Naši športniki: Aleš Šmalc

Aleš Šmalc

»V eni roki nosi sonce, v drugi roki Rokomet«

Rojen je v družini Jožeta in Mateje Hribar. Hodil je v slovensko Slomškovo šolo v okraju Ramos Mejía ter na SSTRMB in pripadal Rast-i XXXVIII.

Star je 27 let in je izreden ter navdušen igralec rokometa – handball. Šport mu predstavlja del življenja že od mladih let.

.

.

Kdaj in kako si se navdušil za rokomet?

Ko sem bil majhen mi je bilo zelo vseč igrati in prakticirati več športov.  Okoli trinajstega leta starosti sem se odločil za rokomet in tako sem spoznal šolo “Colegio Ward”.

V katerih klubih si igral? Si kdaj igral poklicno?

V “Colegio Ward” sem igral več kot deset let, sedaj pa že tri leta igram v “Municipalidad de Hurlingham”, to je klub občine Hurlingham.

Imel sem priliko igrati v argentinski rokometni reprezentanci. Dobil sem  štipendijo državne organizacije Enard.

Nisem pa imel prilike igrati poklicno.

.

.

Vemo, da si potom rokometa večkrat igral po različnih krajih sveta. Opiši malo ta doživetja.

Potovati po svetu in zastopati Argentino s športom je eno izmed najlepših   doživetij. Obiščeš nepoznane kraje in pridobiš nove izkušnje s prijatelji in trenerji in se tako tudi obogatiš v igri. Res je velik ponos obleči majico z argentinskimi barvami.

Igral sem na dveh svetovnih mladinskih rokometnih prventstvih: leta 2011 v Argentini in leta 2013 v Bosni in Hercegovini; na treh “Sudamericanos”  -turnir južnoameriških držav- in enem “Panamericano de clubes” -ameriški klubski turnir. V Argentini sem igral na različnih turnirjih.

.

.

Kaj si občutil, ko si igral v argentinski reprezentanci?

Biti član argentinske rokometne reprezentance je resnično enkratno počutje.  Ko na igrišču zaslišiš argentinsko himno te kar stisne pri srcu. Tako me še sedaj, ko zaslišim himno, misli popeljejo na tiste lepe preživete trenutke.

Hvaležen sem rokometni skupini igralcev in prijateljem, mojim trenerjem in seveda družini, ki me je -in me še-  spremlja pri mojih odločitvah v športu.

.

.

Kakšni so bili treningi z reprezentanco?  Si imel kakšno posebno dieto?

Nismo imeli stroge diete. Svetovali so nam zdravo jesti, to se pravi veliko sadja in zelenjave in da bi imeli red pri hrani. Nismo smeli opuščati zajtrka ali kosila, saj jutranja hrana pripomore za moč in vzdržljivost pri igrah. Porcije niso smele biti prevelike, kajti s polnim želodcem je težko teči.

Ko so mi nekoč zamenjali igralno mesto v ekipi sem moral zrediti vsaj za 7 kil. Moral sem pridobiti več mišične mase. Ni bilo lahko, treba je bilo veliko več trenirati in tudi spremeniti dieto; nisem bil pač vajen jesti kalorične hrane, a za šport se tudi trpi!

Bi lahko povedal kakšno zanimivo anekdoto, ki si jo doživel v teh letih igranja rokometa?

Imam veliko dogodivščin. Ena izmed njih je najbolj posrečena. Ko smo bili z argentinsko skupino rokometašev v Dohi (Katar), smo se po hotelu sprehajali s katarskimi rokometaši oblečeni kar v bele rjuhe, saj so nam oni pokazali kako se moramo napraviti v njihovo nošo in na glavi smo nosili turban, ki smo si ga kupili v mestu. Bi lahko omenil še drugo dogodivščino v Bosni-Herzegovini, ko so me prosili, da prevajam za našo argentinsko ekipo. Kar dobro smo se razumeli, saj so nekateri mislili, da sem prav iz Slovenije!

.

.

Pripadal si Rast-i XXXVIII, kako si lahko uskladil toliko sobotnih športnih urnikov s Slovenskim srednješolskim tečajem (SSTRMB)?

Prva leta mi je bilo lažje uskladiti urnike na tečaju s tekmami, ki sem jih imel s klubom. Zadnji dve leti se je vse bolj zapletlo, ker sem tekmoval ob sobotah in kar v treh kategorijah. Na tečaju sem doživel nepozabne trenutke.

Čemu se danes posvečaš?

Pri študiju mi je šport resnično pomagal. Začel sem študirati za profesorja telesne vzgoje na Universidad Nacional de La Matanza, pri čemer mi je športna izkušnja zelo pomagala. Moja mama je tudi profesorica in lahko rečem, da imam potom nje bolj jasni pogled na vse, kar je v zvezi z učenci in izobraževanjem mladih. Biti profesor rokometa na Universidad Nacional de Hurlingham in Municipalidad de Hurlingham me je približalo k mladini, ki doživlja in živi v različnih socialnih položajih. Okolja z nasiljem in mamili so le primer aktualne realnosti nekaterih mladih v tem okraju. Tam se mi je “odprla glava” in sem lahko doumel, da potom športa lahko mnogim pomagam, da ne zaidejo po slabih poteh. In to daje vsak dan smisel moji odločitvi za to delo. Imel sem priložnost trenirati tudi starejšo skupino z igralci s 40., 50. in tudi 60. leti. Tudi to je bilo zame zanimivo doživetje, saj sem spoznal, kako važna dejavnost je skupinski šport v življenju bivših igralcev, saj je prostor rekreacije med prijatelji, kjer se sprostijo od vsakdanjih napetosti in stresa. In verjemite mi, to ni mala stvar.

.

.

Kateri so tvoji športni vzorniki in zakaj?

Vsi profesorji in trenerji, ki sem imel skozi vsa leta so pripomogli, da sem jaz danes profesor telesne vzgoje. Najbolj pomembni učitelj in mentor je bil Rodolfo Jung, ki je že dolgoletni trener rokometa v Colegio Ward. Po drugi strani je bil Martin Viscovich, danes moj šef in trener rokometa. Njemu sem hvaležen za pomoč in oporo v službi, saj mi njegovi nasveti omogočajo nova mesta kot trener rokometnih skupin.

Ponosem sem, da sem na igrišču spoznal in igral z več argentinskimi rokometnimi zvezdami: Christian Canzoniero, Adrian Pisani, Christian Platti, Diego in Pablo Simonet in seveda Andrés Kogovšek, dolgoletni kapetan argentinske rokometne reprezentance.

Moji družini sem pa najbolj hvaležen za spremstvo, za oporo in pomoč pri moji odločitvi za rokomet, saj je to velik in ljubljeni del mojega življenja.

.

.

Kot  zaključek, kaj bi povedal ali svetoval mlademu športniku, ki danes sanja, da bi se posvetil športu?

Rekel bi mu, naj se odloči za rokomet, če resnično to ljubi. Zame je rokomet prava strast. Res je, da se moraš velikokrat fizično pripravljati ali tekmovati, ko se drugi zabavajo. S športom se naučiš ubogati trenerje in seveda imaš veliko obveznosti in reda. Rokomet ti pomaga krepiti značaj in, če delaš v tem kar ljubiš, imaš dodatno energijo za ostale dejavnosti v vsakodnevnem življenju.

.

.

»Jaz pa pojdem in zasejem dobro voljo pri ljudeh, v eni roki nosim sonce, v drugi roki zlati smeh«…al pa rokomet! Saj je skratka sinonim za Aleša Šmalca, komur je končno življenje pokazalo, da vsi prehojeni koraki niso bili zaman. Šport  še naprej spremlja njegovo življenjsko pot. Aleš v prvi osebi tudi drugim posreduje lastne izkušnje in veselje do športa in gibanja, ter potom njega uči in pomaga mnogim otrokom, mladim in tudi odraslim, bolje živeti. Plemenit cilj! Čestitamo ti, Aleš, za vse to in ti želimo mnogo sreče in zadovoljstva na tej poti.

Sonia                                            

Please follow and like us: