Knjižnica Dušana Černeta iz Trsta in Rafaelova družba iz Ljubljane sta nas v prejšnjih letih popeljali v razna fašistična koncentracijska taborišča v severovzhodni Italiji, kot so Višek/Visco, Gonars, Chiesanuova, Monigo. Ker so nekatera imena povezana tudi s potjo beguncev po vojni, smo se spomnili tudi njihovega križevega pota.

Letos so si zamislili še večji izziv. Renicci je bolj oddaljen kraj, zato so namenili dva dneva za obisk, ekskurzijo, romanje – kakor je pač vsak doživljal to pot.

V soboto, 9. novembra, smo se zgodaj zjutraj odpeljali iz Ljubljane in na poti do Gorice pobirali udeležence. Takrat se je začel uradni program, ali kot so v vabilu zapisali: »Radi bi poudarili, da dajemo organizatorji naših poti velik poudarek na vsebinsko bogat program«.

Ker pa je osrednje težišče v sorazmerni bližini nekaterih begunskih taborišč, je bil prvi dan posvečen Forlíju, kjer je bil eden izmed postankov na begunski poti. Dr. Helena Jaklitsch je pripovedovala tako o itinerarju beguncev iz Vetrinja in Celovca pa do taborišč v srednji in južni Italiji do odhoda v izseljenstvo. Ne samo o poti, tudi o življenju in razvoju dejavnosti v teh taboriščih je govorila. Prebrana sta bila odlomka dnevnikov iz tistih dneh v Forlíju Marjane Kovač in Pavleta Borštnika. Zanimivo je bilo slišati zapise civilne begunke in člana slovenskih četnikov. Medtem ko so bili civilisti en teden nastanjeni v »veliki pol podrti letalski šoli brez oken in vrat, brez elektrike in vode«, so bili vojaki (slovenski četniki, primorski domobranci, srbski četniki in še kdo) pod svojimi šotori na nekem športnem stadionu, predno so bili premeščeni v Eboli.

Drugo leto bomo obhajali že osemdeset let od teh dogodkov. Čas zabriše spomine, odnese priče in prezida mesta, zato so bili podatki, ki so jih organizatorji lahko pridobili od lokalnih kontaktov pomanjkljivi, netočni. Skratka: po krajši vožnji po forlijskih cestah, smo se morali sprijazniti z idejo, da ne bomo našli krajev, kjer naj bi se begunci ustavili.

S podaljšanimi nosovi smo šli na kosilo, potem pa se odpravili v La Verno, kjer smo imeli mašo, večerjo in prenočišče. La Verna je eden izmed krajev sv. Frančiška Asiškega. Tu je pred točno osemsto leti dobil Kristusove rane. Frančiškani so kasneje sezidali mogočen samostan in eden izmed bratov nam je razkazal kapelo, sezidano na kraju, kjer se je to zgodilo in nekaj cerkev, ki spadajo v sklop samostana. Sami smo se – po labirintskih hodnikih – nastanili po prijaznih sobah, ki so namenjene romarjem in pripravili na dogodke naslednjega dne.

V nedeljo zjutraj smo imeli najprej mašo, nato zajtrk. Z nami je potoval dr. Janez Juhant, ki je skrbel za naše duhovno doživljanje dnevov in krajev. Predvsem mi je padlo v oči, da je pri vsaki molitvi – na poti, pred jedjo, na krajih trpljenja, – dodajal še molitev za verne rajne. 

Avtobus nas je pripeljal najprej v vas in sedež občine Sansepolcro. Tu je eno izmed pokopališč (drugi so Gonars, Barletta in Rim), kjer je Jugoslavija leta 1973 postavila spominska obeležja s kripto-kostnico, v katere je zbrala posmrtne ostanke Slovencev in zapornikov drugih narodov takratne države, ki so umrli v bližnjih krajih vsakega obeležja. V Sansepolcro je zbranih skoraj petsto zemskih ostankov taboriščnikov, od katerih jih je 109 slovenskega porekla. Sicer je padlih Jugoslovanov bilo veliko več, a so sorodniki marsikatere ostanke prenesli na domače pokopališče. Število umrlih pa naj bi bilo več kot v drugih krajih, ker so v Renicci pošiljali ujetnike tudi iz drugih taborišč (Rab, Gonars, Chiesanuova pri Padovi …), kjer so bili že itak na skrajnem robu življenjskih sil.

Najprej smo se poklonili njihovemu spominu pred obeležjem. Ivo Jevnikar in Lenart Rihar sta v imenu organizatorjev položila venec, Anita Gregorič in dr. Andrej Fink sta prebrala Franceta Balantiča Strah pred praznoto. V italijanski jezik je pesem prevedel dr. Mirko Špacapan. 

Na pokopališču se nam je pridružil predsednik občinskega sveta Antonello Antonelli, ki nam je namenil nekaj besed, od katerih so predvsem izzvenele te, da je to kraj, kjer je zapisana ena izmed sramotnih strani italijanske zgodovine. Ko smo se po slovesnosti mogli z njim kaj več pomeniti, smo izvedeli, da ima ženo iz Venezuele. Torej smo se štirje preseljenci iz Argentine z njim pogovarjali v kastiljščini …

Kot rečeno, je kripta s posmrtnimi ostanki enaka oni v Gonarsu, kjer smo že bili. Po stopnicah pridemo v zaprti del, ki je bi za nas odklenjen. Troslojna bronasta vrata so polna imen teh, ki so pokopani na tem kraju.

Z nami sta bili tudi sorodnici enega izmed pokojnih, ki je umrl v bližnji bolnišnici. Med drugim sta se pozanimali, če bi lahko posmrtne ostanke lahko prepeljali v domači grob v Polhovem Gradcu. »Do leta 1973, bi to lahko uredili«,je bil odgovor. Ker pa je od takrat naprej za prostor skrbela Jugoslavija, zdaj ni mogoče. Res da te države ni več, ni pa še razjasnjeno, kdo je »dedič«. Tako Slovenija kot Hrvaška se potegujeta za skrbništvo, ni pa še urejeno. Menda naj bi tako Gonars kot Sansepolcro bila slovenska domena.

Na vratih smo iskali še enega znanega in res našli njegovo ime. Ta naj bi – kot mnogi – umrl od lakote. 

V kripti sta dva kraka s policami, kjer so nameščene pločevinaste žare z imeni, datumom smrti in kraja rojstva. Zelo težko je bilo razbrati podatke zaradi vlažnosti prostora in ker notri ni električne razsvetljave. Pomagali smo si z baterijami oz. telefončki. Zelo jasno pa je na vsaki žari pobarvana rdeča peterokraka zvezda, kot da bi vsi ti pokojni bili partizani, kar seveda ni res. Na eno izmed žar so, verjetno domači žalujoči, položili lesen križ. 

Uradno smo zaključili program s petjem o lipi, ki je zelenela …

Spet na avtobusu smo šli v smeri Reniccija in uživali ob pogledu na (še) zeleno valovito toskansko pokrajino. Zahvaljujoč družini Erike Jazbar, ki je v preteklem poletju obiskala kraj, smo ga kar hitro našli. Še prej pa smo poslušali pričevanje prof. Lojzeta Peterleta o križevem potu njihovega očeta (z nami je bil tudi profesorjev brat Branko). Italijanski okupatorji so ga odpeljali v fašistično koncentracijsko taborišče na Rabu (ki smo ga obiskali lansko leto), kjer so ga že vrgli na kup mrličev, pa so ga sotrpini, ko so videli, da je še nekaj življenja v njem, povlekli ven in mu pomagali, da je prišel k sebi. Kot mnoge druge so očeta nato prepeljali v Renicci, ki je od Ljubljane oddaljen ok. 450 km. V taborišča v Furlaniji je bilo lažje pošiljati pakete, tja je segla tudi pomoč p. Placida Corteseja. Renicci pa so daleč stran in te pomoči ni bilo. Paketi družin so se tudi izgubljali, kot sta pripovedovali sorodnici (menda naj bi se paketi »izgubili« že v Ljubljani …). Po zlomu fašizma septembra 1943 so taborišče prevzeli nacisti. Medtem jih je že veliko odšlo med italijanske partizane, drugi pa so se na lastno roko odpravili proti domu, med njimi Peterletova oče in stric. Ker nista marala pasti v roke nacistom, sta se peš, po stranpoteh, vrnila domov na Dolenjsko in tako preživela.

Za taborišče Renicci so italijanske oblasti namenile ok. 17 ha, sicer pa je taborišče samo imelo tri sektorje, v  vsakem naj bi  bilo 12 barak (dolgih po 50 m, za ok. 200 jetnikov) s sanitarnimi prostori. Ker pa je bilo zelo veliko pomanjkanje vode, ti niso bili uporabni. Vsekakor tretji sektor ni bil dokončan. Računa se, da je v enajstih mesecih, kolikor je taborišče delovalo, šlo skozi njegove prostore okoli 10.000 mož, večinoma Slovencev.

 Danes se je od tega velikega prostora obdržalo zelo malo, nekaj stoletnih hrastov in kak ostanek starih zidanih prostorov. Ostalo je bilo porušeno, pozidano, prezidano, ko je teren bil vrnjen prvotnim lastnikom. Šele po letu 2000 so začeli urejati skromno spominsko obeležje.

V tem Vrtu spomina, kot mu pravijo, nas je pričakal župan občine Anghieri Alessandro Polcri, ki je tudi predsednik pokrajine Arezzo in nam namenil nekaj pozdravnih besed. Prof. Lojze Peterle je med drugim po županu izrekel zahvalo ljudem, ki so pomagali očetu in stricu priti nazaj k njuni družini, saj bi brez njihove pomoči ne zmogla dolge poti. Vse to ne sme iti v pozabo, saj »resnica brez spomina nima velike moči,« je izjavil Peterle.

Ponovili smo komemoracijo s položitvijo venca, recitiranjem Balantičevih pesmi in petjem Lipa zelenela je. Kot že v Sansepolcro, je Erika Jazbar vodila potek slovesnosti, Ivo pa večinoma prevajal enim in drugim. Ker sta oba v stiku z domačo deželsko RAI, sta obvestila RAI Toscana, ki je poskrbela, da je dogajanje in intervjuje  posnela njihova ekipa in to posredovala vsej italijanski javnosti. Župan je tudi povedal, da nameravajo izboljšati podobo Vrta in ga obogatiti z vsebino, ki bi opisovala življenje in trpljenje tega kraja in časa, kar bi bilo vsem na razpolago tudi na spletu.

Ostali čas smo namenili pieteti in izmenjavanju občutkov in doživetij. Čakalo nas je kosilo, kratek sprehod po mestecu Sansepolcro, pa pot domov. 

A vsebine ni zmanjkalo. Dolge kilometre povratka je krajšal Erikin pogovor s prof. Janezom Juhantom, ki je letos daroval zlato mašo. Osrednji del pogovora pa se je nanašal na njegovo knjigo Domačija pod Svetim Antonom. 

Pot je bila krajša tudi zaradi koncerta na orglice, ki smo ga bili deležni od prof. Lojzeta Peterleta. Vsakovrstne melodije in žanri so priklicali aplavze in občudovanje nad izvrstnim obvladanjem inštrumenta. Zadnji smo se razšli na ljubljanskem parkirišču nasmejanih obrazov in veselih src.

___________________________________

V opisu poti v Monigo in druge kraje v letu 2019 se mi je razvila »megalomanska domišljija«: da bi kdaj mogli videti še druge kraje z begunskimi taborišči. Letos se je to zgodilo! Skupaj z Reniccijem smo bili tudi v Forlíju. Sicer nismo našli fizičnih prostorov, smo pa lahko z očmi spomina obujali dneve negotovosti in skrbi, kako se bo življenje razvilo. Zato je na mestu, da se Ivu in Lenartu ter vsem sodelavcem zahvalim za uresničenje sanj!

GB