Kolikokrat se nam zgodi, da znanje, o katerem smo mislili, da ga ne bomo nikoli uporabili, v nekem trenutku pride zelo prav. To vemo posebno tisti, ki smo si v življenju že nabrali nekaj izkušenj! Zato učitelji z veseljem prihajamo v slovensko šolo in podajamo otrokom zaklade slovenstva. To se je dogajalo vsako soboto, do konca leta, ko smo se zbrali na zaključni prireditvi, katero smo pričeli že zjutraj v stolnici. Zahvalili smo se Bogu za vse milosti in dobrote, ki smo jih prejeli v šolskem letu. Hvaležno smo se spomnili gdč. Angelce in tudi drugih dobrotnikov slovenske šole. Molili smo za učitelje, katehiste in za našega dušnega pastirja, ki se nesebično razdajajo v dobro naših otrok. Prosili smo dobrega Boga tudi za učence, naj jim utrdi voljo in ljubezen do zakladov vere in slovenstva, da bi radi sprejemali nauke in opomine ter jih uresničevali v življenju. Družabni program je potekal popoldne. Okoli šeste ure se je zopet zbrala vsa Balantičeva družina. Otroke so še zadnjič prevzele učiteljice. Najprej so jim pomagale, da so se oblekli za to priliko, potem pa so še ponovili vloge in pesmi. Starši so zasedli dvorano in čakali na predstavo. Popoldansko srečanje je povezovala gospa Erika Poglajen Dellacasa. Pozdravila je vse navzoče in povabila vodjiteljico gospo Ireno Poglajen naj poda nekaj misli ob koncu delovnega šolskega leta: “Upravičeno si zaslužimo oddih, saj je bilo leto, ki je za nami naporno. Bilo je veliko dejavnosti, gostov iz Slovenije, obisk škofa Petra Štumpfa, ki je otrokom podelil sveto birmo. “Brez potu ni medu”, pravi slovenski pregovor in to drži. Veliko truda, požrtvovalnosti, veliko mere dobre volje in potrpljenja je bilo potrebno, da je bilo delo uspešno opravljeno. Po stopinjah gdč. Angelce se trudimo, da nadaljujemo pot, katero je ona začrtala, saj nam je največja spodbuda za delo in vztrajnost pri čudovitem vzgojnem poslanstvu.” Ker je v šoli 18 učencev, ki izhajajo iz mešanih zakonov, je gospa Irena iz spoštovanja do njihovih staršev spregovorila tudi v kastiljskem jeziku. Njene zadnje besede so bile smernice, da bi čim bolje izkoristili počitnice:
- Najprej, naj se potrudimo, da doma čim več govorimo slovensko, saj kratke šolske ure -enkrat na teden- ne morejo storiti tega, česar ne storimo doma.
- Naj imajo otroci čim več stika s starimi starši. Ta povezanost je nenadomestljiva zanje in izredno bogati otroke.
- Ker so knjige bogastvo le če se jih bere, je za letos majhna naloga, morda bolje rečeno izziv, naj med počitnicami preberejo knjigo, katero bodo obravnavali s sošolci v prijetnem pogovoru ob začetku šolskega leta 2017.
Priporočila je tudi naj pojejo, naj izkoristijo adventni čas in pred jaslicami zapojejo kakšno božično pesem. To bo pripomoglo, da bodo bolj doživeto preživeli praznike.
Sledil je prizor pri katerem so nastopili vsi učenci: PRIDNA RDEČA KOKOŠKA!
Kdor ne dela, naj ne je! Tako je mislila naša kokoška dokler… Prosila je pomoč, pa je nikjer ni našla. Sama je morala posejati, sama požeti, sama v mlin znositi, pa še kruhek zamesti. Nobenemu delo ne diši, vsak za svoj počitek le skrbi. Na oder pridejo deček Izidor, petelinček in kokoška. Kokoš išče hrano za njene malčke. Okoli nje plešejo piščančki – otroci, ki obiskujejo vrtec (gdč. Uršula Urbančič, Nadja Miklič in Marta Petelin). Na dvorišče se počasi priplazi tudi vsa polžja družina – prvi razred (gdč. Marija Z. Urbančič). Kokoška najde zrna in povabi Izidorja, da bi žito vsejal. Pa nima sreče. Storila je to sama. Zraslo je žitno klasje, kapljica vode ga je zalivala – peti razred (gdč. Danica Malovrh). Škoda, zrasel je tudi plevel. Kokoš prosi mačjo družino, če bi pomagala opleti. Odgovor: “Kje pa, moramo si brkice naviti in krempeljčke umiti” – drugi razred (gdč. Lučka Marinčič). Napoči čas žetve. Poprosi žabe in račke za pomoč – četrti razred (gdč. Bernarda Krajnik). Na dvorišče pride kuža Pazi in prijateljčki. Poprosi jih, če lahko znesejo v mlin. Spet naleti na gluha ušesa in hiter izgovor – peti razred. Težko vrečo znosi kar sama v mlin. Tam se lepo zmeni z mlinarjem in dobi polnozrnato moko. Zatem prosi murenčke – tretji razred (gdč. Alenka Z. Urbančič), če bi pomagali znositi moko domov. Pa ne morejo. Gredo na koncert. Rdeča kokoška se na dvorišču sestane s piščančki in skupaj zamesijo in spečejo kruh. Ko je kruhek pečen pa vse živali prosijo en košček. Seveda so ga dobili, potem, ko so obljubili, da bodo drugič sodelovali. Skupno so še zapeli pesem O kruhu in nagajivem Izidorju pod vodstvom gdč. Kristine S. Šenk. Vlogo rdeče kokoške, petelinčka, murenčka in mlinarja so prevzeli učenci osmega razreda (gdč. IvanaTekavec in Silvija Tekavec Nicastro). Po prizoru o rdeči kokoški je sledilo priznanje gdč. Anici Mehle. Skozi 46 let je zbujala veselje do lepega narodnega in cerkvenega petja. Hvaležni smo ji za vso ljubezen, skrb in navdušenje s katerim se je posvetila dolgi vrsti učencev. Naj Bog stotero poplača ves njen trud. Po desetih najlepših otroških letih zapuščajo šolo štirje učenci: Meči Amalfi Tekavec, Bojan Erjavec, Aleks Zupanc in Tomi Javoršek. Pripravili so prisrčen prizor v katerem so v slikah in v besedi osvežili spomin na prehojeno pot v Balantičevi šoli. Imenovali so vse učitelje in kateheta, s katerimi so se srečavali soboto za soboto. Poslovili so se s pogledom že uprtim v prihodnost, saj bodo oni RAST 50. Gospa Irena se je od njih poslovila in jim položila na srce blage besede, ki so bile zapisane tudi o Jezusu, ki je rasel v starosti, modrosti in milosti pri Bogu in ljudeh. Razložila jim je pomen besed, biti moder. To pomeni biti pameten, odločati se vedno za to, kar je dobro in prav. Rasti v milosti. To pa je božje življenje v vsakem od nas, ki nas napolnjuje z mirom nad dobro opravljenim delom in z veseljem, ker smo storili to, kar Bog pričakuje od nas. Spodbudila jih je, naj sodelujejo s sedmerimi darovi sv. Duha, katere so pred kratkim prejeli. Naj jim čut odgovornosti, hvaležnosti in darovanja pripravlja najlepšo pot k srečni mladosti in nadaljnem življenju. Naj jih vedno in povsod spremljata Bog in Marija Pomagaj. Knjižni dar in spričevalo sta jim razdelili gdč. Ivana Tekavec in gospa Irena Poglajen. Sledile so besede predsednika šolskega odbora Danija Zupanca. Bile so besede zahvale dr. Juretu Rodetu, ki jih vzgaja v krčanskem duhu in učiteljicam, ki narede preostalo. Pohvalil je otroke, ki so korajžno in veseli hodili po znanje vsako soboto. Zahvalil se je celotnemu odboru staršev, ki je vestno skrbel, da otrokom ni ničesar manjkalo. Bil je vedno tudi na voljo učiteljskemu zboru.
Zahvalil se je odboru Našega Doma, ki je vedno pripravljen priskočiti na pomoč.
Tudi brez fantov “luči in zvoka” ne bi bilo mogoče polno zaživeti. Brez njih bi bilo kot pred stvarjenjem: sama tema! Letos šolo zapuščajo tudi družine, ki so skozi veliko let aktivno pomagale in sodelovale. Erjavčevi in Javorškovi ter družina Žužek Arenhardt, ki se vrača v Brazilijo. Na koncu so učenci dobili spričevala v katerih je zapisana njihova prizadevnost, trud in veselje do učenja. Zaključni dan je zaznamovan tudi s pričakovanjem in skrivnostjo: prihod sv. Miklavža. Čeprav se ta dobri svetnik težko premika in ima že častitljiva leta, ni pozabil na otroke v Balantičevi šoli. Ljubeznivo je nagovoril otroke. Najprej jih je opogumil: zagotovo so bili pridni in zato se jim ni treba preveč bati parkeljev. Varoval jih bo zbor angelčkov, ki so prvi prišli med otroke, delili bombončke in rajali. Naročil je otrokom naj ubogajo starše in učitelje in naj čim več govorijo slovensko, ker so tega zelo veseli v nebesih. Razšli smo se srečni. Slovenska šola se veseli izpolnjenega dela in želi še dolgo gojiti svoje poslanstvo.
Srečne počitnice!!
Alenka Belič Fantini
(foto: Lučka Oblak Čop)
