Z združenimi močmi za lepšo prihodnost.
V nedeljo, 14.maja, smo se zbrali, da obhajamo 63. obletnico ustanovitve Karapačajskega doma. Udeležili so se Veleposlanik Republike Slovenije v Argentini, predsedniki krovne organizacije Zedinjene Slovenije in Slovenske kulturne akcije ter predstavniki iz Slovenske vasi, Pristave, San Martina, Slomškovega doma, San Justa, društva Kamen, Bernal in dušnopastirstva. Slavje smo začeli na igrišču z dviganjem zastav ter petjem argentinske in slovenske himne. Nato smo se pomaknili v dvorano, kjer je naš dušni pastir, č.g. Jure Rode, daroval sveto mašo za vse žive in pokojne člane doma. Po maši so vsi navzoči bili deležni medice in slanikov, kot je že običajno pri nas. Kulturni program smo začeli z dobrodošlico v imenu predsednika doma, g. Damijana Ahlina, ki je na kratko orisal začetke doma in še posebno poudaril važnost složnosti. Dobesedno je rekel: “Društvo mora postati DOM in ljudje v njem kot člani ene Velike Družine (z veliko začetnico seveda). To je naše poslanstvo in to ni odvisno samo od vodje, ki je na vrsti, to odvisi od vsakega posameznika. Vabim vas, da pozabimo na vse morebitne neprijetnosti, če jih je sploh kaj bilo, da vsi pomislimo na temeljni trenutek in namero ustanovitve. Prosim vse, da se približate, udeležite -ne samo dejavnosti-, temveč, da se vključite in doživljate to kot del vašega osebnega in našega skupnega življenja, zlasti mlajši. Prepričan sem, da samo z združenimi močmi lahko skupaj gradimo lepšo prihodnost”.
Zatem je čestital predsednik Zedinjene Slovenije, g. Jurij Komar, na koncu pa še veleposlanik Republike Slovenije v Argentini, g. Alain Brian Bergant, ki je tudi orisal delo veleposlaništva in bodoče načrte.
Ker je lepo, da domovi med seboj sodelujejo, smo letos prosili priznanega igralca Danija Grbca iz Slovenske vasi, da nam predstavi kratko enodejanko pod naslovom «O škodljivosti tobaka», napisal jo je ruski dramatik Anton Čehov leta 1886. To je kratka zabavna igra, šala iz naključnega predavanja razvita v ironično izpoved o življenju. Kot vedno, se je Dani čudovito izkazal in žel močan aplavz iz strani občinstva.
Nekaj let nazaj smo se v domu odločili, da bomo vsako leto za obletnico podelili priznanje zaslužnim članom društva. Tokrat je bil na vrsti g. Frido Klemen: bil je učenec naše slovenske šole Josipa Jurčiča in že takrat zelo aktiven, bil je pri skavtih, član mladinske organizacije SFZ, navdušen za odbojko, pel je pri zboru »Mladina«, igral je pri slovenskem inštrumentalnem ansamblu več kot 25 let, na odru se je večkrat izkazal v vseh mogočih vlogah, zadnja leta je pa prevzel vlogo režiserja; je dober kuhar, vesten gospodar in upravitelj bara doma. Predsednik in podpredsednik doma sta mu izročila plaketo v spomin in skromno darilo v zahvalo za vse opravljeno delo v teh letih.
Tako kot naši predniki, ko so gradili ta dom, z enakimi koraki, z enako ljubeznijo, z enako zavzetostjo, moramo iti naprej tudi mi. Verjeti, žrtvovati, vztrajati, če je treba odpuščati, pogovarjati se… Dom se ne gradi le zase, temveč za vse in za vsakogar se ga gradi in tako tudi zraste. Med ljudmi; med nami, med današnjimi ljudmi, ki živimo, se pogovarjamo, molimo, pojemo, plešemo in ljubimo po slovensko. Zato ostanimo Slovenci za vedno, v naporu pomladi!
S pridnimi rokami naredimo, kar moremo. S trmo, ki nam jo v Pogačarju, Rogliču, odbojkarjih in košarkarjih zavida ves svet, z njo vztrajajmo drug ob drugem. Kot je povedal naš predsednik: Pozabimo stare zamere, bodimo složni. Taki, kakršni smo, premagujmo klance in nasprotnike. »Bratje naj držijo skupaj, prvi zakon je v postavi …«
Po hitri pripravi dvorane smo vse povabili na okusno kosilo. Moramo reči, da smo bili kar zadovoljni z obiskom, saj je bila dvorana polna v celoti in še zunaj je bilo nekaj prijateljev pri mizah, saj je bil prekrasen dan.
Ko so vsi dobili posladek smo jih presenetili z igro: pripravili smo darilo, ki je obsegalo slovenski kulinarični šopek (kranjske klobase, svinjsko ribico, domači kruh, medico in pelinkovac). In kako smo žrebali? Vsak je imel pod krožnikom nalepljeno številko, torej, vsi so jih morali vzdigniti, da so pogledali katero številko so imeli. Članica iz San Martina je imela »ta pravo« in zadela dobitek. Končno smo se zahvalili vsem ki so kuhali, stregli in na splošno pomagali pri izvedbi celotnega slavja.
Moramo povedati, da je bilo ogromno dela vloženega v organizacijo obletnice: pripravljanja, barvanja, urejanja, tiskanja, da ne govorim o kuhanju in pečenju. Vendar vse smo pripravili z ljubeznijo in ponosom in če Bog da, bomo še vztrajali »z združenimi močmi za lepšo prihodnost«.
A, pa ne pozabite, veseli bomo, če nas boste še kdaj obiskali, saj imamo kar nekaj načrtov za naslednje mesece. Srečno!
Slovenski dom Carapachay
