Marijin praznik smo v Mendozi pričeli s sv. mašo. Zbralo se je veliko mladih družin z otroki. Po odmoru in pripravi dvorane je sledil koncert naših najbolj znanih pesmi.
Slovenski mendoški pevski zbor in Slovenski mendoški oktet sta po dolgih dveh letih pandemije 8. decembra spet priredila koncert na slovenskem odru. Voditelj obeh skupin, mag. Diego Bosquet, ter navdušeni in odgovorni pevci, so nam nudili čut ljubezni do narodne tradicije, ki utripa v naših srcih. Diego Bosquet je tudi dodal: »Poslušali boste ljudske pesmi, nekatere pojemo v zadnjih časih, druge je pevski zbor prepeval v prvih časih svojega obstoja in nekatere boste slišali prvič«.
Na praznik Brezmadežne Device Marije nam je zbor zapel:
»Marija Pomočnica«, besedilo Luka Jeran, glasba Ignacij Hladnik. Poznamo jo tudi po prvi kitici »Marija skoz´ življenje.« Verniki prosimo Marijo, naj spremlja čolnič našega življenja, našo vest, naj pomaga trpečim in bolnim ter nam izprosi modrost, pravico in skrb za svetost!
»Čej so tiste stezice«, priredba Jože Leskovar. Zapeta je bila v koroškem dialektu. Pripovedovalec pogreša sprehode po lepih stezicah. Danes so preraščene z zelišči in grmovjem. Želi jih očistiti in se ponovno srečen sprehajati po novih stezicah.
Letos se spominjamo 60. obletnice odhoda v večnost ravn. Marka Bajuka. Njegova življenjska pot je vsem znana, ne samo kot zborovodja ampak tudi kot pomemben član Društva Slovencev v Mendozi. Poudariti želimo njegovo iskanje, ohranjanje in zborovske priredbe ljudskih in narodnih pesmi. »Nocoj želimo njemu izraziti skromno priznanje, zapeli bomo tri njegove priredbe«, je dodal pevovodja.
Prva je bila »En hribček bom kupil«. Marko Bajuk jo je priredil leta 1900. Zbor jo je pel leta 1959. Ljudsko besedilo je prilagodil Anton Martin Slomšek. Pevec želi kupiti vinograd, pridelati grozdje in sladko vince ter vabiti in ga piti s prijatelji.
Druga priredba je bila »Srce je žalostno« za ženski zbor. Poznamo jo tudi po prvem verzu »Angelček varuh moj«. Leta 1898 jo je spoznal na svojem domu v Drašičih.
Tretja priredba je bila »Moj očka imajo končka dva«, v najstarejšem besedilu iz leta 1907. To ni otroška pesem marveč ljubezenska. Fant si pri očetu sposodi belega konjiča in vesel prepeva, ko obišče svoje dekle.
Manj poznana med nami je prekmurska »Venci beili«, imenovana tudi »Fsi so venci veili«. Dekle potoži, vsi venci so oveli, samo moj je zelen, to so moje solze. Če bi solza padla na kamen groba, bi ga zdrobila na dva ali tri kose.Zadnja skladba je v Mendozi dobro poznana. Poslušali smo tradicionalno »Dajte, dajte« iz Istre, v priredbi Alda Kumarja. Priredbo so v Sloveniji popularizirali številni zbori.
.
.
V drugem delu koncerta je nastopil SLOVENSKI MENDOŠKI OKTET. Na letnih domobranskih proslavah smo poslušali »Oj, Doberdob«, po priredbi Zorka Prelovca. V begunskem taborišču Špital je župnik Gregor Mali napisal novo besedilo. Doberdob spada pod Italijo, prebivalci so še danes Slovenci. Pesem pripoveduje, kako je med Prvo svetovno vojno v kruti bitki izgubilo življenje nad tisoč slovenskih vojakov. Oktet je pesem posvetil vsem, ki so trpeli nasilje med vojno.
»Nocoj pa, oh, nocoj«, Fran Venturini. Pesem opisuje trpljenje, ki ga povzroča mobilizacija mladih fantov. Deklica je žalostna, ker je njen fant poklican k vojakom. Ob poslavljanju jo fant tolaži, da se bo vrnil po sedmih letih. Ko odide deklica trpi, njeno srce je hudo ranjeno, uničeno.
Sledila je »Dve let´ in pol«, priredil Egi Gašperšič. Oktet jo je prvič zapel.
Nato smo poslušali »Lastovki v slovo«, priredba Rado Simoniti. Slovenci ljubimo naravo, to dokazujejo številne naravi posvečene skladbe, v tem primeru je to lastovka, ki odhaja v druge kraje. Naslov pesmi je tudi poznan po prvem verzu »Mrzel veter«.
Tudi »Lipa«, besedilo Miroslav Vilhar, glasba Davorin Jenko, je Slovencem priljubljena. Uživamo, ko sedimo pod njeno senco, pozimi je brez listja, brez življenja; ko pa pride pomlad nam lipa ponovno nudi svojo lepoto. Poleg opisa narave ima besedilo tudi prikrito sporočilo. Tako kot lipi pomlad vrne zelenje, bo tudi slovenski narod dočakal svoj razcvet, svojo pomlad. Miroslav Vilhar, kakor mnogi pesniki XIX. stoletja tudi globok narodnjak, je uporabljal prispodobe iz slovenske narave in se tako zavaroval pred avstrijsko cenzuro.
Sledila je pesem narave in domoljubja, »Po jezeru«. Prvotni naslov je »Na jezeru« in tudi »Po jezeru bliz´ Trigava«. Po jezeru plove čoln, na njem vsi veselo pojejo. Ptički in ribice poslušajo in se tudi veselijo. Potniki na čolnu so navdušeni, ker pripadajo slovenskemu narodu.
Za konec je oktet navdušenim poslušalcem nudil narodno pesem »Oj Triglav, moj dom«, besedilo Matija Zemljič (Slavin), glasba Jakob Aljaž. Triglav je narodni simbol, imamo ga na grbu in zastavi, na kovancu za 50 centov Evra je kovan prvi verz «Oj Triglav, moj dom«, in leta 2007 je bila prva kitica sprejeta za himno Društva Alpinistov Slovenije.
Jakob Aljaž je bil duhovnik, glasbenik in posebno navdušen hribolazec. Večkrat je dosegel vrh Triglava in odkril priporočljive steze do vrha. Prepričal se je, da mora na vrhu postaviti zatočišče – stolp. Odkupil je zemljišče na vrhu gore, v svojem župnišču na tleh s kredo narisal osnutek stolpa in s svojimi sredstvi zgradil še danes občudovan ALJAŽEV STOLP, naš priznan narodni spomenik. Na dan posvetitve in blagoslova je Jakob Aljaž s štirimi prijatelji prvič zapel svojo pesem Triglav, ustvarjeno že leta 1895. Priljubljeno in spoštovano skladbo je polna dvorana obdarila z navdušenim ploskanjem. Stoje smo dosegli še dodatek, zborovodja mag. Diego Bosquet nam je napovedal interpretacijo priredbe Marka Bajuka: »Dekle na vrtu zelenem sedi«. Znana je tudi kot »Dekle na vrtcu rožce sadi«.
Obe pevski skupini sta nas navdušeno obdarili z doživeto interpretacijo, z veselim koncem. Pripravljen program je bil zelo uspešen, vsi smo ga uživali z ljubeznijo, spoštovanjem in ponosom! Navzoči so se še dolgo razgovarjali o nepozabnemu pevskem dogodku!
Iskreno čestitamo zamisli, dirigentu obeh skupin, pevcem in številnim navzočim!
Božidar Bajuk
