Skupina dijakov in profesor sedijo okrog mize v pisarni Slovenske hiše.
Štirideset dijakov sedi na klopeh v veliki in svetli učilnici v novem poslopju v Slovenski hiši, nad tablo je križ, na steni visi zemljevid Slovenije.
Profesor in dijaki, vsak s svojega doma, imajo pouk preko spletnega omrežja.
To so tri različne slike iste učne ustanove. Vsaka slika prikazuje neko dobo dolge prehojene poti. To so različni trenutki v življenju slovenskega srednješolskega tečaja ravnatelja Marka Bajuka, ki je lani obhajal svojo 60. obletnico.
Slovenski srednješolski tečaj ravnatelja Marka Bajuka je zaživel leta 1960. Razvil se je iz literarnega krožka, ki ga je na Pristavi v Castelarju imel Marko Kremžar za nekaj mladih. Krožek pa je bil sad počitniškega tečaja, ki sta ga pripravila za slovenske srednješolce prijatelja Milan Magister in Marko Kremžar, na katerega so se prijavili le trije mladi Slovenci.
Srednješolski tečaj, kjer je z vsakim letom raslo ne le število dijakov ampak tudi profesorjev, nosi ime ravnatelja Marka Bajuka, ki je ustanovil in vodil slovensko begunsko gimnazijo v begunskih taboriščih na Koroškem med leti 1945 in 1948.
O začetkih je ustanovitelj dr. Marko Kremžar, zapisal: kmalu potem ko se je tečaj utrdil kot ena od ustanov skupnosti, »/…/ sem v dogovoru s takratnim predsednikom Zedinjene Slovenije, pravnikom Božidarjem Finkom, vključil ‘Slovenski srednješolski tečaj ravnatelja Marka Bajuka’ kot samostojno enoto, pod okrilje naše krovne organizacije.«
Leta 1960 je slovenski srednješolski tečaj deloval v Slovenski hiši, a tam še ni bilo učilnic. Tako se je spominjal prvega dne pouka bivši dijak dr. Janez Zorec:
»Pred staro hišo, v kateri je prebivala družina dr. Kačarja so bile visoke palme in tudi za vstopnim hodnikom je stala lepa palma, tik pred mrzlo sobo Slovenske kulturne akcije (SKA), kjer se je nekaj časa odvijal tečaj. V sobi so bila železna vrata, ki so se odpirala v stanovanjske prostore. Po stenah je bilo nekaj zemljevidov. Ob strani je stala knjižnica in v knjižnici je bilo nekaj izdelkov iz mavca, /…/. Tisto popoldne se nas je zbralo kar 28 dijakov. Rečeno je bilo, da smo prva generacija abiturientov Slovenskega srednješolskega tečaja v Buenos Airesu. Spravili smo se v omenjeno sobo SKA in tam posedli v polkrog na lesene stole, brez opornih miz. Ko sem se vzdramil, da bi bilo mogoče treba malo zabeležiti, kar so govorili profesorji, sem moral pisati na kolenih.«
Prva leta je bil pouk v pisarnah in celo v veliki dvorani. Leta kasneje je monsinjor Anton Orehar zgradil učilnice v sprednjem delu zemljišča v Slovenski hiši. Ko je število dijakov še naraslo pa je bilo treba prilagoditi za učilnice tudi druge prostore v obeh stavbah. V letu 60-letnice so bili ti prostori prazni. Argentinska vlada je zaradi pandemije COVIDa razglasila karanteno, ki je bila v veljavi skoraj do konca šolskega leta. Če so bili prostori prazni pa ne pomeni da ni bilo pouka. Tako kot drugod, je tudi na slovenskem srednješolskem tečaju pouk potekal na daljavo, preko spleta.
V šestdesetih letih delovanja, kakor smo opisali ob začetku, so se spreminjale predvsem zunanje okoliščine, namen in načela pa so isti, učiti v slovenskem jeziku, učiti tudi samo enega dijaka, če jih ne bi bilo več.
Ko gledamo na zgodovino srednješolskega tečaja ravnatelja Marka Bajuka, zvemo, da je v teku šestdeset let učilo štiriindevetdeset profesorjev in katehetov. Vsak je obogatil in doprinesel svoj delček pri rasti tečaja. Ne moremo imenovati vseh, zato zapišemo tu le imena ravnateljev, ki so skozi leta vodili ustanovo in predstavljali profesorski zbor pred javnostjo. To so bili: dr. Marko Kremžar, prof. Alojzij Geržinič, Pavle Rant, lic. Marjan Schiffrer, lic. Tomaž Debevec, dr. Katica Cukjati, lic. Albin Magister, lic. Franci Markež, prof. Metka Mizerit, prof. Neda Vesel Dolenc in dr. Štefan Godec. Da se je pouk dobro razvijal so pomagali še tajniki, knjižničarki, arhivarka, reditelj in pomočniki. Vsem je stal ob strani odbor staršev. Vsi so, vsa leta, delali vestno, z veseljem in brezplačno. Ko pogledamo anale srednješolskega tečaja zvemo tudi, da je iz njega izšlo 1.384 abiturientov. A to so le številke, ki pa ne morejo prikazati pestrosti življenja, veselja in naporov, ki so povezani s tečajem.
Katera je nevidna nit, ki se je vila vsa ta leta, ki je spodbujala dijake in vzgojitelje, da so vztrajali skozi čas? Mislim, da se ne motim, če zapišem, da je bila to pri vseh ljubezen do Boga in do dijakov ter zvestoba do naroda, pri vseh sodelavcih pa tudi čut odgovornosti za nove rodove potomcev rojakov, ki so ob koncu komunistične revolucije zapustili dom, da so ohranili življenje, vero in svobodo.
Veronika Kremžar Rožanec
