Po osamosvojitvi Slovenije leta 1991 se je iz Argentine v Slovenijo preselilo kar nekaj družin. Glavni razlog za to so neprekinjene ekonomske krize, v zadnjih časih pa tudi socialna kriza in kriza vrednot. Eden od njih je Franci Medic, ki je se je z družino preselil v Slovenijo leta 2000. Kako ga je Slovenija sprejela, kako se je z družino vživel v slovensko družbo ter mnogo drugega nam je povedal med prijetnim pogovorom:

→ Najprej kratka predstavitev.  Kdaj in zakaj si se preselil v Slovenijo?

Razlogov za tako velik korak je običajno več, a najbolj pomemben je vezan na kar mi je oče vedno pravil. On je mlad umrl, 53 let je imel, to je bilo leta 1973, ko sem bil star 15 let. Spomnim se, ko mi je pripovedoval, kakšno je bilo življenje v Sloveniji in da bomo, ko bo Slovenija samostojna, ko ne bo več komunizma, “šli nazaj”. Tega on ni dočakal, a srčnost, s katero so vsakič bile te besede izrečene, je v meni pustila globok pečat. Tudi moja mama je živela in umrla s srcem v Sloveniji, v Idriji je tudi pokopana.

Konec sedemdesetih let me je oče moje mame vabil, naj pridem spoznati Slovenijo. Takrat sem študiral in pri nas niso takšni bili časi, ki bi takšen podvig dopuščali. Nisem šel, zato tudi mojega starega očeta nisem nikoli osebno srečal.

V začetku devetdesetih let, v času ko se je Slovenija osamosvajala, smo v Argentini dobili obisk bratranca moje mame. Gospodarstvenika, tudi politika, s katerim sem imel priliko debatirati o rečeh, ki so se ravno v tistih trenutkih dogajale v Sloveniji. Tudi on me je vabil v Slovenijo, a že bolj odločno mi je svetoval, naj jo pridem pogledati z očmi morebitne preselitve.

V tistih časih sva s ženo Barbaro že imela prvorojenko Barbaro in bila sva v pričakovanju naše Nadie, selila sva se v svojo prvo lastno hišo v Castelarju. Z leti so družinski in tudi službeni izzivi dopuščali zelo malo prostora za kaj drugega, a Slovenija je bila še vedno tam nekje, a zdaj že v najinih, skupnih mislih. 

Odločitev je padla, ko sem bil jaz zaposlen pri podjetju Oblak. Imel sem dobro službo kot vodja Plana in logistike v firmi, kjer sem se tako osebno kot profesionalno zelo dobro počutil. A žal se je položaj v Argentini začel spreminjati: gospodarske in predvsem družbene razmere so se zelo hitro slabšale, »nisem videl luči na koncu tunela«. In sem rekel ženi Barbari: kaj, če je čas, da bi šli poizkusiti v Slovenijo?

→ Katerega leto je bilo to?

To je bilo leta 2000.

→ Torej še pred krizo decembra 2001.

Tako je, z Barbaro sva nekaj časa razmišljala o tem. Vedno več razlogov sva našla, da bi odšli v Slovenijo, in tudi več razlogov, da bi ostali v Argentini. Tej mori sva naredila konec, ko sva odločitev prepustila najinima srcema, in tako je kar na enkrat ta postala zelo enostavna.

Po dogovoru sem v službi dal odpoved septembra leta 2000 in prišel v Slovenijo iskati novo zaposlitev. Nekatere kontakte sem vzpostavil že v BA, druge sem pa dobil, ko sem bil že tu. Tako sem imel razgovore po celi Sloveniji, a vseeno mi je ostajal čas, da sem se družil s svojimi sorodniki in prijatelji iz Argentine, ki so to pot že naredili in mi dajali neprecenljive nasvete. Tako mi je eno popoldne v Godoviču pri Jermanovih Marjanka omenila, da na Hidrii iščejo strojne inženirje. Dogovoril sem se za razgovor, ga opravil in ostal v pričakovanju tudi njihove ponudbe za zaposlitev. Po mesecu in pol sem se vrnil v Argentino in konec novembra se je rodila Mariana, naša najmlajša.

Po novem letu so me poklicali iz Hidrie s ponudbo za delo. Februarja sem potoval in se pri njih zaposlil. V maju sem se vrnil v BA, prodala sva hišo, ki sva jo komaj zgradila v Leloir-u in z družino smo se preselili v Slovenijo. Prvo leto smo živeli na Vrhniki, potem pa v Idriji, 5 km stran od Hidrie.
Idrija je zelo lepo mestece z veliko zgodovine delovnih in iznajdljivih ljudi, mesto elegantnih čipk, slastnih žlikrofov, čudovite narave in dobrih prijateljev.

→ Koliko let si delal v podjetju Hidria?

V Hidrii sem bil zaposlen okroglih 20 let, do lani februarja. Sedaj kot samostojni podjetnik in poslovni svetovalec še vedno delam za njih in tudi za druga podjetja.

→ Koliko časa se pa ukvarjaš s politiko? Argentinski Slovenci,  ki smo se preselili “nazaj” v Slovenijo, se razen nekaterih izjem ne ukvarjamo preveč s slovensko politiko in redkokdaj kandidiramo, še manj pa pri državnozborskih volitvah. Kako si ti prišel do tega?

Kljub mojemu poklicu so mi bile družbene teme vedno blizu. Debatam o družbeni problematiki,  pravičnosti, enakopravnosti in solidarnosti sem se vedno rad pridružil. Torej, mojo »političnost« sem čutil že v mladosti. V Argentini nisem imel motivacije, nisem videl alternative, da se bi v politiki tudi udejstvoval. Glede Slovenije je pa to bilo malo drugače, že v Argentini sem se kmalu po osamosvojitvi včlanil v takratni SKD, v Sloveniji sem se pa pridružil naslednici SKD-ja, torej Novi Sloveniji – krščanskim demokratom, pod vodstvom dr. Andreja Bajuka.

Čutil sem, da imam možnost družbi vrniti nekaj od tega, kar mi je dala, v obliki udejstvovanja v politiki. Tako sem leta 2018 v lokalni listi NSi-ja kandidiral za svetnika v svetu občine Idrija in bil izvoljen za štiriletni mandat. V tej sestavi sem tudi predsednik odbora za finance in proračun občine.

Poleg tega sem tudi predsednik sveta Zavoda za Turizem Idrija in član nadzornega odbora Nogometnega Društva Idrija, v katerem sem bil pobudnik ponovne ustanovitve članske ekipe, kjer že drugo leto igrata moja sinova Franci in Ivan.

V občinskih odborih NSi-ja Idrija in Cerkno smo se odločili, da bom tokrat jaz kandidiral na državnozborskih volitvah. Naše območje spada v prvo volilno enoto Kranj, enajsti okraj Idrija, ki ga sestavljata občini Idrija in Cerkno.

→ V Sloveniji obstajata samo dva nivoja politike, lokalna (občinska) in državna, ker pač nimamo regij, ali provinc kot v Argentini.

Ja, in to je tudi problem. Kljub majhnosti Slovenije je Ljubljana zelo daleč od podeželja. Seveda ne dobesedno v pomenu oddaljenosti, ampak v tem, da državna in občinske uprave niso usklajene pri enakomernem razvoju slovenskega ozemlja. Zaradi tega močno podpiram pobudo za ustanovitev regij. Prepričan sem, dase bo z manj birokracije in več upraviteljskih pristojnosti blizu ljudem, ta problem če že ne rešil vsaj drastično izboljšal.

Če bom izvoljen v Državni zbor, bo ena od mojih glavnih prioritet razvoj podeželja. Pomembno je, da obdržimo zdravo in naseljeno podeželje.

→ In to je tvoja prva kandidatura v Državni zbor.

Ja, ja, to je moja prva kandidatura v Državni zbor, sicer sem jo »podedoval« od svoje hčerke Barbare, ki je v Idriji kandidirala na zadnjih volitvah 2018, prav tako za NSi.

→ Torej je to družinska zadeva?

No, ne bi tako rekel. Je pa res, da podobno kot jaz, to »političnost« naša Barbi z veseljem udejstvuje. Stranki se je pridružila ne zaradi mene, ampak na povabilo skupnega prijatelja Federica Potočnika, in tako se je pridružila Mladi Sloveniji (pomladek NSi-ja). Po nekaj letih je kot glavna sekretarka bila izvoljena v vodstveno ekipo MSi-ja. Kasneje je kandidirala za poslanko v DZ, kjer za uvrstitev žal ni dobila dovolj glasov, je pa zelo izboljšala rezultat NSi-ja v našem okraju. Sedaj je poročena in se je preselila na drugi konec Slovenije. Na predlog okrajnega odbora NSi je tokrat ta čast in odgovornost padla name.

→ Si prešel, kako bi temu rekel – naravno – k Novi Sloveniji, ali si se kdaj poigral z mislijo na kakšno drugo stranko?

Vedno sem bil Krščanski demokrat. Demokrat zato, ker boljše družbene ureditve ne poznam. Krščanski pa zaradi vrednot, v katerih sem bil vzgojen in jih živel v Slovenski skupnosti v Argentini.
Neodvisno od tega, da se trudim živeti Kristusov nauk in sem aktivni član Katoliške Cerkve, menim, da imata moja veroizpoved in moje udejstvovanje v politiki eno samo stično točko, ta je v negovanju krščanskih vrednot. Že davno mi je nekdo pravil, da je bistvo politike gradnja mostov. Temu pritrjujem in zato mi je bila odločitev za SKD in kasneje NSi naravna.

Svoboda, pravičnost in varnost so vrednote, ki jih tokrat v svoji kampanji NSi posebno izpostavlja. Dati človeku možnost, da razvije svoje potenciale v okolju socialno-tržnega gospodarstva z izpostavo družine kot osnovne celice družbe je načelo, ki ga zelo podpiram. In to je NSi: graditeljica mostov znotraj močno polarizirane slovenske družbe.

Meni drag in že preminuli idrijski prijatelj Tomaž Pavšič mi je nekoč povedal, da človek za hojo potrebuje dva čevlja, enega levega in enega desnega. Tako jaz razumem politiko.

→ Povej, ali si imel kdaj težave, zaradi tvojega argentinskega porekla?

Na srečo za vse težave niti ne izvem (smeh). Ko sem imel uradno predstavitev kandidature me je novinarka Primorskih novic postavila isto vprašanje. Odgovoril sem, da jaz to razumem kot prednost in ne slabost. Določene stvari vidim skozi druga očala, ki so bila Slovencem več kot pol stoletja prepovedana, nekateri se jih še danes ne upajo nositi.

Kot argentinski Slovenec se počutim ponosen. Ponosen na svoje korenine, svoje prednike in ponosen, da sem bil član Slovenske skupnosti v Argentini. Poleg dveh sester in njenih družin, ki so ostali v Argentini, najbolj pogrešam prav to, družabnost v slovenskih domovih v Argentini. Biseri, ki so vredni, da jih še vedno z vso zavzetostjo negujete.

→ Kaj bi moralo bralce Svobodne Slovenije še posebej zanimati glede tvoje kandidature? Lahko kot poslanec vplivaš na to, da Republika Slovenija izboljša svoj odnos do Slovencev v svetu? Kaj predlagaš?

Veliko Slovencev je v preteklosti emigriralo, kar se dogaja v veliko manjšem številu tudi danes. Menim, da se je odnos do Slovencev v zamejstvu in izseljenstvu v tridesetih letih izboljšal, a to gre zelo počasi. Kot poslanec se bom prizadeval za nadgradnjo tudi teh mostov, da se bodo Slovenci po svetu dejansko počutili bliže matični domovini. Da bodo gospodarske, kulturne in izobraževalne vezi bolj učinkovite in dolgotrajne.

→ Ministrica Jaklitsch je pred kratkim omenila število okoli pol milijona.

Ne čudim se podatku in vem, da veliko od teh še vedno čuti pripadnost slovenskemu narodu. Z veseljem včasih zasledim informacije, da obstajajo tudi ljudje, ki po desetletjih izvedo, da so dejansko potomci Slovencev, in to izpostavijo z velikim ponosom. Poklon!

Že od nekdaj razvijam zamisel, ki je že nekoč bila aktualna in to je, da bi zamejski in izseljenski Slovenci imeli svojega predstavnika v državnem zboru. Ti ljudje so državljani Republike Slovenije, veliko jih je, več kot jih je v večini volilnih okrajev Slovenije. Imajo pravico voliti na državnih volitvah, nimajo pa pravice do predstavnika v slovenskem parlamentu. To problematiko sem pripravljen oživeti.

→ Mnogi Argentinski Slovenci imajo volilno pravico. Nekateri jo z navdušenjem uveljavljajo, drugi pa je ne uporabljajo dosledno, morda ker se jim zdi preveč komplicirano ali pa nimajo pravih informacij o političnem sistemu in trenutni politični situaciji. Kaj bi jim svetoval?

Kot prvo bi jim svetoval, da preberejo tvoj članek »24. APRILA: DRŽAVNOZBORSKE VOLITVE V SLOVENIJI« v zadnji Svobodni Sloveniji.

Drugače pa imajo tudi Slovenci v Argentini sorodnike, ki živijo v Sloveniji. Verjetno jim ni vseeno, kaj se dogaja v Sloveniji, ali je na oblasti vlada, ki dela za dobrobit ljudi ali ne. Že samo to bi moralo motivirati ljudi, da gredo na volitve, da bi sorodniki živeli bolje. Sicer pa tudi v Sloveniji ne hodijo vsi na volitve, ne moremo torej pričakovati da se bi Slovenci v Argentini vsi udeleževali volitev. Ljudje smo si različni.

Vrednote, ki sem jih zgoraj naštel: svoboda, pravičnost in varnost niso mogoča v brezbrižni družbi. Mislim, da ima vsak državljan pravico in tudi dolžnost izvoliti svoje predstavnike. Drugače se sam sebe izključuje iz družbenega telesa. Demokracija ni samoumevna, demokracijo je treba braniti tako, kot jo branijo tudi nekateri starejši, ki pri devetdesetih letih še vedno hodijo na volitve ali pokličejo volilno komisijo, da oddajo svoj glas na domu.

Kot zadnje želim vsem bralcem Svobodne Slovenije, vsem Slovencem v Argentini vesele in doživete Velikonočne praznike. Bog vaš živi!

Pogovarjal se je Marko Gaser

.