Od leta 1993 dalje je Zedinjena Slovenija ob praznovanju dneva slovenske državnosti podeljevala priznanje članom skupnosti, ki so s svojim delom na različnih področjih pripomogli k obstoju in rasti naše emigracije.
Upravni odbor je skupaj s predsedniki domov odločil, da se odslej to priznanje podeli ob priliki skupnega praznovanja Slovenskega dne, ob katerem smo združeni vsi Slovenci in Slovenci po srcu. Zato smo letos ta priznanja podali na našem 62. Slovenskem dnevu na Pristavi.
Prejemnika letošnjih priznanj za zaslužno delo v slovenski skupnosti sta Alenka Prijatelj in Marjan Hribar, v besedah, ki sledijo, je tajnik Zedinjene Slovenije na kratko povzel njuno življensko pot in opisal prispevek vsakega slovenski skupnosti:
Alenka Prijatelj
Alenka je bila rojena v Ljubljani, sredi vojne, osmi otrok v družini Ivana Prijatelja in Kristine Rotovnik. Bila je stara 3 leta ko se je družina odpravila na pot begunstva in tako je lep del otroških let preživela v italijanskih taboriščih, dokler jih božja volja ni pripeljala v novo obljubljeno deželo – Argentino. Tu je hodila v osnovno in srednjo šolo, na univerzo, zraven pa sodelovala pri mladinskem odseku nastajajoče slovenske skupnosti. Rada pove, da je bila del prvega literarnega krožka iz katerega je kasneje nastal Srednješolski tečaj. Z Jožetom Pozničem sta ustvarila družino, a kmalu je morala spet sprejeti drugačne božje načrte.
Že leta 1972 je začela poučevati v Slomškovi šoli, kjer je leta 1996 nastopila tudi mesto voditeljice, istočasno pa je bila aktivna še v odborih Slomškovega doma ter Zedinjene Slovenije in sodelovala na Srednješolskem tečaju. Leta 1997 jo je življenje z možem Marjanom Schiffrerjem spet popeljalo v Slovenijo, kjer sta živela 7 let. Ko se je vrnila v Argentino je kmalu spet prijela za delo v skupnosti, tokrat v Zedinjeni Sloveniji kot šolska referentka, nastopila je pa še mesto predsednice Zveze slovenskih mater in žena, kjer do danes vodi dobrodelno delovanje naših žena. Vedno je nasmejana in pripravljena pomagati potrebnim, danes ji je v največje veselje in ponos 7 mladih vnukov.
Priznanje društva Zedinjena Slovenija za zaslužno delo pri ohranjanju slovenstva, za dolgoletno poučevanje in vodstvo naših šolskih tečajev ter za skrb za pomoči potrebne rojake prejme Alenka Prijatelj.
Marjan Hribar
Rodil se je v Ihanu 14. aprila 1930 staršema Mariji Meše in Gregorju Hribarju. Pred njim se je rodil brat Zdenko. Osnovno in srednjo šolo je obiskoval v Sloveniji, delno že v težkih časih vojne. 15. maja 1943 so mu partizani umorili očeta, na kakšen način so pa izvedeli po petdesetih letih.
Maja 1945 je pričel pot v begunstvo skupaj z mamo in bratom. Taborišča Vetrinj, Peggez, Špital. Življenske razmere v njih so vsem znane. Vrstile so se vsakodnevne maše, molitev rožnega venca in litanije, igre, akademije, nastopi pevskih zborov, obiskovanje srednje šole pod vodstvom ravnatelja Bajuka in učenje violine pod vodstvom dr. Angela Kalina.
1. januarja 1949 so iz taborišča odšli v Italijo, kaka dva tedna za tem pa v Argentino. Ukrcali so se na ladjo general Hollbrook in stopili na argentisnka tla 5. februarja 1949. Nastanili so jih v “Hotelu za inmigrante”. Čez nekaj časa so si našli službo in stanovanje. S trdim delom si je izboljšal življenske razmere. Kulturno se je udejstvoval pri zboru Gallus in igranju na violino pri spevoigrah in operetah.
Z bratom Zdenkom, Rantovim Francetom in drugima dvema družabnikoma, so ustanovili podjetje, ki še danes deluje. V tem času se je tudi poročil z Ljudmilo Smole in si z njo ustvaril družino.
Na prošnjo upraviteljice Slomškove šole, gospe Lenče Zupan Malovh, je leta 1971 začel poučevati v tej šoli, končal pa leta 1981, obe leti vključno. Pripravil je priročnik za slovensko slovnico za šesti, sedmi in osmi razred, ki jih je poučeval.
Čez nekaj let je bil povabljen za poučevanje na Srednješolskem tečaju ravnatelja Marka Bajuka. Začel je v prvem letniku, končal pa v četrtem in petem. Poleg popravljanja domačih in šolskih nalog, je pripravil skripta za slovensko slovnico za vseh pet letnikov. Doba poučevanja je obsegala 9 let, od leta 1986 do leta 1994, ko je odstopil, ker se mu je zdelo, da je bil že nekoliko prestar za takratno mladino. Od takrat naprej pa sodeluje s skupnostjo pri popravljanju in prevajanju člankov za slovenske časopise, brošure in kulturne organizacije.
Prosim, da se približa na oder g. Marjan Hribar in prejme priznanje ob spremstvu močnega aplavza.
Najlepša hvala vama za bleščeči zgled. Upamo, da bomo znali hoditi po poteh pridnega in nesebičnega delovanja še na mnoga leta, v prid naše slovenske skupnosti. Hvala lepa!
Zedinjena Slovenija
