V soboto, 26. septembra, smo se zbrali v Slovenski hiši, da bi počastili blaženega Antona Martina Slomška, vzornika in zavetnika vseh učiteljev slovenščine.

Najprej smo v cerkvi zmolili rožni venec. Med desetkami smo pa peli Marijine pesmi in svetniško Antona Martina Slomška: 

Anton Martin, slovenski sin,
otrok si naših hribov in dolin.
Zdaj si svetnik in priprošjnik,
z nebes nam bodi varuh in vodnik.

To nam je g. Robert prav navdušeno pomagal zapeti, da bo vsakič glasneje. Tudi nam je lepo razložil med mašo, kako je bl. Anton Martin Slomšek deloval in pripomogel k temu, da danes še obstaja slovenska beseda. 

Prišel je tudi trenutek po obhajilu, ko je otroke povabil, naj pogledajo Slomškove relikvije. Prav radovedno so šli si ogledat in spraševali, kateri košček kosti je to.

Po maši je sledil kratek odmor, da bi otroci lahko malo poklepetali, tekli po dvorišču in pojedli kakšen alfajor ali piškot.

Pred vstopom v dvorano je bila prižgana posebna svetilka, taka »arabska« z geometričnimi vzorci in smo hitro zasedli prostore, da bi se zastor odprl. 

Najprej sem vprašala otroke, ali vedo, zakaj smo skupaj zbrani in kaj praznujemo, in so takoj odgovorili, pa so tudi vedeli, da nas bo »Aladin« presenetil z domišljijo, pesmijo in letečo preprogo.

Zaključila sem pa s posebno Slomškovo modrostjo: “Vsaka hiša ima svojo sončno in senčno stran. Vsak človek ima svoje slabe in dobre lastnosti. Ni tako hudobnega, da bi v kakšni reči dober ne bil. Pa tudi tako dober ni nobeden, da bi se kaj ne pregrešil.” 

Odprl se je zastor in takoj nas je Branko Llallire Hočevar presenetil z glasom in vpeljal v svet Arabskih sipin.

Agustin Gazzo Urbančič v koži Džafarja s svojo Iago ptico- Julija Modic-, ki ni mogla iz njegovih rok, je pokazal hudobnost in kako lahko človek z vnemo lahko vse stori in si misli, da je vsemogočen. Ljubezniv Leon Indihar v vlogi Jasmininega očeta je želel najboljše za hčer in pravo ljubezen za njeno življenje, da bi srečno vladala v kraljestvu. Jasmina – Marija Modic- pa si je želela pravo ljubezen. Prikazala se je na trgu, kjer so bili mali prodajalci, takrat se je pa prikazal še Aladin, – Matej Gazzo Urbančič, ki se je takoj zaljubil v Jasmino in rešil njo in samega sebe vojakov … vse zaradi jabolka in zapestinice. Rešila sta se, ko sta prišla v Aladinovo skrivališče, ampak tam so ju zalotili stražarji in predno bi Jasmina prišla do palače jo odkupi Džafar. Takrat ga Aladin nagovori, da gre do votline, kjer bi dobil posebno svetilko.

Aladin dobi zaželeno svetilko in Duhec pride ven – odlična vloga za Maksa Cestnika. Duhec ga spremeni v princa tako, da bi prišel do palače in tako pride cela četa trobentačev, ptički, ki so enkratno zaplesali in predstavili Aladina, a Jasmina ga ni hotela za snubca.

Duhec mu je dobro svetoval naj princeski pove: »naj bo … to, kar je in se preprosto pogovori s princesko«

Pride do princeskinega stolpa in takrat jo povabi z letečo preprogo- Ana Marini Godec-, ki je brez besedila oblikovala natančno igranje. Odletela sta na leteči preprogi v prekrasen svet za oba. Preletita skozi Buenos Aires, Brazilijo, Pariz, Ljubljano, in ko prideta nazaj v palačo, je prava ljubezen nastala.

Konec pa gotovo že vemo … slabi ljudje s čarovnijami nič ne dosežejo, kjer je prava ljubezen.

Super čestitke Balantičevi šoli za tako lepo predstavo ob praznovanju 75. obletnice svoje šole.

Zasluga gre prav vsem, ki so pomagali, saj vemo, da ob takih dogodkih vsi, res vsi pomagajo. Posebno pa naj imenujem go. Lučko Marinčič, režiserko našega »Aladina«

LvS