Vsako leto se na prvo nedeljo v juniju spominjamo naših žrtev vojne in revolucije.

V nedeljo, 2. junija, se nas je kar precej zbralo v Slovenski hiši. Zanimivo je bilo videti mlade družine, mlade fante in dekleta, ki iz spoštovanja do staršev, starih staršev in iz prepričanja, da je spomin še vedno živ med nami,  hodimo na spominske proslave.

V cerkvi Marije Pomagaj smo imeli najprej mašo, ki jo je daroval msgr. dr. Jure Rode ob somaševanju g. Roberta Bresta. Med mašo je ubrano pel MPZ San Justo, pod vodstvom prof. Andrejke Selan Vombergar.

Gospod Jure Rode je pozdravil še žive domobrance in vse še žive povojne begunce.

Med drugim je poudaril, kakšne ideale so imeli vsi, ki so se borili za svobodo: vero v krščanskega pravega  Boga, upanje – saj pri vsem trpljenju in težavah ni bilo primerov samomora, in ljubezen do Boga in naroda.

Nam je pa dal misli, kako slediti zgledu naših domobrancev:

– naj izpolnjujemo deset Božjih zapovedi, da bi premagali relativizem v katerem živi sedanja družba;

– naj se spominjamo, kako so domobranci ljubili zakramente, molitev rožnega venca in imeli zaupanje v Marijino priprošnjo, da bi bilo naše življenje usmerjeno v Boga.

Po maši so  domobranci v spremstvu mladega fanta -Tomaž Miklič-, ministrantov in duhovnikov ponesli  venec k spomeniku, kjer nas je trobenta pozivala k molku -Franci Žnidar-, nato smo zmolili molitve za rajne in zapeli ,”Mi legijonari” ter “Moja domovina”.

V dvorani škofa Rožmana je najprej gospod Franci Markež podal svoje misli, ki so v celoti objavljene v tej številki časopisa.

Sledila je odrska uprizoritev “Slovesni Requiem”. Avtor besedila in celotne zamisli je Damijan Ahlin, izvajali so pa člani Slovenskega doma Carapachay. Beseda, slika in glasba so nam pomagale, da so naše misli zaplavale iz krute preteklosti prav do sedanjosti.

Sledili smo besedam, zamišljenim kot maša za umrle:

Prosimo te in poveličujemo te Gospod,
darovali so ti tudi življenje.
Sprejmi duše,
katere se danes spominjamo.
Odpri jim vrata zveličanja.
Iz prelite krvi v življenje,
kakor je bilo obljubljeno Abrahamu
in njegovim potomcem.

Namen opusa je avtor tako povzel v zaključni misli:

Besedilo je v spomin padlim slovenskega naroda, ki živi v stalnem bratskem boju od svojega nastanka in do današnjih dni, še posebno v krutem obdobju prve in druge svetovne vojne, po drugi svetovni vojni in ob osamosvojitvi.

Mir in sprava.

Sodelovali so: Marjana Pirc Ahlin, Veri Žnidar Cuny, Helena Fink Žnidar, Damijan Ahlin, Maks Skarlovnik, Tomaž Ahlin.

Scenski prostor so pripravili Slovenski dom Carapachay, Zedinjena Slovenija in Damijan Ahlin.

Zvok in video je bilo na skrbi Damijana in Tomaža  Ahlina in audio Pristava, za luči pa je poskrbel Aleks Šuc.

Prireditev smo, kot vedno, zaključili s pesmijo “Moja domovina”. V njenem lepem besedilu so povzeti ideali fantov, ki so za Slovenije bili pripravljeni dati celo zadnjo kapljo svojega mladega srca.

Pogumno moramo naprej hvala vam za vse, saj niste bili nikoli premagani, z nami ste, v  srcih vas imamo vklesane, v hvaležnih srcih še živite, tam vedno topel bo spomin.

Maruča Zurc

.

.

Nikoli premagani
Vinko Žakelj

Ne žaluj,
Ne išči mojega groba,
Ne žaluj za menoj.
Ni razloga za žalovanje,
Kajti nad menoj so se uresničili
Evangeljski blagri.
Ne žaluj,
Ker cilji, za katere sem se bojeval,
Živijo naprej.
Ko se bojuješ zanje,
sem jaz s teboj;
ko govoriš o njih,
govoriš tudi o meni.
Moje roke so roke tistih,
Ki delajo za skupnost.
Moj razum je razum tistih,
Ki z besedo in dejanjem
Orjejo brazde svobode,
Resnice in ljubezni.
Moje srce utripa v prsih tistih,
Ki ustvarjajo pravičnejši svet.
Moje sanje o lepši prihodnosti za ves svet
So vedno bolj žive v zavesti tisočerih.
Ne išči mojega groba,
Ne žaluj za menoj.
Mrtev boš le tedaj,
Če boš ti izgubil pogum,
Če boš zapustil skupne cilje,
Če boš začel misliti samo nase.
Ne išči torej mojega groba
In ne žaluj za menoj.

Slava in čast vsem!!!