Postni čas kliče k pokori v ponižnem priznavanju, da smo ne le nepopolni, ampak krivdno grešni. Post kliče k osebni in polni izročitvi sebe in našega stanja Bogu. Zahtevno, prenaporno za človeka? Kje je njegovo dostojanstvo? Postna dela narekuje dejstvo, da življenja človek nima iz sebe. Po poti posta, odpovedi in omejevanja telesnih in drugih potreb se bližamo gori, na kateri se je za nas zgodilo tisto dejanje popolne samoodpovedi in dokončne izročitve Bogu Očetu, ki je resnična zmaga nad vsem zlom in grehom. Ta je rodovitna in daje življenje.
Po enkratni in popolni izročitvi Očetu se je Jezus prepustil človeškim rokam, ki so strle njegovo telo in ga ‘usposobile’ za grob. Sam je sprejel odpoved vsemu, da bi nam lahko dal vse, kar je Oče pripravil tistim, ki bodo vanj verovali in začeli stopati po poti vere za njim. Pot učenca ni drugačna, kot je pot njegovega Učenika. Daritev bodi ti življenje celo, je zapisal pesnik v luči spoznanja, kako silna in velika je zmaga na križu in kako sijajna je svetloba vstajenja. Tu najde človek svoje prvotno dostojanstvo.
Obdarjeni smo z njegovimi zaslugami, ki se za nas izkazujejo kot edina in resnična življenjska šansa. Zato je velikonočno slavje tako presenetljivo in upanja polno. Golgota je velika zmaga in svetla luč v naše življenje, v dogodke tega sveta. Naj bo na njem še toliko smrtonosnih sil in dejanj, ki uničujejo človekovo dostojanstvo in svobodo, naj bo človek še tako zoprn s svojim grehom sebi in drugim, naj bo še tako pogubno delovanje sil teme, ki sejejo žalost in pogubo, naj bo …
Na tem svetu stoji gora in na njej zasajen križ, na katerem je viselo Zveličanje sveta.
Po končani veroučni uri smo stopili v hišno kapelo in deklica iz vrtca se je zazrla v križ ter se stisnila k svoji mamici. Prestrašene oči je zakrila z roko in tiho vprašala, zakaj tam gori visi človek. To je Jezus, pove mamica. On je trpel, ker so ga hudobni ljudje obsodili, pretepli, križali, da je umrl. Zakaj, so še bolj tiho vprašala otroška usteca. Na svetu so tudi hudobni ljudje, je rekla mama. Zakaj, je šepetaje odzvenelo v prostor brez besed.
Zakaj ostaja neodgovorjen za male in velike otroke vseh časov. Zla ne znamo pojasniti, strašljivo je. Razbija, razmetava in uničuje mir. Zanj ni drugega zdravila kakor oni z gore, na kateri je stal križ. In pod njo v skalo vsekan grob po treh dneh prazen in poln svetlobe, ki sije skozi vso zgodovino do nas. Komur zastane korak ob njem in se zazre vanj, ga objame in napolni neopisljiva radost. Gospod je vstal. Aleluja!
Janez Pucelj | Naša luč, april 2019
