Letos smo na Pristavi šteli osmo leta tečaja Slovenščina za vse in vedno z isto odgovornostjo.
Prvič smo se zbrali virtualno, in to vsi skupaj, 26. marca. Učili smo tako: Anka Savelli Gaser višjo raven, virtualno (4 študentke), Andreja Šeme Mele srednjo raven, virtualno in enkrat na mesec v živo (6 študentov) ter Monika Češarek Kenda začetnike (9 študentov) in najstnike (4 študente) v živo na Pristavi.
V soboto, 9. aprila, smo začeli pouk slovenščine, vsaka profesorica s svojo skupino. Poučevale smo z učbeniki Slovenska beseda v živo 1a in 1b, poleg drugih pripomočkov in vaj. Višje skupine zelo rade prevajajo, ker imajo že veliko besedišča. Nižje skupine pa rade delajo dialoge in dramatizacije. Vsi uporabljamo različne igre, med katerimi so Kahoot, video posnetki in Wordwall (vse to je ostalo od virtualnih srečanj).
Dvakrat smo se pridružili osnovni šoli dr. Franceta Prešerna. Prvič smo prisostvovali slavju slovenskega dneva državnosti v soboto, 25. junija, drugič pa dnevu odprtih vrat v soboto, 10. septembra, ko so vadili znanje slovenščine z igrami, povezanimi s hrano in pijačo (kupovali so, pekli, degustirali, gledali lutke in ugotavljali, katere jedi so zdrave).
V soboto, 24. septembra, smo slavili dan študentov. Na Pristavi smo imeli kuharski tečaj, tombolo in skupno pristno slovensko kosilo. Vadili smo tudi besedišče s kuhinjskimi predmeti. To je bila tudi lepa priložnost za pogovor.
Meseca septembra se je Anka za vedno vrnila v Slovenijo in šla k sinu Marku. A to ni bila ovira za nadaljevanje učenja slovenščine, saj je vse do konca skrbno poučevala preko Zooma.
Že dva tedna pred Slovenskim dnevom in obletnico Pristave, 22. oktobra, smo sodelovali s pletenjem venca. Za nekatere je bil to prvi stik s slovenskimi navadami in organizacijo tako pomembnega praznika.
Končno smo v soboto, 26. novembra, za zaključek šli na izlet v muzej Marjana Gruma v La Boco. Opisal nam je svoje življenje in pokazal svoja dela. Rodil se je v Sloveniji, preživel del otroštva in šolanja v taborišču v Avstriji ter končno prišel z družino leta 1949 v Argentino. Nekaj let je živel v bližini Pristave, potem pa je postal umetnik in se leta 1977 preselil v La Boco, blizu znanega Caminito. Prav tam smo imeli tudi skupno kosilo in tako smo se še bolje spoznali.
Na koncu so dobili potrdila tisti študenti, ki so se redno udejstvovali na tečaju slovenščine. Zapeli smo pesem Mi se imamo radi in veseli odšli domov. Tako smo začeli z zasluženimi počitnicami.
MČK
