Seminar na daljavo

56. seminar slovenskega jezika, literature in kulture

Center za slovenščino kot drugi in tuji jezik je v slovenski skupnosti v Argentini morda najbolj znan po Mladinski poletni šoli, ki se je udeležijo vsako leto maturantje ob zaključku Srednješolskega tečaja ravnatelja Marka Bajuka. Med jezikovne tečaje in druge dejavnosti, ki se med letom vrstijo na Centru, pa se uvršča trdoživ seminar, saj od svojega začetka leta 1965 ni odpadel niti enkrat. 

Letošnjo dvotedensko prireditev je Oddelek za slovenistiko Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani prilagodil situaciji in tako med 6. in 17. julijem uspešno izpeljal iz Ljubljane v svet 56. seminar slovenskega jezika, literature in kulture oz. prvi Seminar na daljavo. Vodja seminarja Damjan Huber je 36 udeležencev iz 17 držav že pred samim začetkom seznanil s pestrim programom in jim po opravljenem jezikovnem testu ter ustnem testiranju poslal študijsko gradivo, ki je pristalo tudi v poštnem nabiralniku udeleženca in udeleženke iz Argentine. Slednja sta prejela štipendijo v okviru lektorata slovenščine na Univerzi v Buenos Airesu, ki ga letos v novi obliki učenja prireja profesorica Tjaša Lorbek.   

Na otvoritev seminarja so se priklopili sodelavci iz Slovenije in udeleženci z vsega sveta. Predstavili so se in si med seboj pomahali v pozdrav. Zatem so se napotili v predavalnico, tj. spletno učilnico, kjer so, uvrščeni v pet skupin, z enostavnim klikom vsak dan obiskovali lektorske vaje. Profesorji so jim preko videokonference prenašali znanje in izkušnje, navduševali so slušatelje za razmislek in nadaljnje raziskovanje še odprtih problemov v jezikoslovju. Obenem so usposobili učence za pravopisno in jezikovno pravilnost, preko ekrana so delili prosojnice z razlago slovničnih strokovnih izrazov ter jim nudili praktične primere iz telekomunikacijskih reklam in odlomke iz poročil slovenskih časopisov. Tako so približali mednarodni skupini udeležencev na zanimiv način to, kar je aktualno na ravni jezikoslovja. Udeleženci so izpopolnili svoje znanje slovenščine, se predvsem poglobili v slovnici, a so delali tudi na komunikacijskih veščinah, in sicer so pripravili govorni nastop za soudeležence, ki je vseboval zanimivo tematiko, upoštevajoč knjižni govor in telesno držo pred kamero. V dnevni red so zatorej vključili konverzacijo, na primer s kratko diskusijo o perečih temah in tudi s predstavitvijo samopodobe posameznih narodov. Pogovarjali so se namreč o navadah, povedali kakšno šalo o svoji državi in od domačinov potrdili stereotipe o Slovencih. 

Študentje ljubljanske slovenistike so ob srečanjih z udeleženci povedali, kaj sami pravijo za Slovence glede na pripadnost določeni pokrajini. Za druženja so študentje pripravili različne dejavnosti, na primer igre, tvorjenje stavkov in zgodb, predstavitev narečnih skupin in podnarečij, nakar so morali udeleženci ugotoviti pomen narečnih besed. Brali so tudi priljubljene slovenske pesnike. 

Pri lektorskih vajah so bili vključeni razni posnetki pesmi, ki so usmerili pozornost na naglas in izgovorjavo. Na to je še posebno opozarjal enkrat na teden pri fonetičnih vajah profesor fonetike. Profesor je hitro ugotovil težave posameznih udeležencev pri izgovorjavi slovenskih glasov in jim glede na to dodelil fonetične vaje. Podobno kot pri športu je treba mišice natrenirati, v teku enega tedna so udeleženci ponavljali sklop besed in prebrali celotno besedilo pri zadnji uri. 

Veliko zanimivega je šest predavateljev jasno izreklo na predavanjih, usmerjenih na slovenski jezik, literaturo in kulturo. Bila so javna in odprta, povzetki pa bodo objavljeni v arhivu seminarja.   

Udeleženci so si za razvedrilo ogledali slovenski film in gledališko predstavo. Seveda je manjkal obisk gledališča sredi Ljubljane, pogrešali so izlete in druženja v živo. Vsekakor pa so na Seminarju uživali v živem stiku s slovenskim jezikom.  

»Kaj pozitivnega vam je prinesel korónačàs?« je vprašal profesor na prvem srečanju. Nanj bi zopet odgovorila: Prednost, da sem se lahko udeležila Seminarja na daljavo, kljub urniku po slovenskem času, saj bi drugače težko fizično potovala. Naj gre zahvala vsem, ki so potrpežljivo odgovarjali na naša vprašanja in razširili naše vedenje tako, da so nas popeljali skozi razna poglavja slovenskega jezika, literature in kulture. 

Internetna povezava je bila vseskozi dobra. V upanju, da ostanejo v stiku, so udeleženci prižgali mikrofon in še zadnjič pomahali v slovo, dokler se ni spet ekran zatemnil. 

MAPodržaj

Please follow and like us: