem se po igri približala kar nisem mogla verjeti, kako in iz česa so bile narejene, kar oglejte si slike! Sama pridnost in iznajdljivost režiserjev in seveda vseh mamic in očkov in tudi starih mam in starih očetov! Celotna predstava je bila zelo dobro pripravljena in izvedena, za kar imata zasluge režiserja Tomi Kastelic in Mirjanka Voršič, med igralci je pa seveda res izstopala Sofi Boltežar kot Urška. Nastopili so kot vedno vsi otroci Rožmanove šole, saj se nastopi tudi zelo pomemben del pouka: ko se otroci naučijo besedilo in še pravilno izgovorjavo se s tem bogati njihov slovenski besedni zaklad. Naučijo se nastopati in obnašati na odru, izgubijo strah pred publiko, tudi v ubogljivosti vadijo, saj morajo slediti režiserjevim navodilom. Predvsem pa trenirajo za delo v ekipi, ko vidijo kako vsi sodelujejo za dosego skupnega cilja, v tem primeru lepe in dovršene igre. Imena vseh nastopajočih bodo gotovo še objavljena, kakor tudi imena vseh ostalih pridnih »pomagačev« brez katerih se ne more pripraviti nobene prireditve.
Z vsem tem trudom se je Rožmanova šola zahvalila pokojni začetnici in dolgoletni voditeljici šole gospe Katici in učiteljici gospe Saši in tudi Tonetu Podržaju z besedami bl. Antona Martina Slomška: “Učitelj v tihem, neznanem kraju skrbi za boljše ljudi in boljše čase. Najsi ga svet ne spozna in slabo plačuje, v knjigi večnega življenja se sveti njegovo ime.” Rožmanovi šoli, vsem učiteljicam predvsem pa voditeljici ge. Nini Pristovnik, kakor tudi vsem učiteljem ki soboto za soboto darujejo svoj prosti čas za učenje v slovenskih šolah v Argentini želim vse najboljše in poleg ljubezni, še veliko vztrajnosti.
Alenka Prijatelj
