V Argentino sem prispel sam, kot begunec zadnje svetovne vojne pri mojih 28. letih. Bil sem prisilno mobiliziran v nemško vojsko in zaradi tega ni bilo varno, da bi se vrnil v Slovenijo, kjer je ostala vsa moja družina. Nazadnje sem bil v begunjskem taborišču v Trani-Italija. Ob prihodu na novo zemljo sem se počutil kot izgubljeni sin. Prve osebe, ki sem jih srečal, so bili trije prijatelji iz taborišča, ki so prišli v Buenos Aires dva meseca preje. Potem sem se srečal z rojaki iz domače fare, ki so prišli v Argentino leta 1930, v času svetovne krize zaradi pomanjkanja dela. Takrat je ta kriza tudi v neki meri prizadela Argentino, a je kljub temu radodarno sprejemala migrante, ki so dobili zaposlitev v notranjosti države, ker domačinom ni dišalo delati na polju. Nekateri od teh, ki so prišli v teh letih so se vživeli in življenjsko uspeli, bili so pa tudi slučaji ko so postali siromaki, brezposelni in zapuščeni, ker niso imeli kam se opreti, predvsem ti, ki so bili raztreseni po notranjosti države.
V Rimu, 1947
Ob prihodu v Argentino me ni čakalo ne stanovanje ne delo. Zato sem se pridružil skupini v “Emigrantskem hotelu”, ki je odšla v taborišče javnih del za gradnjo naselja Barrio Evita, blizu sedanjega letališča Ezeiza. Tam smo se nastanili v šestih velikih pločevinastih “galponih” in barakah v katerih so bile spalnice in kuhinja, ki nam je nudila dobro, obilno ter poceni hrano -predvsem kruh in meso- ki smo jo pogrešali toliko časa. Druge barake so služile kot kopalnica, shramba orodja in gradbenih materialov, ena od njih za pisarne ter dvorano za kulturne dejavnosti. Prav v tej dvorani nam je nekajkrat maševal takrat še župnik g. Anton Orehar.
V teh taboriščih ali “obradores” je našlo delo, oskrbo in začetno nizko plačo čez 200 Slovencev, če upoštevamo še druge podobne gradbene postojanke kot na pr. “Barrio Perón” na Saavedri, kjer je bil zaposlen nekaj časa zdravnik Janez Janež, ki je potem odšel v misijone na Kitajsko.
Na stavbišču sem začel kar težko delo kot “peón” – vajenec, po šestih mesecih sem pa postal “medio oficial” – zidar in s tem se je povišala plača. Po enem letu, ko sem lahko nekaj prihranil, sem zapustil to delo in na svoje začel z mojim pravim poklicem. V vsem tem času nisem imel večjih težav z jezikom. Življenje me je sproti dobro učilo in sem se moral privajati novim izzivom.
V živem spominu mi je ostal dogodek, ko smo prvi dan stali v vrsti v Barrio Evita in izjavljali svoj poklic in svoje sposobnosti. Bili so tudi v vrsti mladi in starejši domačini iz notranjosti države, ki so se javili, da nimajo nobenega poklica in, da so v glavnem nepismeni. Profesor Stanko Hafner, ki je že nekaj španščine znal, je bil tajnik in tolmač “glavnemu capatazu“, ki se je podrobno zanimal za vsakega od novoprišlekov, teh zanimivih tujih ljudi. Ko je prišel na vrsto Vojko Arko, ki je pozneje odšel v Bariloche in postal steber tamkajšnje slovenske skupnosti, je capataz tega revno oblečenega človeka vprašal ali zna šteti in pisati. Arko mu odgovori, da zna in da je študent, ko je v resnici že bil pravnik. Capataz je rekel: boš pa pri glavnem vhodu štel koliko materiala dovozijo in zapisoval imena šoferjev, ko s kamioni pripeljejo gradbeni tovor. Arko je odgovoril z jasnim “comprrrendo“. Naslednji dan je brez vsake težave začel opravljati to odgovorno delo. A kmalu mu nekaj ni šlo v račun. Že prvi dan je opazil, da se isti šofer prekmalu vrača z enakim materialom. Začel je slediti vozaču in opazil, kako mirno pelje skozi gradbišče in zapelje do izvoza, ne da bi svoj tovor odložil in da bi ga kdo ustavil. Vse to v škodo državnega proračuna, s katerim se je gradilo novo naselje. Povedal je “z lahkoto sem opazil to sramotno organizirano kupčijo, ki se je vršila dnevno”. V kratkem času je prišel do prepričanja, da se pri taki nepoštenosti in korupciji ne more priti do blagostanja, ki bi ga bili vredni pošteni delovni ljudje.
Ivan Žnidar – 97 let
