Kdor ni bil na 79. Občnem zboru društva Zedinjena Slovenija je ob branju Svobodne Slovenije prejšnjih tednov zvedel, da ima društvo novega predsednika. Po enajstih letih na čelu Zedinjene Slovenije je inž. Jure Komar predal predsedništvo društva novemu predsedniku – Albinu Magistru. Delimo z vami pogovor, ki smo ga imeli z Juretom: 

– Krovno organizacijo slovenske skupnosti v Argentini si predsedoval od leta 2015. Ko pogledaš nazaj, s kakšno vizijo si prevzel vodstvo društva? Kaj te je takrat najbolj motiviralo, da si sprejel vodstvo društva?

Ko sem meseca aprila 2015 bil na občnem zboru Zedinjene Slovenije sem potrdil občutek, da če ne naredimo nekaj, je konec ZS. Na zadnjih sejah pred občnim zborom se je že pokazalo, da so potrebne spremembe in novi zrak. V zadnjem letu je takratni predsednik ZS povabil predsednike domov, da sodelujejo na sejah ZS. In ta skupina predsednikov, ki smo bili mlajše generacije, me je motivirala, da sprejmem ta izziv in prevzamem vodstvo društva ZS. 

ZS je imela v tistem času že več kot sedemdeset let delovanja, a v teh letih je bilo veliko dogodkov, ki so zaznamovali našo skupnost in vezi s svetom. Slovenija je postala samostojna in demokratična, nastale so stranke in politično življenje v Sloveniji. Zato je ZS morala posodobiti svoje cilje. Zastavil sem si cilj, da s pomočjo vseh domov postane krovna organizacija slovenske skupnosti v Argentini, ohranja svoje vrednote in zgodovino, a posodobi svoje strukture potrebam časa, v katerem smo živeli.

– Kaj se je v Zedinjeni Sloveniji v teh 11 letih najbolj spremenilo?

Znotraj organizacije je prišlo do več sprememb. Najpomembnejša je bila skupno delo z vsemi domovi. Trajalo je nekaj časa, a je bilo doseženo in danes delujemo kot koordinacijsko telo. Vsak dom ohranja svojo samostojnost, vendar so prek Zedinjene Slovenije njegove dejavnosti vključene v celoten program z ostalimi domovi (kar ni preprosta naloga). 

Kot organizacija smo pregledali naloge, ki smo jih opravljali, in opredelili posodobljeno upravno strukturo. To je vplivalo na upravne stroške, povečalo preglednost izdatkov in zagotovilo pravočasno izpolnjevanje davčnih in zakonskih obveznosti.

Reorganizacija izdajanja našega tednika Svobodna Slovenija in njegovo objavljanje na spletu je močno pripomoglo k izboljšanju financ Zedinjene Slovenije.

Pregled izdatkov na splošno nam je skupaj s podporo slovenskih subvencij in nekaterih donatorjev omogočil stabilizacijo društvnih financ in proračuna za različne projekte, ki koristijo naši skupnosti.

– Na kateri dosežek si najbolj ponosen?

Zelo sem ponosen, da nam je uspelo oživiti Zedinjeno Slovenijo in da je prepoznana kot krovna organizacija slovenske skupnosti v Argentini, tako tukaj kot v Sloveniji. To je sad dolgoletnega dela odbornikov ZS in predsednikov domov, ki so delovali v času mojega predsedovanja organizaciji.

– Kateri trenutek je v teh 11 letih bil najtežji?

Ko vodiš organizacijo, so vedno težki trenutki. In kakor se vedno zgodi, če poskušaš biti pozitiven, hitro pozabiš na težke trenutke.

A če se ozrem nazaj, so bili najtežji trenutki prvo leto in pol. Ko je nastopila nova ekipa, ki sem ji predsedoval, so začele krožiti govorice, češ da smo skupina s čudnimi idejami. Od odhajajočega odbora tudi nismo dobili veliko pomoči in najprej smo se morali soočiti in popraviti deficitarno finančno stanje društva ter urediti pravne zadeve. A s skupnimi močmi odbornikov in s sodelovanjem mnogih nam je te težave v sorazmerno kratkem času uspelo rešiti.

– Kateri trenutek pa te je najbolj ganil?

V teh letih sem doživel vse mogoče trenutke. Moral sem se znajti v obdobju pandemije Covida. Moral sem se posloviti od nekaterih od najpomembnejših osebnosti naše skupnosti.

Vendar bi rekel, da je bil najbolj ganljiv trenutek prejem srebrne medalje za vlogo slovenske skupnosti v Argentini pri osamosvojitvi in ​​mednarodnem priznanju Republike Slovenije, ki jo je podelila Republika Slovenija Zedinjeni Sloveniji in celotni slovenski skupnosti v Argentini.

Tisti 5. julij 2021, ko je predsednik republike Borut Pahor podelil medaljo, je bil nepozaben dan za celotno slovensko skupnost v Argentini, zame pa zelo močan in nepozaben trenutek. Za vedno bom hvaležen Bogu in slovenski skupnosti, da sem bil takrat tam, na tem mestu – resnično edinstvena izkušnja.

– Če bi moral svojih 11 let predsedovanja opisati v eni besedi ali v enem stavku, katera bi bila?

Povzetek tega enajstletnega obdobja v eni sami besedi ali stavku ni enostaven. Morda bi lahko rekel: »Zedinjena Slovenija s svojimi vrednotami je živa, v času globalnih sprememb«.

– V tej dolgi dobi si si gotovo postavil mnogo ciljev. Katerega cilja nisi mogel doseči? Zakaj?

Ko prevzameš to odgovornost in se seznaniš z različnimi sektorji, ki sestavljajo to organizacijo, njihovimi značilnostmi, težavami in njihovim relativnim pomenom znotraj organizacijske strukture, lahko šele začneš organizirati in določati prioritete ciljev, ki so bili sprva zasnovani nekoliko neorganizirano.

Mnogi od teh ciljev so bili doseženi, morda ne v časovnem okviru, ki smo si ga sprva zamislili, nekateri z večjimi težavami kot drugi. Vendar so bili doseženi v korist skupnosti.

Eden od ciljev, ki ga ni bilo mogoče doseči, je posodobitev tečajev slovenščine, ki se še vedno poučujejo po domovih (tako imenovane osnovne šole) na enak način kot takrat, ko sem jih obiskoval kot otrok. Danes je realnost precej drugačna; jezikovno znanje otrok, ki se udeležujejo teh tečajev, se precej razlikuje. To ustvarja pričakovane težave v skupinah, kot so trenutno organizirane. Menim, da bi bilo treba organizacijo tečajev pregledati in se bolj osredotočiti na poučevanje in vadbo jezika. Tečaj bi morali obravnavati kot drugi jezik za otroke. Prav tako je ključnega pomena ozaveščati starše o temeljnem namenu tega usposabljanja, ki je bistvenega pomena za prihodnost skupnosti.

– Kakšno je stanje Zedinjene Slovenije danes?

Trenutno stanje Zedinjene Slovenije je dobro. Njena uprava je dobro organizirana, tako fiskalno kot pravno. Finančno je brez dolgov in ima razumne rezerve. Organizacijsko je popolnoma operativna, z vsemi domovi v Buenos Airesu, pa tudi v Mendozi, San Luisu in Barilochah. Vzdržujemo dobre odnose z drugimi slovenskimi skupinami po vsej državi in ​​sodelujemo z različnimi organizacijami skupnosti.

Delo je usklajeno z veleposlaništvom Republike Slovenije v Argentini. Sodelujemo z Uradom za Slovence v zamejstvu in po svetu in s Slovenskim svetovnim kongresom.

Dela je res veliko in intenzivno odvisno na letni čas.

– Katere izzive vidiš za društvo v naslednjih desetih letih?

Po mojem mnenju je najpomembnejši izziv za prihodnja leta ohraniti slovenski jezik v skupnosti, saj je to osnova za preživetje slovenske kulture, ki so jo naši starši prinesli v to deželo. Integracija slovenske kulture v tukajšnjo družbo je obogatila argentinsko kulturo, ki je mozaik vseh emigracij, ki so se nastanile ob srebrni reki.

Drugi cilj, ki ga je treba upoštevati, je prihodnji razvoj domov. Stavbe, ki so bile doslej zgrajene z velikim trudom, zahtevajo nego in vzdrževanje. Do nedavnih let so to opravljali člani skoraj brezplačno; zdaj je treba to storitev sklepati pogodbeno. To ustvarja stroške, ki se dodajajo storitvam in predstavljajo finančni izziv za vsak dom.

Po drugi strani pa je socialni razvoj družin, ki pripadajo vsakemu domu, privedel do migracije članov tako znotraj kot zunaj države, kar je povzročilo zmanjšanje števila aktivnih članov. To vpliva na razvoj programov dejavnosti vsakega doma.

Tretje pomembno vprašanje za celotno skupnost, saj je skupaj z jezikom steber, na katerem je skupnost zgradila svoje življenje tukaj v Argentini, je religija. Ko so okoli leta 1948 prispeli priseljenci, so z njimi prišli številni duhovniki in redovnice.

Desetletja so zadovoljevali duhovne potrebe Slovencev. To se je spremenilo, tako, da smo v času mojega mandata ostali skoraj brez duhovne prisotnosti in smo se morali zelo potruditi, da so iz Slovenije poslali duhovnike, ki bi zapolnili to duhovno praznino.

Nekatere posledice tega pomanjkanja smo že videli; tega se moramo zavedati in ne smemo pozabiti na ta vidik, ki je temeljnega pomena za preživetje slovenske skupnosti.

– Kaj bi svetoval svojemu nasledniku?

Najprej se mu zahvaljujem, ker je sprejel izziv vodenja te organizacije. Kaj bi mu svetoval:

Določi si cilje, ki jih vidiš kot prednostne naloge za skupnost.

Sodeluj kot ekipa z odborom in s Slovenskimi domovi.

Kadar koli je mogoče, prisluhni vsem, bodi potrpežljiv in ​​ohrani pozitiven odnos. To bo pomagalo rešiti težave, ko se pojavijo.

Obišči različne organizacije v skupnosti in izmenjaj ideje in stališča z njihovimi člani.

Ne pozabi, da imaš podporo vseh v odboru.

Poskrbi za svoje zdravje in svojo družino, ki je tvoja glavna opora v tej vlogi.

– Kakšno sporočilo bi rad namenil slovenski skupnosti v Argentini?

Slovenska skupnost v Argentini ima skupno zgodovino in pot, ki traja že več kot osemdeset let. To je skupnosti omogočilo, da je uspevala in se razvijala tako individualno kot kolektivno. Svet se razvija in mi smo del tega razvoja. Vendar pa ta razvoj ne sme povzročiti, da bi izgubili korenine, ki so nas hranile v tem dolgem obdobju daleč od zemlje naših prednikov.

Ceniti in ohranjati moramo vrednote, ki smo jih podedovali: naš jezik in našo vero. To je tisto, kar je oblikovalo našo kulturo, katere predstavniki smo zdaj v teh deželah, ki so nudile zavetje našim prednikom.

Skupaj si prizadevajmo ohraniti to skupnost živo. Zavedam se, da ni lahko; veliko je dela, delavcev pa je vse manj. Bodimo realni in prilagodimo svoja prizadevanja svojim dejanskim zmožnostim, da svojo kulturo predstavimo na najboljši možen način sebi in svetu okoli nas, da bodo videli, kdo so ti Slovenci in kakšni so ti ljudje, ki so prišli pod Južni križ.

Osebno bi se rad zahvalil slovenski skupnosti, ki me je sprejela in delila čas z mano v tem mandatu, ki se je zdaj iztekel. Najlepša hvala za vse in prosim, oprostite mi, če je šlo kaj narobe.

– Hvala, Jure, za tako lep pogovor. Hvala ti pa predvsem za ves tvoj trud v teh enajstih letih in za čas, ki si ga podaril slovenski skupnosti!

Pogovarjal se je Jože Jan