Od kod so prišli ljudje, ki so v tisti novembrski noči leta 1942 uprizorili Široki potok? Kakšne besede so nekoč slišali? Kakšne obljube so dali? Od kod so v sebi zbrali to moč, da so v deželi, ki jo je od nekdaj obvladal krščanski stavek Glej prihajam, da izpolnim tvojo voljo, Gospod, od kod so zbrali v sebi to razpoloženje, da so izrekali »Non serviam«, »Ne bom služil«?
Tisto noč so v Širokem potoku stali dvoji ljudje: tisti, ki so bili pod obljubo služenja – služenja svoji družini, svoji vasi, svojemu mestu, svoji domovini, nesrečniku, ki se je stokajoč kdaj oglasil. In tisti, ki so se odločili služiti samemu sebi, svoji, iz Uporništva spočeti odločitvi, da bodo služili samo sebi in tistim, ki so jim služiti ukazali – tem pa zmerom in do konca.
V Širokem potoku je tisto jesensko noč pred tri četrt stoletja bilo teh ljudi toliko in take nravi, da so pomorili sedem ljudi iz prve vasi spodaj v dolini, na način, za katerega so vedeli, da bo dolino napolnil s strahom in grozo.
Ob tem moramo dodati naslednje. Če bi kdo spraševal, ali so za ta kruta dejanja morali ti ljudje kdaj kako plačati, bi mu morali odgovoriti da in ne. Povojna boljševiška politeja jim je medvojne usluge plačevala; sporadična vest pa se jim ni dala pregnati z nobeno nagrado in z nobenimi zagotovili, ampak, je terjala to, do česar je imela pravico in v čemer je imela prav. Domnevamo še lahko, da je v tem, kar so te besede pomenile, da je vest bila posebej dosledna in nepopustljiva ob zadnjem obisku. Taka je bila govorica vesti. Zanjo pa velja (kot smo povedali), da je tako dosledna in nepopustljiva in trda, da tem, ki so ji morali dajati odgovor, ne moremo odreči usmiljenja, pa naj si mislimo o njih sicer že karkoli. Pa tudi to velja za nas, ki smo danes tukaj, da moramo imeti spoštovanje do krščanske civilizacije tega naroda. Torej tudi tega ne smemo dovoliti, da bi naše zamere prizadele slovensko krščansko kulturo. To zahtevajo od nas neki stavki iz naših osnovnih knjig. To pa pomeni, da (kolikor je v naši moči) ne smemo dovoliti revoluciji, da bi nam, po tem, ko nam je vzela toliko življenj, vzela še dušo.
Zato, vidite, stoji tu ta križ in ta spominski kamen. križ bo govoril tem, ki bodo hodili tod mimo, kaj Slovenci smo; s kamna pa bodo prihajala do nas imena tistih, ki so to, kar so bili, plačali z življenjem.
Francoski zgodovinar Alexis de Tocqueville je nazadnje, ko je razmišljal, kaj naj reče o francoski revoluciji, zapisal naslednje besede: »Človekov duh je v celoti izgubil ravnotežje.« Kaj pravite, kaj pa bi mi zapisali o naši revoluciji, če bi bili zgodovinarji in bi kdo to od nas pričakoval?
Ko bomo kdaj v prihodnje, bodisi po cesti iz vasi ali pa po Oskovem grabnu naravnost iz doline šli sem gor, da bi tu – bogve o čem – opravili kak pogovor s seboj, tedaj bi se nam v mislih gotovo pridružili še dve Dolinarjevi, Ivanka in Bernarda, pa Zalaznikova Katarina in Fajdigova Marija, potem pa še obe materi, Dolinarjeva in Zalaznikova (oče Janez Dolinar je moral z voli odpeljati naropane stvari – morda naravnost na Ključ) tedaj bi – ob upornem molku naših spremljevalk – spregovorile stvari same. Najprej pot, ki nekoč ni dovolila nobenega upanja, da pelje kam drugam kot v smrt. Vsak kamen in vsaka skala na zanemarjeni gozdni stezi, sta silila vanje s to trditvijo; z vsakim korakom so bile bolj prepričane, da gredo tja, kjer bodo z njimi uprizorili konec. In tedaj je, kar je bilo v teh dekletih in teh ženah še življenja, tedaj je vse, kar je bilo še v njih, vzdrhtelo od nečesa neznanega in neznanskega – še neizkušenega.
Tu pomislimo na nekatere mislece, ki so zaslutili, da je bit sveta od začetka povezano z bolečino – s tem, čemur so Grki rekli álgos in ki je zanikanje vsega živega in hkrati pogoj njegovega ravnotežja – tako, da se ob tem sprašujemo, ali ni morda tudi križ v tem utemeljen – v tem, da se samo preko njega pride v Življenje.
Od nekod – ne ve se, od kod – je prišla govorica, da je tiste noči v Širokem potoku smrt prihajala v več podobah. Kaj je bilo res, tega se zagotovo ne ve, nobenega dvoma pa ni o tem, da je pred vsakim od teh, ki so tam stali, obstala v halji, ki je naznanjala presežno bolečino.
Prišli smo do točke, ki nas opozarja, na Eliotovo misel o »mrtvi civilizaciji«. Kaj naj bi to bilo, mrtva civilizacija? To je tista civilizacija, ki velikih reči ne opazi in jim dovoli, da odidejo naprej, ne da bi mogle komu povedati, kaj so. To je civilizacija, ki obžaluje, da se eden od treh džezovskih orkestrov v vasi nepravično zapostavlja in se mu dela krivica, obenem pa se nobena od prvih violin v deželi ne zbudi in zapoje žalostinko o materah, ki zaman čakajo na vrnitev svojih sinov.
V Novi Slovenski zavezi boste prej ali slej slišali izraz »boljši človek«. Izhajamo iz osnovnega izkustva, da je človek, ki je pravkar šel mimo kake človeške nesreče, naravno drugačen – bolj razumevajoč, bolj pozoren do drugih, bolj premišljen – skratka »boljši človek«. Ob tem je naravno, da to opažanje razširimo v misel, ki jo tu sedaj potrebujemo mi:
Med drugo svetovno vojno smo Slovenci doživeli toliko reči, ob katerih bi se morali, kot je rekel Heraklit, prebuditi in prebujeni ostati. Ostati »boljši ljudje«, kot smo se mi odločili, da temu rečemo.
Ali ni kraj, kjer smo sedaj, kraj, ob katerem si z vso pravico – morda to ni samo pravica, ampak je tudi dolžnost – zastavimo vprašanje, ki bi mu morda morali reči narodno vprašanje – slovensko vprašanje – ki bi se glasilo: »Ali ob tem, kar smo videli in doživeli v 20. stoletju, ne bi morali biti boljši ljudje?«
Tvegajmo odgovor na vprašanje, kako to, da še vedno čakamo:
1. To je zato, ker nimamo naravnega spoštovanja pred resnico;
2. To je zato, ker še vedno hodimo brez sočutja mimo tuje bolečine.
Nedavno sem imel v rokah neko tujo knjigo, ki je nosila naslov »Uničujoča moč molčanja«.
Naj postane, ob vsem, kar smo videli in vidimo, naslednje vprašanje osnovno slovensko vprašanje: »Zakaj molčimo?« Mar ni molk naroda predpodoba njegove smrti? »Zakaj molčimo?«
Justin Stanovnik
