Osrednja spominska slovesnost v Slovenski hiši

V nedeljo, 4. junija, se je slovenska skupnost v Argentini spomnila vseh mučencev in žrtev komunistične revolucije na Slovenskem.

Vsako leto meseca junija pohitijo naše misli v domovino Slovenijo. Duh poišče skrite globeli in prisluškuje šepetu dreves. V temnih gozdovih, ob robu prepadov, v tankovskih jarkih so umirali domobranci, ponos slovenskega naroda. Kočevski Rog, Macesnova gorica, Teharje, Hrastnik, rov svete Barbare, škofjeloški gozdovi so kraji, ki bodo ostali za vedno zapisani v slovenskem spominu, kot priče mučeniške smrti naših mož in fantov. Spominjamo se pa tudi tistih, ki so bili že v času vojne žrtve komunistične revolucije. Duhovniki, možje, žene, dekleta in otroci; da, tudi otroci so padali pod streli blaznih morilcev lastnega naroda. Sad smisla rdeče revolucije, ki je ubijala vse, kar se je zoperstavilo njeni ideologiji.

Letošnje spominske slovesnosti se je udeležila številna množica, predvsem mladih, ki so z veliko spoštljivostjo in sočutjem sledili celotni komemoraciji. Slovesnost se je začela s sv. mašo v cerkvi Marije Pomagaj, ki jo je za vse pokojne žrtve daroval delegat dušnih pastirjev v Argentini č. g. Franci Cukjati. Med sveto daritvijo je spokojno zapel Slovenski pevski zbor iz San Martina pod vodstvom Ariane Žigart; bilo je tudi lepo ljudsko petje. Povezavo sv. maše je vodila Nevenka Jelenc Čop, berili sta brala podpredsednika Zedinjene Slovenije Andrej Golob in prof. Karel Groznik ter psalm predsednik Zedinjene Slovenije agr. inž. Jure Komar. Med pridigo se je mašnik najprej spomnil na praznik sv. Trojice in ga povezal z vero in močjo, ki so srkali naši mučenci ravno iz te velike skrivnosti ter z vrednotami za katere so darovali svoja mlada življenja: mati, domovina, Bog. Prosil je tudi molitev za vse tiste, ki so kruto mučili in usmrtili naše mučence in za katere vemo, da so hudo trpeli ob koncu njihovega zemeljskega življenja. Med pridigo je še posebno omenil blaženega Lojzeta Grozdeta, mladostnika, ki ga je komunizem grozovito mučil in usmrtil.

Po sv. maši je sledil poklon in molitev pred spomenikom. Med pesmijo »V nebesih sem doma« sta iz cerkve nesla venec in položila pred spomenik padlim predsednik Zedinjene Slovenije in zastopnik mladinskih organizacij arh. Tomi Selan ob spremstvu preživelih domobrancev Dušana Pippa in Slavka Trudna. V molitvi smo se spomnili vseh žrtev nasilja in pobojev v drugi svetovni vojni in po njej, hkrati Bogu izročili svojo prošnjo za milost sprave v slovenskem narodu. Trobenta je zaigrala mučencem v čast, nato je sledila še skupna pesem »Mi legionarji, mi domobranci«.

Vsi navzoči smo se pomaknili v dvorano škofa Gregorija Rožmana kjer je sledil tretji del slovesnosti pod naslovom: »S spominom počastimo njihovo junaško življenje!« Napovedovalka Veronika Marinčič je pozdravila navzoče, še posebno prisotna preživela domobranca, imenovala pa je tudi Jožeta Kržišnika, Albina Magistra in Franceta Uštarja, ki se zaradi zdravstvenih težav niso mogli udeležiti letošnje slovesnosti.

Po uvodnih besedah smo prisluhnili slavnostni govornici, gospe Tatjani Modic Kržišnik, ki nam je zelo občuteno spregovorila na tej komemoraciji. Poudarjala je važnost spomina na medvojne in povojne dogodke, na naše junake-mučence, in da pričevanje o njih prenesemo na naslednje rodove. Njene misli v celoti objavimo na drugem mestu.

Sledila je spominska akademija v izvedbi Našega doma San Justo. Za zamisel in izvedbo programa je poskrbela Veronika Marinčič, režiral je Toni Rovan. Pesmi: Na nebu zvezde sevajo in Kje so tiste stezice je ubrano in ganljivo zapel Moški zbor iz San Justa pod vodstvom prof. Andrejke Selan Vombergar. Z recitacijami in branjem teksta Franceta Papeža (V tistem času – Zapisi iz zdomstva) in Ivana Korošca (Mama – Za brano) so sodelovali: Nace Kržišnik, Aleks Puntar, Luka Trpin, Matej Urbančič in Sebastjan Žgajnar.

Za čudovite videoposnetke sta poskrbela Tatjana Malovrh in Martin Sušnik ter za scenski prostor možje in fantje Našega doma San Justo. Luč in zvok je imel na skrbi Aleks Šuc in skupina fantov iz sanhuškega doma. Tiskani program je lepo in priložnostno oblikovala Veronika Kržišnik Modic.

Besede ob koncu akademije so povabile vse navzoče v dvorani v razmislek, da ne bi utihnili in samih sebe ne zanikali: »Naši mučenci so brezbožno pokopani v breznih in jamah, zanje je bila prihodnost prekratka, naj bo vsaj spomin nanje dolgotrajen. Naj ne bi dovolili, da bi bili pokopani v brezbrižnem pozabljanju. Njihov spomin pa vzemimo s seboj, saj nam ne bo oviral hoje, samo v pomoč nam bo, da bomo v njihovi luči jasneje hodili. Za svojo domovino in vero so dali vse, kar jim je bilo najbolj sveto: svoje junaško življenje. Počastimo jih s spominom!« In napovedovalka je zaključila z besedami: »Vaša junaška pričevanja resnice bodo vedno izžarevala vrednote, za katere je vredno živeti in bodo osvetljevala pot še dolga desetletja novim rodovom.«

Ob koncu je še vsa dvorana navdušeno zapela: »Moja domovina« močno so zadoneli verzi »Oče, mati, bratje in sestre …«

S solzami v očmi smo se razšli na svoje domove.

Mirjam Oblak