Ob praznovanju 61. obletnice Slovenskega doma Carapachay smo izkoristili priliko, da smo se na kratko srečali z novo predsednico doma, Marjeto Senovršnik in s Francijem  Žnidarjem, večkratnem in dolgoletnem predsednikom doma, ki se zdaj od nas poslavlja in seli v Slovenijo.

→ Franci, bil si mnogo let predsednik slovenskega doma Carapachay, sedaj si to vodilno mesto prepustil novim močem. Katere tri nasvete bi dal novemu odboru, da bo uspešno vodil dom?

Ja res, kar nekaj novih moči je pristopilo k odboru doma, kar mi je v veselje. Nasvet, ki bi jim hotel dati je skrčen v naslednjih stavkih;

Naj delajo s srcem in z dobro voljo. Delo v skupini obogati in osrečuje samega sebe, ker je v korist celotne skupnosti. Pri tem je važno biti pripravljen poslušati druge in z umirjeno besedo doseči, da tudi drugi poslušajo tebe.

Pred odgovori vsaj malo premislit kaj in kako bo povedano. Najboljši uspehi se pokažejo če se ravna po zdravi pameti, tukaj temu pravijo  “sentido común” .

Ne pozabiti iz kakšnih vzrokov in v kateri namen je bil ustanovljen dom. V tem mora biti zmeraj prisotna verska in narodna zavest, ki se prilagaja sedanjemu času in novim izzivom.

→ Ne zapuščaš pa samo predsedstva doma, zapuščaš tudi Argentino in se seliš v Slovenijo. Kako si prišel do te odločitve? Je bila odločitev lahka?

Bila je že dolgo časa romantična želja, da bi se nekdaj preselili v Slovenijo, našo očetnjavo. Prvi skok pred 10 leti, bi rekel zelo korajžen, je bil od hčerke Alenke. Potem sta se vsak iz svojih razlogov preselila sinova Sandi in Andrej. Sedaj, ko imava po Alenki že tri vnuke, in tukaj nimava družinskih ne delavnih odgovornosti, je samoumevno, če so dane možnosti, da se preseliva v Slovenijo. 

→ V tem globaliziranem svetu so razdalje postale zelo relativne, pandemija nas je v zadnjem letu in pol še dodatno naučila, da smo lahko povezani tudi s klikom na računalniku. Zato upamo, da boš tudi v bodoče ostal v stiku z našo skupnostjo, in da boš morda celo kdaj lahko od tam prispeval k življenju naše skupnosti… 

Seveda bom ostal v stiku. Vse kar danes zapuščava tukaj, bo nama kar lahko ohraniti blizu. S sedanjimi mediji komuniciranja smo bili prav tako povezan s sorodniki in prijatelji v Sloveniji kot z najbližjim odborniku v Carapachayu. Seveda, po pandemiji, mi bo pa manjkal objem in  rokovanje……in trobentanje na odru.

→ Marjeta, najprej ti čestitamo ob izvolitvi za prvo žensko predsednico v Carapachayu! 

Hvala za čestitke. Čeprav moram povedati, da nisem prva predsednica. Pred leti je že Marijana Korošec uspešno vodila dom. Jaz sem torej druga na vrsti.

→ Čeprav si bila že prej večkrat članica odbora doma, je to tvoje prvo vodilno mesto. Kaj te je pripravilo do tega, da si sprejela odgovornost predsedništva?

Vse je bilo zelo na hitro, skoraj v treh tednih. Končana sveta maša, Franci Žnidar obvesti da bo za Dom velik problem, če ne uspemo sestaviti novega odbor. Srce se mi je ustavilo! Ko sem videla, da ni bilo nobenega junaka, sem vedela da je treba korak naprej. Spomnila sem se na svojega očeta, bivšega predsednika, in se brez obotavljanja ponudila za vodenje našega doma, s temeljnim predlogom, da nadaljujemo pot naših prednikov s skupnimi močmi. Čutila sem, da moram nekaj storiti za dom. Mislim, da veliko lahko prispevamo, če skupaj držimo z dobrimi ljudi.

→ Carapachay je danes najmanjši slovenski dom v Buenos Airesu. Kateri so po tvojem mnenju največji izzivi za bodočnost?

Mislim, da bo potrebno narediti črto in začeti znova. Ohraniti vse, kar je bilo dobro storjenega do sedaj, popraviti morebitne napake in vabiti k složnosti in enotnosti. Skušali bomo pridobiti vse člane naše carapachajske družine, bivše in nove, zlasti mladino bo treba navdušiti za sodelovanje, saj vsi vemo, da predstavlja bodočnost vsakega doma. Na kratko, treba bo vztrajati s trdnim delom, če hočemo, da dom ponovno zaživi. 

→ Kako se pa v Carapachayu soočate s pandemijo in ukrepi proti njej? Skušate ohranjevati stike med člani v teh časih, ko mora biti dom zaprt? Kakšne bodo posledice pandemije in kako načrtuje odbor te posledice nevtralizirati?

Ni bila lahka odločitev. Čeprav so bili ukrepi bili določeni iz strani vlade in občine smo tudi sami odločili, da je nujno skrbeti za zdravje vseh naših članov. V kratkem času smo doživeli kar nekaj slučajev COVIDa, najsi bo pri igralski skupini, v odboru ali v skupini Maribor in nismo hoteli, da se še kdo okuži. Stike s člani obdržimo tako, da jim informacije o tem, kar se dogaja, redno pošiljamo po elektronski pošti in Facebooku (najprej smo jim povedali, da imamo nov odbor, obvestili smo o velikonočnih obredih, misijonski nabirki, povezavi za ogled obletnice, za ogled svetih maš, itd.). Katere bodo posledice pandemije pa še ne vemo, bo treba počakati, da bo vse to mimo. Sem pa prepričana, da bomo z združenimi močmi korajžno prijeli za delo.

→ V videoposnetku, ki ste ga lepo pripravili ob 61. obletnici ste pokazali bogato zgodovino doma. Poznanje preteklosti je nedvomno potrebna podlaga za realističen pogled v bodočnost. Zato nas zanima, kateri bodo stebri življenja carapachayskega doma  v prihodnjih letih?

Kot sem že prej omenila imamo precej načrtov, ki jih mislimo izpeljati z novim odborom. Temeljili bodo v duhu združenja in pridobitvi tesnih medsebojnih odnosih z željo, da bi bili ponovno kot prava družina v pravem domu. Seveda pa bo potrebno sodelovanje vseh članov doma: starejših, mlajših, folkloristov, igralcev, pevcev, itd. A to je zaenkrat še skrivnost. Vsega pa itak ne smemo povedati, kajne?

.

Za konec se moramo še opravičiti carapachayskemu domu oz. bivši predsednici Marijani Korošec za pomoto. Obema predsednicama, sedanji in nekdanji, iz srca čestitamo za pogum in dobro voljo! 

Franciju, ki je skozi štiri leta nosil tudi odgovornost predsedništva krovnega društva Zedinjena Slovenija, pa želimo srečno pot “domov”!

Prav lepa hvala obema za prijazen pogovor.

Vprašanja pripravila Mariana Poznič