BERNAL
Skoraj pozabljeno poglavje s prvih let našega prihoda v Argentino je povezano s salezijanskim zavodom v Bernalu. Tam nas je bilo v letih 1949 – 50 kar 29 slovenskih fantov.
V tistem času so imeli salezijanci v tem zavodu svoj »aspirantado« (aspirante = kandidat), to je bila prva stopnja sprejema v to kongregacijo, začetek priprave za duhovništvo ali da se postane brat. Sprejemali so fante od 3. ali 4. razreda naprej, 10 – 12 letne, ta dva razreda so imenovali Oratorio. V petem razredu se je začela latinščina, in to je bil že Primer año = 1. letnik, 6. razred – 2. letnik, prva tri leta gimnazije pa 3., 4. in 5. letnik. Potem so se pa gojenci začeli razhajati: noviciat, magisterij, filozofija, teologija, a to se je vršilo že v drugih zavodih.
Da ne bi svojih kandidatov izpostavljali različnim skušnjavam, ki jih ponuja svet, smo bili nekako izolirani, s čim manj stika z zunanjim svetom. Domov smo lahko šli le enkrat na leto, po božični polnočnici. Vrniti smo se pa morali že 27. decembra popoldne, ker smo se 28. odpeljali v Tandil, kjer smo preživeli v tamkajšnji salezijanski koloniji več kot mesec dni dolge počitnice, ki so bile zelo dobro organizirane in bi si zaslužile lastno poglavje v tej zgodbi. Izredna dovoljenja za obisk doma so bila skoraj nedosegljiva, kar je malo skalilo veselo razpoloženje pri velikonočnem zajtrku in drugih slavjih naših družin. A ta oddaljenost od družine nas ni preveč travmatizirala, ker je bilo to nekako v skladu z mišljenjem tistega časa. Čas za obiske je bil ob nedeljah popoldne. (Naša mama so me obiskovali skoro vsako nedeljo. Iz Haeda, kjer smo takrat stanovali, s kolektivom do Liniersa, od tam s tramvajem – 20 centavov – do Constituciona, in od tam z vlakom do Bernala in potem še peš s postaje do zavoda. In pa seveda vsa ta pot nazaj… In to skozi dve leti in pol. Res, mati je samo ena!)
Disciplina je bila stroga in pouk zahteven (estudios = es tu dios) in na višini. Pozneje nisem nikjer drugje naletel na kaj niti podobnega.
Poleg študija smo imeli še tekmovanja v točnem znanju katekizma na pamet, v lepopisju, risanju, pravilnem branju – lectura oral correcta. Seveda ni manjkalo petja, gledaliških predstav, deklamacij – tudi latinskih klasikov. Časa je bilo za igre, za šport, za različne zabave (pred TV in mobitelom). Imeli smo celodnevne izlete v naravo, ponavadi na državne praznike.
Seveda je bila verska vzgoja na prvem mestu, takrat so bili še vsi obredi in molitve v latinščini.
Gojenci smo sodelovali pri vsakodnevnem vzdrževanju zavoda, pri čiščenju, pomagali v kuhinji. Mene so naučili šivati takrat še usnjene nogometne žoge in pa striči lase – bil je samo en model frizure – in to je postal moj prvi poklic – frizer, ki sem ga potem naprej opravljal v družinskem krogu, najprej z atom in bratoma, potem z nečaki, med bivanjem na Antarktiki, in nazadnje s svojimi fanti, dokler niso dovolj dorasli, da niso bili več zadovolji z vedno isto frizuro.
To je le kratek opis življenja v tem zavodu.
Med izseljenskimi duhovniki, ki so prišli z nami v Argentino je bil salezijanec g. Janko Mernik. Z mladino se je veliko ukvarjal že v avstrijskih taboriščih in tu v Argentini je v salezijanskem zavodu María Auxiliadora ustanovil Mladinski dom, kjer se je zbirala tudi naša mladina.
Po njegovem posredovanju je ta zavod v Bernalu sprejel kar lepo število naših študentov, imeli smo brezplačno popolno oskrbo in šolanje. (Le zobna pasta in morda še kaj podobnega je šlo na naš račun).
Tukaj podajam seznam slovenskih fantov v Bernalu iz let 1949 – 50, seznam mi je posredoval Andrej Selan, ki je neizčrpen vir podatkov o tem poglavju naše prve dobe življenja v Argentini:
3. in 4. razred, imenovan Oratorio: Bergant Peter, Godec Julij, Grbec Lojze, Grbec Mirko, Kralj Tomaž, Langus Jure, Langus Primož, Selan Andrej, Štefe Janez, Tekavec Lojze, Urbanija Franc, Vodnik Vencelj.
5. razred ali 1. leto latinščine: Avanzo Marjan, Avanzo Martin, Barle Franci, Malovrh Jože, Markež Franci, Rode Jure, Škraba Slavko.
2. leto: Ašič Vital, Rant Tone.
3. leto: Selan Valentin.
4. leto: Bergant France, Škraba Lojze, Vrečar Dane.
5. letnik: Lovšin Jože, Lužovec Ivan, Prijatelj Ivan, Štuhec Martin.
Gotovo jih kar nekaj poznate ali se jih spominjate. Torej, kar 29 nas je bilo med okoli 140 gojenci.
Kot sem že omenil, je bilo poučevanje odlično in zahtevno, in vsak mesec je bila objavljena lestvica na podlagi ocen, ki smo jih tisti mesec zaslužili, oz. dobili.
Po par mesecih so učitelji in profesorji postali pozorni in nemalo začudeni: ko smo prihajali v zavod, smo večina komaj kaj znali špansko. Po nekaj mesecih smo pa bili Slovenci na teh lestvicah skoraj vedno med šestimi najboljšimi v razredu: prvi, drugi, četrti, šesti… Se vidi, da smo imeli še trening iz tistih dobrih starih časov, ko se je doma od otrok veliko zahtevalo in se jih navajalo, da so bili kos naporom.
Profesor in vodja petja v zavodu je bil vesel vsakega Slovenca, ker so po večini vsi dobro in navdušeno peli. Jaz sem temu gospodu razložil, da nimam posluha niti za »Ringa, ringa raja…«, pa mi ni verjel, a ko me je preizkusil mi je dal prav.
Nekateri od zgoraj imenovanih fantov so ostali v kongregaciji in postali duhovniki. Opravili so ali še opravljajo plodovito delo med verniki v Argentini. Drugi so izstopili v različnih etapah poti do prvotnega cilja in se posvetili drugim poklicem, nekaj se nas je pa odločilo za vpis v Rožmanov zavod v Adrogué, ki je začel delovati leta 1952. Tudi med temi je kar nekaj duhovnikov.
Pozneje so pristopili k salezijancem že mlajši člani naše skupnosti, med njimi poznejša duhovnika Tone Prešern in že pokojni Jože Repovž, ki je postal celo salezijanski inšpektor.
Franci Markež
(na sliki: g. Janko Mernik)
