75. obletnica Slovenske šole v Mendozi

V varstvu svetih bratov Cirila in Metoda


»Pravkar sestavljena kuhinjska miza. Listi kopirnega papirja, pripravljeni na pisalnem stroju, ki so krožili iz rok v roke … in izposojena dvorana. Skromen začetek. Brez lastne stavbe in brez večjih sredstev je nastala ›Slovenska šola‹. Ni se začela z veliko slovesno prireditvijo, temveč iz srca izhajajoče nujnosti: prepričanja, da je bilo tudi v izgnanstvu in sredi gradnje življenja iz nič, ohranjanje vere, kulture in jezika nekaj najpomembnejšega.« S temi besedami je svoj pozdravni nagovor začela voditeljica Slovenske šole svetih Cirila in Metoda v Mendozi Sofija Štumberger. Res je prav zanimivo biti priča vztrajnemu kljubovanju valovom neusmiljenega časa takšnih malih čolničko, kot je Slovenska šola v Mendozi. Ni bila zgrajena z velikim pompom vzklikajočih množic in ni plula s podporo bogatih vlagateljev, ampak se je počasi in vztrajno prebijala od pristana do pristana. Letošnji je že petinsedemdeseti po vrsti. Da je mogla pripluti do tega častitljivega jubileja, se moremo gotovo z veliko hvaležnostjo spominjati tistih, ki so jo kot pionirji ohranjali v gibanju: »duhovnika Horna in prvih ur verouka v prostorih frančiškanskih sester, duhovnikov Casermana in Škrbca, profesorja Božidarja Bajuka, ki je poučeval petje in slovenščino ob poletnih družinskih srečanjih, ljubeznivih mater, kot je bila Majda Mlakar Ocvirk, ter predanih mladih, kot sta bili Darinka Žumer in Lenčka Božnar.« Predsednik društva Slovencev v Mendozi Peter Bajda tako leta 1957 ni mogel imeti prav velikih dvomov, ko je predlagal, da se uradno uvede letni tečaj za otroke. »Njegovim stopinjam so sledili številni drugi, in sicer toliki, da jih je nemogoče vse našteti,« še zapiše voditeljica šole. Obe prej omenjeni nadobudni učiteljici Darinko Žumer in Lenčko Božnar, danes sicer že v častitljivih letih in upokojeni, dobri Bog še vedno ohranja med nami. Bržkone tudi zato, da lahko z nami delita svoje spomine na pretekla leta in da smo jima mogli ob slovesnem praznovanju obletnice naše šole izročiti priznanje za njuno požrtvovalno delo.

Proslava se je nadaljevala z izvedbo odrskega dela z naslovom Tinček med žuželkami v izvedbi naših učencev in dijakov. Zgodba govori o dečku Tinčku, ki je rad zahajal na bližnji travnik lovit žuželke. Z njimi je zelo grdo ravnal in samo vprašanje časa je bilo, kdaj se bo moral soočiti s posledicami svojih dejanj. Ko se je nekoč javil lokalnemu čarovniku Faustu, da bi bil njegov vajenec, tam ni prav dolgo zdržal. Ostareli Faust ga je zavoljo njegovega pobalinskega vedenja kaj kmalu nagnal in Tinček se je moral vrniti domov. Ena izmed stvari, ki jih je ušpičil, je bilo klicanje duha s pomočjo knjige s čarobnimi izreki, čeprav mu je Faust strogo zabičal, naj se ne igra s čarovnijo. Duha je to vznejevoljilo in v nadaljevanju pripovedi je bil Tinček zaradi svojega slabega vedenja deležen vzgojnega poduka. Duh ga je namreč pomanjšal do te mere, da je bil velik toliko kot mali hrošček, in to za toliko časa, dokler se ne poboljša. Tinčkova izkušnja srečanja z zgodbami različnih žuželk, še posebej malega pikapolončka, ki mu je prav Tinček vzel očeta, ga je privedla do premisleka in sklepa, da se mora nujno poboljšati. Eno izmed pogumnih dejanj, ki je izpričalo uresničitev tega sklepa je bilo tudi to, da je ubogega pikapolončka rešil iz pajkove mreže in s tem gotove smrti. Zgodba se sklene s končanjem uroka in Tinčkovo vrnitvijo v svet ljudi. Odrsko uprizoritev v režiji Rezke Novak Nemanič je prisotno občinstvo pospremilo z bučnim aplavzom. Skupno je pri uprizoritvi dela sodelovalo 39 igralcev in še nekaj drugih pomočnikov v zaodrju. Posebej omenimo Veroniko Vilches, ki je oblikovala sceno, Rezko Novak Nemanič, Jadranko Ovčjak in Nežo Bajda, ki so izdelale kostume in Frica Šmona, ki je poskrbel za zvok in luč. Vsem sodelujočim en velik Bog lonaj!

Večer se je nadaljeval v prijateljskem druženju in obujanju spominov na pretekla šolska leta. Najprej je bila na vrsti večerja z domačim golažem, sledila je predstavitev kratkega filma sestavljenega iz fotografij preteklih dogodivščin učencev in učiteljev Slovenske šole v Mendozi skozi 75 let njenega delovanja, ki ga je oblikovala Alenka Bajda Čad, kot se spodobi pa se je vse skupaj sklenilo s praznično torto. Ta ni bila takšna kot smo jo sicer vajeni pri tovrstnih praznovanjih, ampak je imela poseben pridih slovenskega; bila je preprost jabolčni »štrudl«.

Tako se je v poznih večernih urah sklenilo naše praznovanje. Počastili smo spomin na mnoge, ki so zaznamovali petinsedemdesetletno pot Slovenske šole v Mendozi. Kot je zapisala voditeljica šole Sofija Štumberger je šola v varstvu svetih Cirila in Metoda v zadnjih desetletjih »pomenila veliko več kot le učilnico. Kateheza, zgodovina, geografija, pesmi in gledališče so bili most, ki je ohranjal živ spomin na naše prednike. Čeprav so se časi spremenili in danes v Argentini živimo v realnosti četrte generacije, ostaja namen nespremenjen. Vsako soboto se čudež ponovi, zahvaljujoč vztrajnosti predanih učiteljev in zavezanosti družin. Danes praznujemo vsak dobro izgovorjen verz, vsako pesem, ki jo slišimo v naših domovih, in vsak iskren poskus govorjenja slovenskega jezika. Iz vsega srca se zahvaljujemo bivšim in sedanjim vzgojiteljem, ki so brez zadržka darovali svoj čas, ter vsakemu učencu, ki je s ponosom sprejel izziv učenja jezika svojih starih staršev. Poznavanje naših korenin nas ne veže na včeraj: utrjuje nas v sedanjosti in neguje našo prihodnost.

Pred 75 leti so naši predniki pripravili teren, pognojili zemljo, jo zalivali in vanjo posejali seme. Med rastjo ni bilo ne šuma ne velikega pompa. Rast naše šole pripada Bogu, ki vidi celotno zgodovino. Tako so ti skromni začetki prestali viharje časa in danes tvorijo pokončno, bujno in življenja polno drevo. Danes se zavezujemo, da bomo to dediščino varovali in še naprej sejali slovensko seme s potrpežljivostjo in upanjem, zavedajoč se, da je delo potrebno nadaljevati, pa čeprav naša prizadevanja ne rodijo takojšnjih in vidnih sadov. Zaupamo, da se bodo beseda, vera in slovenska identiteta še dolgo ponosno razraščale na mendoških tleh.

Naj Bog blagoslovi Slovensko šolo svetega Cirila in Metoda, njene učitelje in učence – pretekle, današnje in vse bodoče.«


Gašper Mauko









Please follow and like us: