Meddobje, letnik LVII – Št. 1/4, 2023
206 izdaja Slovenske kulturne akcije
Čas pandemije je že za nami in zdaj smo v obdobju postpandemije. In ta je ena od točk revije Meddobje 2023, v zaglavju Eseji – mislim, da so v letošnjem Meddobju močna točka revije eseji in razprave, in izpostavil bi esej Marka Mizerita Kostelca iz Mehike, ki piše »Postpandemija, novi humanizem, umetna inteligenca«. Posthumanizem, na splošno znan (ali v istem semantičnem polju) tudi kot transhumanizem, in umetna inteligenca, ki povzroča vznemirjenje in o kateri Elon Musk s preprostim namenom da polemizira v X opozarja na meje, ki jih še ne poznamo. Transhumanizem ali posthumanizem sta oznaki, poimenovanja, tako kot je npr. Claudia Costa to dobo poimenovala doba Tehnocena. Marko Mizerit podrobno analizira to temo, analizira sedanje razmere in označuje smer k posthumanizmu, ne brez dvomov, vendar z gotovostjo, da se je svet spremenil in ne bo šel nazaj, se pravi, da so novi izzivi realnost, ki jo vsekakor zaznamujejo tehnološke spremembe in novo pojmovanje o biti človek. Čeprav je umetno inteligenco mogoče uporabiti na pozitiven način, je treba sprejeti tudi njeno negativno plat. Mizerit navaja vse aktualne tips: podnebne spremembe, umetna inteligenca, lažne novice (fake news), preobrazbo v izobraževanju, vojno v Ukrajini itd.
Nekateri citati, npr Slavoja Žižka, so znak negotovosti pred resničnostjo, ki je navsezadnje resničnost in mi smo v njej. In to sprejemanje ali prilagajanje resničnosti je mogoče opaziti tudi v poeziji objavljeni v tem Meddobju 2023: Lev Detela se aktualizira s pojmi in situacijami današnjega časa. Moramo biti sodobni, se modernizirati, čeprav mislim, da se bomo modernizirali šele v grobu; a zdaj pa nas pestijo hitre in morda še nezaslišane transformacije tehnološkega napredka in novih oblik družbe.
Ali so ostali še kakšni romantični pesniki? Da. Lojze Lavrič. Lavrič je pesnik, s katerim bi v baru spili pijačo; v njegovih pesmih je izdaja, so noži ki bolijo, na koncu pa v zrak vrže »ne bo me pozabila« in udari po mizi. A ni to v bistvu lepote? Saj čeprav je ženska morda že pri petem ljubimcu, obstaja kotiček, kjer vse še vedno bije nedotaknjeno. Lavrič tokrat opusti balade in se odloči za prosti in razgaljen, predvsem pa iskren, verz.
Med pesmimi Leva Detele pa si izvirnost njegovega srečanja s Frankensteinom zasluži poseben odstavek. Poezija »Na sprehodu s Frankensteinom« je v zvezi s transhumanizmom: Frankenstein, ki obžaluje, da je šel po krivi poti (»vse življenje sem zabil na loteriji«), se posvetil pijači ter celo ne ve, ali je moški ali ženska, v sodobni »perspektivi spola«, kjer se mora človek odločiti, ali je moški, ženska, koza ali kot tisti »slavni« uporabnik instagrama, ki se samozaznava pes in je lajal pred kamero. Detelovo pero je ostro v opisu tega Frankensteina: »sestavljen sem iz pokvarjenih delov / inženir ni imel pravega okusa / ni me naredil po božji podobi / zato je zdaj vse narobe«. Bitje nima ne očeta ne matere, nima jasnega spola, pravi: »raje bi bil ženska«. Na koncu sogovorniku reče, naj ga pusti pri miru: »dovoli da v miru / popijem laško pivo«. Transhumanistična creatura ima svoje krize, svoje nezadovoljstvo. Toda paradoksalno je videti kot zelo človeški in obremenjen s težavami, ki so človeške, čeprav je stvaritev tehnologije, ki si jo je Mary Shelley zamislila v daljnih časih in ki je daleč od te današnje tehnologije, ki stremi k možnemu in ne k pravljici.
Ostali pesniki v tem Meddobju so: Gabriel Žužek, pesnik zrelega verza, ki vstopa v svoj svet ter se razsvetljuje ne da bi zapadel v odvračajoči hermetizem; notranjost, zlasti v drugi pesmi »Premirje«, je svetleča. In prevod Vinka Rodeta je pravilen. Angela Cukjati, zvesta sama sebi, vedno skozi isti ton sentimentalnosti, ki je njena last, ne pušča dvoma, da je ta poezija njena. Gregor Papež, zvest samemu sebi, ne pušča dvoma, da se poezija ni rodila zanj (ali obratno). Na zadnje, Damijan Ahlin prispeva štiri minimalistične pesmi.
A se vračam: esej je letos v Meddobju močna stran. Janez Zorec – v eseju ki je eden od vrhuncev Meddobja – prinaša spis, ki se začne z likom Blaisa Pascala. Teologija in filozofija se odpirata skozi različne postavke, npr. Znanost, vera in družba, in citiram: »Predočuje se nam uporaba jedrske energije, zadržanje pred današnjo škodljivo ideološko obarvano ekologijo, pa nič manj odnos do brezbrižne raziskave na zarodku, na celici, na kloniranju in nad drugimi neodgovornimi genetskimi manipulacijami. K tem pa lahko prištejemo še deviantno ‘woke’ ideologijo ameriškega marksizma in dokaj produkt liberalno-libertarijanstva, skupno z tiranijo, s katero prevratno poplavlja svet zloglasno gibanje LGBT+. Z zmotnimi in neznanstvenimi razlogi so pripadniki teh miselnosti danes zelo vplivni v medijih in političnih krogih, in vodijo v sistematično uničenje bistvenih družbenih stebrov«. Odlomek eseja je dovolj, da daje vedeti bralcu o zanimivosti tega.
Andrej Černič v »Nepovratno neenotni«, piše esej o političnem položaju v Sloveniji, na drobno o figuri Roberta Goloba, in tudi omenja polemično Prešernovo nagrado Svetlani Makarovič zaradi ideologije (pač »nosi rdečo zvezdo«). In bolj v sociološki liniji, a tudi v zvezi z slovensko aktualnost, Andrej Fink predstavlja esej »Kaj pomeni narodna identiteta«, in objasni na začetku: »Temu spisu ne dajem znanstvenega značaja in v njem ne bom uporabljal citatov. Hočem le pobuditi razmišljanje o tematiki, ki je danes zelo sodobna«. In citiram odlomek: »Ali je danes pojem identitete v globaliziranem človeku sploh še sodoben? Danes opažamo krizo identitet in pojmov. Nekateri (npr znani sociolog Zygmunt Bauman) trdijo, da je danes vse ‘tekoče’, torej ni več definiranih identitet.«
Da omenim še enega od močnih del revije: esej Tone Mizerita »Jezik očistimo peg«, ki govori o tujkah v slovenskem jeziku. Izčrpno dokumentirano podaja temeljit pregled različnih primerov rabe tujk. Naslov svojega eseja pojasni sam: »Rado Bordon je že pred desetletji napisal sonet, popolnoma smiseln, sestavljen iz samih tujk, in mu še dal naslov ‘Jezik očistimo peg’ (izposodil sem si ga za naslov tega članka, saj se ga je tudi on izposodil pri orjaškem Koseskemu). Tako glasi: ‘Agrikulturni producent stagnira, / stihija dirigira industrijo, / planira ignorant ekonomijo, / inflacija valuto devalvira’.« Zdi se, danes in v tej deželi, kot da bi bil Rado Bordon prerok: ‘Planira ignorant ekonomijo’. V eseju se omenja in citira tudi Metko Mizerit, ki je prav tako v Svobodni Sloveniji, pod naslovom »Kam plovemo?« objavila svoje pomisleke o tujkah. Zaglavje esejev se izpopolni še s »Sveti Janezek Plesalec«, izpod peresa Božidarja Darka Šušteršiča.
Z občutkom obdarjeno je gledališko besedilo Jože Lenarčiča, »Spomini«, predstavljeno leta 2015 na odru, in ki si ga tudi lahko ogledamo na You Tube. Enako lepo je tudi besedilo Martina Sušnika, ki so jo recitirali in dopolnili s pevski in plesni vložki petošolci Slovenskega srednješolskega tečaja ravnatelja Marka Bajuka na potovanju v Slovenijo, pod naslovom »Izkoristi dvojno bogastvo«.
Da ne raztegnem to recenzijo: Uvodno misel je napisal Jože Kopeinig (ki je bila uvodna misel na Novoletnem srečanju treh Slovenij, Katoliški dom prosvete v Tinjah, januar 2023). Spremno besedo pa napisal Damijan Ahlin, z naslovom »Kažipot«. Pod zaglavjem Obletnice lahko beremo štiri avtorska dela. To so: Renato Podberšič, »France Kremžar«; Tomaž Simčič, »Luigi Fogár«; Lev Detela, »Tine Debeljak in slovensko-ukrajinska kulturna povezanost«; in Damijan Ahlin: »Pisana beseda kot brezmejna kulturna dediščina«. Pod rubriko Obrazi in Obzorja pa Helena Janežič piše »Materin jezik je dediščina, s pomočjo katere spoznavamo življenje in svet – Dr. Andrej Kobal«.
V zaglavju Knjige, Božidar Bajuk predstavi »Sveta Ciril in Metod v Slovenski književnosti in narodovem spominu«, ter Tone Mizerit knjigo »Brez križa in imena«. Andreja Dolinar pa predstavlja umetnico te številke, »Veronika Šparhakl, duh modernosti«, in štiri reprodukcije njenih del. Kdor bo kupil revijo, bo brez dvoma občudoval umetnost Veronike Šparhakl in čutil, da ni zaman plačal revijo.
Obsežen intervju Erike Jazbar nam na začetku predstavi prejemnika nagrade Vstajenje Dušana Mukiča. Pod naslovom »Človek ima lahko dve domovini, ni treba, da katero od dveh zataji ali zavre« natanko predstavi delovanj in življenje porabskih Slovencev. Tudi pregleda dosedanje dobitnike nagrade, ki so pripadali zdomstvu; zadnjo je leta 2019 prejel Tone Mizerit za življenjsko delo. V tej številki Meddobja je njegovo uredniško in tudi prevajalsko delo – prevedel je pesmi Angele Cukjati, esej Marka Mizerita in kratko zgodbo »Straža«. Zdravje nam včasih prepreči, da bi dali najboljše od svojih moči, zato mu želimo, da bi imel pred seboj še veliko let zdravja.
GP
