Mesec junij vedno prinese k nam spomine in posebna doživetja.
Letos pa še posebno, ker mismo skupaj v razredu in v šoli. To doživetje je res nekaj posebnega, ker se vsi, učenci in učitelji, prilagajamo posebnim urnikom, družinskim potrebam ter še mnogočemu…
Zato imajo nekateri razredi pouk ob petkih dopoldan, spet drugi pa ob sobotah, da si bratci med seboj lahko delijo sredstva za delo. Najmlajši imajo pa pogovore, pesmice, posnetke, ter različne vaje za pridobivanje besednega zaklada. Letos se res vse malo drugače ujema, a zaradi koronavirusa smo si tako zamislili šolsko leto z upanjem, da otroci ne bodo prikrajšani v slovenščini. Saj smo vsi, otroci in starši, zasuti z delom, ki ga nismo bili tako navajeni.
Vsako prvo nedeljo v mesecu otroci in učitelji sodelujemo pri šolskih mašah z branjem in prošnjami.
.
.
Drugo soboto v mesecu juniju smo se spomnili na domobrance. Starejši otroci so napisali kratko zgodbo o njih in o tem, kako so domovino branili proti napadalcem in se borili za vero, svobodo.
Mlajši so pa skupaj molili ter narisali križ in slovenski šopek njim v slavo in spomin.
Dva tedna kasneje smo pa praznovali Dan državnosti. Starejši so z učiteljico Moniko Urbanija Koprivnikar imeli razlago o slovenskem grbu, o pomen tega dneva in o tem, kako se je Slovenija borila za samostojnost. Otroci tretjega in četrtega razreda so skupaj z učiteljico Lucijano zapeli slovensko himno in se spominjali, kako smo lani ob tem prazniku tekmovali s slikami. Za konec smo zapeli »Staršev sem slovenskih sin«.
Najmlajši so dobili enostavno nalogo: narisati grb ali zastavo naše srčne domovine.
V slovenski skupnosti delamo zato, da se najmlajši zavedajo, da pripadamo tudi neki deželi tam pod Triglavom in zato ohranjamo jezik, običaje, kulturo in vse kar nam to pomeni. Da nosimo v srcu to daljno domovino, ki seveda tudi nas nosi pod svojim srcem.
Zdaj se pripravljamo za zimski počitek z upanjem, da se kmalu znova srečamo brez posredovanja ekranov.
LvS
