CVETKE NA GROB IRENI ZAJEC FAJDIGA
»Bila je duša Zveze slovenskih mater in žena«. Tako se je spominja dolgoletna predsednica ustanove, gospa Pavlina Dobovškova.
Irena se je rodila 26. avgusta 1930 kot peti otrok v družini Marije Oblak in Ivana Zajca. Prvi težki udarec je bil za Ireno in vso družino umor očeta Ivana. Na domu so ga ustrelili partizani. Kmalu nato se je brat Viktor pridružil gorenjskim domobrancem, a so ga Angleži vrnili s Koroške in je bil ubit na neznanem kraju. Zato je Irena kot petnajstletno dekle odšla s sestro Marto 5. maja 1945 najprej na Koroško, kasneje v Italijo in delila usodo izseljencev v raznih taboriščih. Ko sta končno prišli v Buenos Aires, ju je čakal brat Polde Zajec, ki je kasneje postal kurat argentinske letalske vojske.
V taborišču je spoznala časnikarja Pavla Fajdigo in se z njim potem v Argentini poročila leta 1952. Svoj dom sta zgradila v Castelarju, kjer je živela do smrti.
Ireni življenje ni bilo z rožicami posejano. Doživela je izgubo za izgubo. Najprej je zakoncema kruta smrt vzela prvovojenčka Petra, ki je odšel med angelce star komaj sedem mesecev. Kasneje so izgubili še šestletnega Andrejčka, ki je podlegel težki krvni bolezni. Ostali so Jelica, Pavel, Jurij in Irenka.
4. aprila 1979 je družina izgubila ljubljenega očeta. Irena je v globoki žalosti vzela na svoje rame odgovornost za družino in zelo skrbela, da so otroci imeli dobro vzgojo.
Zadnji, najmočnejši udarec, je bila smrt hčerke Jelice, ki se je od tega sveta poslovila 7. novembra 2005. Smrti moža in otrok je junaško prenašala, ni tožila, zaupala je v Boga in vdano sprejela križe, ki jih ji je On naložil.
Vseskozi je bila aktivna članica slovenske skupnosti. Redno je obiskovala sv. mašo na Pristavi. Pomagala je svojemu možu, ki je bil v uredniškem odboru tednika Svobodna Slovenija, predvsem pa se je posvečala Zvezi slovenskih mater in žena. Bila je ena od ustanovnih članic in je z veseljem prevzela odgovornost kulturne referentke. Za vsako predavanje, za vsak sestanek, se je zelo potrudila, da je ženam približala slovensko kulturo, poezijo in pesem in jih vsestransko izobraževala. Katera od nas, ki smo takrat že sodelovale v Zvezi, more pozabiti kvaliteto in prisrčnost Božičnic, ki jih je leto za letom z veseljem pripravljala? Božične poezije in predvsem pesmi so bile vedno prisotne, spoznavale smo tudi druge slovenske običaje. Njeni govori in pozdravi so bili vedno prežeti s preprostostjo, nežnostjo in veliko ljubeznijo do Boga in do Slovenije.
Hčerkina smrt jo je močno zaznamovala. Kljub neizmerni bolečini je še vztrajala pri svojem delu in se razdajala bližnjim. Zadnja leta pa so jo začele zapuščati moči in po dolgem trpljenju je drobni plamenček njenega življenja ugasnil prav na smrtni dan hčerke, 7. novembra 2018. Bog jo je poklical k sebi, kot da bi Jelica pri njem izprosila, naj jo reši trpljenja.
Zdaj v družbi svojih najdražjih uživaš mir in božjo ljubezen, v katero si neomajno zaupala.
Anka Gaser