100-letnica priključitve Prekmurja matični domovini
Letos Slovenija praznuje 100-letnico vključitve Prekmurske regije v matično domovino. Po koncu prve svetovne vojne in razpadu Avstro-Ogrske monarhije se je Slovenija združila v “Kraljevino Srbov, Hrvatov in Slovencev” in s sosednjimi državami določila meje. Po zaslugi generala Maistra je pridobila velik del Štajerske, s plebiscitom je izgubila Koroško, Prekmurje pa pridobila na diplomatski način: vrhovni svet je na Mirovni konferenci v Parizu julija 1919 sprejel predlog kraljevine SHS in priključil Prekmurje Sloveniji. Na madžarskem področju so pa ostali porabski Slovenci. Odločitev mirovne konference je 17. avgusta plebiscitarno podprla velika množica zbrana na ljudskem zborovanju v Beltincih. V Prekmurju živeči Slovenci so tako prvič v tisočletni zgodovini postali del enotne države z ostalimi Slovenci.
Pri zahvalni maši ob dnevu državnosti je v ljubljanski stolnici murskosoboški škof Peter Štumpf tako govoril o združitvi prekmurskih Slovencev z matičnim narodom pred sto leti:
Na skrajnem severovzhodu Slovenije so pred več kot tisoč leti ostali pozabljeni prebivalci Spodnje Panonije. V pozabo in izoliranost jih je pahnil razpad slovenske Kocljeve kneževine. Reka Mura je tako postala meja, ki je ozemeljsko mnoga stoletja ločevala Slovence stran od Slovencev na Štajerskem, Koroškem, Kranjskem in Primorskem. Skoraj nihče več ni vedel za prekmurske Slovence. Imeli so jih za Vende, potomce nekega starodavnega ljudstva, brez identitete, ki pač živijo v Ogrskem kraljestvu.
V evropskem prebujanju narodov sredi 19. stoletja so se nekateri štajerski duhovniki pričeli ozirati na levi breg Mure. Tam so srečavali ljudi, ki ne »govorijo« kot na Kranjskem, temveč »gučijo«. V tem »guču« so zaslutili slovenstvo. Med ljudmi so pričeli odkrivati slovenske sledi, ki so jih v svojih knjigah tam pustili katoliški in evangeličanski prekmurski pisatelji že v 15., predvsem pa v 18. in 19. stoletju. Mura je postala reka verskega, jezikovnega in kulturnega tihotapstva. V strogi tajnosti so namreč štajerski duhovniki v vinskih sodih čez Muro dobavljali prekmurskim Slovencem Mohorjeve in druge slovenske knjige. V srcu prekmurskih in štajerskih Slovencev so pričeli nastajati »zlati mostovi« povezovanja za graditev združenega slovenstva v eni domovini Sloveniji.
Slovenski narodni buditelji v Prekmurju, še posebej tišinski župnik dr. Franc Ivanocy, njegov kaplan in poznejši publicist katoliške periodike, Jožef Klekl st., poznejši dekan Ivan Jerič, ter prleška duhovnika dr. Matija Slavič, rektor ljubljanske univerze, ter dr. Franc Kovačič, ustanovitelj Zgodovinskega društva v Mariboru in še mnogi drugi katoliški duhovniki – so vse stavili na katoliško vero. Niso hoteli izgubiti svoje istovetnosti in verodostojnosti. Zavedali so se, da lahko hitro zapadejo v nevarne interese nacionalističnih zank. Zavestno so bedeli nad dolžnostjo pravičnosti do vseh narodnosti v Prekmurju. Pri tem so se držali opominov apostola Pavla Korinčanom: »Kdor pičlo seje, bo tudi pičlo žel; in kdor obilno seje, bo obilno tudi žel. Vse, kakor je v srcu namenil, ne z žalostjo ali po sili; zakaj veselega daritelja Bog ljubi« (2 Kor 9, 6–11). Bog je tako v teh narodnih buditeljih množil sadove pravičnosti in v tem so bogateli tudi za veliko radodarnost slovenstva, s katerim so narodnostno in versko budili in krepili prekmurske Slovence.
Pred sto leti so se prekmurski Slovenci odločili za združitev z matičnim narodom tudi zaradi hrepenenja po slovenski pravičnosti, ki je takrat bila še pregovorno značilna in poznana tudi drugim narodom. Čeprav nekateri takratni voditelji Slovencev v Ljubljani še niso vedeli, kje sploh je Prekmurje, prekmurskih narodnih buditeljev to ni zaustavilo pri njihovem delu za združitev; jih pa je to ignoriranje zelo bolelo in žalostilo. V teh sto letih smo čez Muro zgradili kar sedem mostov – od Petišovec pri Lendavi do Gornje Radgone. Za nas Prekmurce so to zlati mostovi, prek katerih vsakodnevno na tisoče ljudi potuje v druge dele Slovenije, pa na Hrvaško, v Avstrijo ali pa od tam prihajajo k nam. Radi smo v Sloveniji, vendar nas boli in smo žalostni, ko mnogi ljudje iz drugih krajev Slovenije še niso bili v Prekmurju. Nekateri celo mislijo, da se Slovenija konča pri Mariboru ali vsaj pri Gornji Radgoni, oziroma v Radencih.
.
***
Dr. Franc Ivanocy
Franc Ivanocy pod pravim imenom Franc Kodela se je rodil leta 1857 v Ivanovcih, v benediški škofiji. Kot duhovnik je bil posvečen v Gyoru na Madžarskem. Imenovan je bil za profesorja dogmatike v Sombotelu, namenjeno pa mu je bilo dela prefekta bogoslovnega semenišča v Budimpešti. Ivanocyeva velika želja pa je bilo delo župnika na Tišini. Tako je na Tišini postal dekan soboške dekanije, šolski nadzornik cerkvenih šol in častni kanonik. Že na začetku svojega delovanja na Tišini je začel iskati sodelavce za svoje pastoralno delovanje. Njegov ožji krog sodelavcev so sestavljali: Ivan Baša, Jožef Klekl st., Peter Kolar, dr. Franc Rogač in Jožef Sakovič.
Poudarjal je predvsem pravico do uporabe slovenskega jezika oziroma prekmurščine v javni sferi, ki je bila v drugi polovici 19. stoletja z intenzivno madžarizacijo iz javnega življenja praktično pregnana. Začel je tudi z rednim izdajanjem tiska v prekmurskem jeziku: najprej je leta 1903 izšel Kalendar srca Jezusovega, ki je poleg koledarja obsegal tudi zgodovinske in leposlovne spise in članke o vzgoji, gospodarstvu, ljudskih šegah itd.
Leta 1904 je začel izdajati mesečnik z versko vsebino Marijin list, leta 1913 pa še tednik Novine, ki je imel tudi do 6000 naročnikov in je postal osrednji informativni časopis Slovencev v pokrajini.
Umrl je leta 1913, s publicističnim delovanjem pa mu je sledil Jožef Klekl st.
***
Jožef Klekl starejši
Jožef Klekl se je rodil leta 1874 na Krajni. Bil je kaplan na Tišini, v Črenšovcih in župnik v Pečarovcih. Na njegovo narodno zavest so vplivali njegovi duhovni vzgojitelji dr. Ivanocy, sošolci v Sombotelu, prijateljske vezi s študenti onstran Mure in Mohorjeve knjige.
Po smrti dr. Ivanocya je naprej izdajal časnik Novine. Izhajal je pod imenom “Novine. Pobožen, družbeni, pismeni list za vogrske Slovence”. Tiskali so ga v Sombotelu v škofijski tiskarni. Prekmurci so bili veseli tega časnika, saj je bil edini tisk v slovenskem jeziku. Časnik Novine jih je opominjal, da so Slovenci in ne Madžari, kakor so jim govorili v šolah in uradih.
Po priključitvi Prekmurja je bil narodni poslanec, ustanovil je Agrarno zadrugo, sezidal Dom sv. Frančiška v Črenšovcih in ustanovil mrežo hranilnic in posojilnic.
Med drugo svetovno vojno je bil aretiran in poslan v vojaški zapor. Po zavrnitvi obtožb je bil premeščen v Celldomolk kot bolniški duhovnik do leta 1945. Umrl je 30. maja 1948 v Murski Soboti.
.
***.
Matija Slavič
Matija Slavič se je rodil 27. januarja 1877 v Bučečovcih. Leta 1900 je končal bogoslovje v Mariboru. Doktoriral je leta 1905 na Teološki fakulteti na Dunaju. Od leta 1911 je predaval biblične vede v Mariboru. Leta 1918 je postal referent za Prekmurje v Narodnem svetu za Štajersko. Sodeloval je na mirovni konferenci v Parizu leta 1919 kot izvedenec za Prekmurje.
Na mirovni konferenci ni bilo vse lahko. Teritorialna komisija je sprva odločila, da Prekmurje ne pride por Kraljevino SHS. Matija Slavič je dal hitro izdelati etnografsko karto Prekmurja, ki je bila tako prepričljiva, da je končno mirovna konferenca spremenila stališče in priključila Prekmurje Sloveniji.
Po končani mirovni konferenci je bil član razmejitvene komisije za mejo med Kraljevino SHS in Madžarsko.
Dvakrat je bil rektor Ljubljanske Univerze (1932-1934 in 1939-1941)
Umrl je 25. oktobra 1958 v Ljubljani.
.
.
Prekmurje danes
. Na Prekmurju živi 6 % prebivalcev Slovenije.
. Regija izstopa po najnižjem naravnem prirastu (–3,0 na 1.000 prebivalcev) in najmanjšem deležu tujih državljanov med prebivalci (1,5 %).
. Prebivalci Prekmurja so v povprečju stari 44,3 leta, kar je največ med vsemi statističnimi regijami v Sloveniji.
. V tej regiji je podpovprečno število študentov na 1.000 prebivalcev (33); tudi delež terciarno izobraženih prebivalcev (25–64 let) je najnižji (19 %).
. Prekmurje že več let izstopa po najvišji stopnji brezposelnosti. V 2015 je ta bila 12,5 odstotna, še višja je bila med ženskami, 13,9-odstotna.
. Povprečna mesečna neto plača v 2015 je bila v tej regiji tretja najnižja v Sloveniji (923 EUR). 8 % gospodinjstev v tej regiji je prejemalo materialno ali denarno pomoč dobrodelnih organizacij; več gospodinjstev je prejemalo materialno ali denarno pomoč le še v koroški regiji (9 %).
. V pomurski statistični regiji je ustvarjenega 3,8 % nacionalnega BDP-ja. BDP na prebivalca tukaj znaša 12.437 EUR na prebivalca; slovensko povprečje je 18.693 EUR.
. Na Prekmurju deluje blizu 8.000 podjetij, v njih pa dela povprečno po 3,9 osebe. Tukaj je 411 stanovanj na 1.000 prebivalcev; povprečna uporabna površina stanovanj je največja med vsemi regijami (86,5 m2).
. Regija izstopa tudi po številu traktorjev, v 2015 jih je bilo 12 na 100 prebivalcev (povprečje za Slovenijo je bilo 5 traktorjev na 100 prebivalcev).
. V pomurski statistični regiji je bilo v 2015 na voljo nekaj več kot 7.000 turističnih ležišč. V tukajšnjih turističnih nastanitvenih objektih je bilo ustvarjenih skoraj 921.000 turističnih prenočitev, od tega je bilo 60 % prenočitev domačih turistov.
_____________
Slovesna obeležitev 100-letnice v Beltincih
V okviru 100-letnice združitve prekmurskih Slovencev z matičnim narodom so pred župnijsko cerkvijo v Beltincih v petek, 16. avgusta 2019, odprli in blagoslovili spominsko obeležje. Slavnostni nagovor je imel predsednik Republike Slovenije Borut Pahor, ki je poudaril pomen dogodkov pred sto leti, pomen prizadevanj katoliških duhovnikov, ki so s svojim delom pripomogli, da je Prekmurje danes del Slovenije, Slovenija pa samostojna država. Obeležje je blagoslovil kardinal dr. Franc Rode in poudaril, da se iz zgodovine lahko marsikaj naučimo.
Slovesnosti se je udeležil tudi soboški škof dr. Peter Štumpf, drugi predstavniki Katoliške cerkve, predstavniki drugih Cerkva, predstavniki javnega življenja in množica ljudstva.
Dogajanje je pa doseglo vrhunec s slovesno sveto mašo, ki so jo obhajali v soboto, 17. avgusta, na prostoru pred župnijsko cerkvijo v Beltincih ob somaševanju škofov in nadškofov, okrog 150 duhovnikov in jo je vodil predsednik Slovenske škofovske konference msgr. Stanislav Zore, pridigal je soboški škof dr. Peter Štumpf. V pridigi je spomnil na prekmurske in prleške duhovnike, ki so »s svojim delom ljudi spodbujali k poglabljanju vere, ljubezni do maternega jezika, Slovence pa k združitvi z matičnim narodom.«
Na slovesnosti so izrekli zahvalo Bogu za sto let povezanosti prekmurskih Slovencev z matičnim narodom in izpovedali prošnjo, da bi katoliška vera še naprej živela med ljudmi v tem razburkanem prostoru srednje Evrope in bi vsak zmogel ostati to, kar je: Slovenec še naprej Slovenec, Madžar še naprej Madžar, Hrvat še naprej Hrvat. Kot znamenje povezanosti so se med bogoslužjem slišale tudi besede v madžarskem, hrvaškem in romskem jeziku.
Pri sveti maši in v programu pred njo so sodelovali člani različnih skupin: cerkveni pevski zbori, pritrkovalci, ministranti, člani cehovskih društev, člani prostovoljnih gasilskih društev, lovskih društev, čebelarskih društev, folklornih skupin. Slovesne sv. maše so se udeležili tudi predstavniki pravoslavne evangeličanske in binkoštne Cerkve. Navzoč je bil tudi predsednik Republike Slovenije Borut Pahor, predsednik Državnega zbora Dejan Židan, predsednik Državnega sveta Alojz Kovšca, poslanci in zastopniki različnih državnih ustanov ter drugi visoki gostje.
Posebno težo dogodku je dala navzočnost milostnega kipa Marije Vnebovzete iz Turnišča.
»Naj Müra dugo še tečé, prek ravne, lepe te zemlé. Naj človik dugo tak guči, kak mati ga slovenska vči.«
vir: Škofija Murska Sobota – Lojze Kozar
Pripravil Jože Jan