Pred 100 leti, 8. julija 1926, se je rodil pesnik, pisatelj in prevajalec Branko Rebozov. V mladih letih je bil prisilno mobiliziran med partizane a je pobegnil in se prostovoljno pridružil domobrancem. Pogosto je v svojih zapiskih in poezijah pričal o komunističnem nasilju.

Branko Rebozov se je rodil 8. julija 1926 v Sevnici in rastel v težkih socialnih razmerah in v revščini. Starša sta se ločila, ko je Branko imel komaj dve leti. Branko je prvih pet let osnovne šole končal v Sevnici, po posredovanju občine pa je lahko študij nadaljeval v Državnem deškem vzgajališču na Selu v Ljubljani, ki so ga vodili salezijanci. Prvi letnik gimnazije je naredil v Salezijanskem zavodu v Veržeju, malo maturo in del petega letnika pa je končal na Državni moški realni gimnaziji na Rakovniku v Ljubljani, kjer je kot gojenec živel v internatu. Bil je včlanjen v razne verske kongregacije in še zelo mlad spoznal grozote komunizma. V knjigi “Spomini in misli” je tako napisal: “Branje brošure o komunizmu Ukrajina joka me je tako pretreslo, da sem v sebi za vedno izgubil vsako nagnjenje do te ideologije (in nato do Osvobodilne fronte in partizanstva). V istem času sem na lastne oči videl v Streliški ulici v Ljubljani duhovnika, velikega Slovenca, univ. prof. dr. Lamberta Ehrlicha ležati s strelom v glavi v luži krvi, ob njem pa njegovega spremljevalca in ministranta, akademika Viktorja Rojica. Oba sta bila žrtvi VOS-a. Vsak dan sem bral ali poslušal tudi o zverinstvih, ki so jih delali partizani na podeželju nad Slovenci, ki jih okupator ni zaščitil. V spomin so se mi partizani vtisnili kot strahotne človeške pošasti.”

Med šolskimi počitnicami konec poletja 1943 so ga ob kapitulaciji Italije ujeli in prisilno mobilizirali partizani. Tam je na lastni koži spoznal, kdo so boljševiki in kakšen je resnični cilj njihove Narodno-osvobodilne fronte. Po dveh mesecih se mu je posrečilo pobegniti in se je vrnil v zavod na Rakovnik.

Decembra 1943 se je prostovoljno pridružil domobrancem. Z domobranci je bil najprej na ljubljanskem gradu, nato 8 mesecev v Grosupljem, 4 mesece na Igu, do umika na Koroško pa pri udarnem bataljonu v Velikih Laščah.

Umik na Koroško in potek vetrinjske tragedije je Branko zelo natančno in čustveno opisal v knjigi “Spomini in misli”. Slučajno srečanje z okrvavljenim srbskim vojakom, ki je srečno ušel partizanskemu pobijanju po zahrbtni izročitvi Angležev, je Branka rešila gotove smrti. Na Koroškem je ostal dva meseca, potem pa iz taborišča v Špitalu ilegalno odšel v Italijo, kjer je bil v taboriščih Monigo, Servigliano in Senigallia.

V taborišču Senigallia se mu je 4. oktobra 1947 pridružila Ljudmila Drobnič, s katero sta se spoznala leta 1944 v Grosupljem. Poročila sta se 1. januarja 1948. Odločila sta se za odhod v Argentino, kamor sta prišla z ladjo General Stewart 21. maja 1948.

Po krajšem bivanju v zavetišču za priseljence Hotel de los Inmigrantes se je Branko z ženo naselil v mestu San Isidro v severnem predelu Velikega Buenos Airesa. Dobila sta štiri otroke (Bogomila, Borut Aleksander, Alenka in Marko Branko). Tako je Branko opisal svoje življenje v zdomstvu: “Jaz, brez poklica in z nedokončanim študijem, sem več let blodil po Buenos Airesu: bil sem mizar, plesk, muzejski čuvaj, uradnik v knjigovodstvu, šet let dekorater v filmskem podjetju, tekstilni graver, izdelovalec igrač, nazadnje pa sem odprl lastno pisarno za posredništvo v trgovanju z nepremičninami, kjer sem služil do upokojitve. Ko so se otroci osamosvojili, sva z ženo hišo z vrtom preuredila v dom za ostarele, ki nama je postal v bankrotirani deželi edina finančna opora v starosti”.

Branko Rebozov je umrl v Buenos Airesu 24. junija 2013.

Literarno in kulturno delo Branka Rebozova

Poklicne dolžnosti so Branku preprečevale, da bi se posvetil pretežno literarnemu ustvarjanju, kakor si je globoko želel. Kljub vsemu pa je svoje poezije in članke objavljal v Meddobju, Vestniku, Taboru in Svobodni Sloveniji v Argentini, občasno tudi kaj v Celovškem Zvonu in Zvonu. 

Leta 2012 je v samozaložbi izdal zbirko pesmi “Črn plamen”.

V zadnjih letih življenja se je Branko Rebozov poleg literarnemu ustvarjanju posvetil tudi prevajanju iz španščine v slovenski jezik poezije mlajših argentinskih Slovencev. Sodeloval je tudi s Slovensko kulturno akcijo in je vedno spodbujal mlajše literate k ustvarjanju.

Po njegovi smrti je založba Mladika izdala knjigo “Spomini in misli” v kateri je Branko želel opisati svoje pričevanje o vojni in revoluciji in o odgovornosti Angležev za strahotno povojno tragedijo. 

Nekaj misli in pričevanj Branka Rebozova

– Strmeč v rdečo zvezdo so morali umreti nasilne smrti milijoni in milijoni ljudi pod učinkom znanega izreka J. Stalina: „Umoriti enega samega človeka je morda res strašno dejanje, pomoriti milijone pa je že čista statistika“… V istem duhu je v Kambodži partizanski vodja ukazal z rdečo zvezdo na svoji čepici pobiti tri in pol milijona svojih lastnih sorojakov z opravičilom, ”da so šli proti toku zodovine” … (Kako bi se danes počutili komunisti, izvrženi iz toka zgodovine, če bi proti njim veljal ukaz: Vse postreljajte!?)

– V znamenju rdeče zvezde je moralo trpeti ali nasilno umreti več tisoč Slovencev med revolucijo, pa med sovražno tujo okupacijo ter protirevolucijo. In po koncu druge svetovne vojne ter okupacije ter en cel mesec po uspeli revoluciji so komunisti z rdečo zvezdo na svojih partizanskih čepicah in zastavi masakrirali skoraj celotno domobransko vojsko, katero so jim za protiuslugo razoroženo in s prevaro ali silo izročili Angleži. Vendar temu genocidu je treba prišteti še poboj več desetin tisočev civilnih Slovencev, katere so komunisti pomorili med osvajanjem ozemlja in še dolgo po „osvoboditvi“… Število teh presega zagotovo celotno pomorjeno domobransko vojsko. Vsem tem je prišteti še tisoče in tisoče zajetih Hrvatov, Srbov, Madžarov in Nemcev ujetnikov, da je upravičeno smatrati Slovenijo kot eno največjih množičnih grobišč Zapadne Evrope. 

– “Rdeča zvezda je očitno postala najkonkretnejši simbol prekletstva in poosebljenosti more same, ki je slovenski narod tlačila ter mu sesala kri neprimerno huje, kot so to počeli kdaj Avari, Obri, Huni, Bavarci, Turki, Madžari, Nemci, Vlahi in Srbi. Za Slovence je rdeča zvezda simbol najstrašnejšega, kar smo morali Slovenci pretrpeti v svoji tisočletni zgodovini: je simbol najokrutnejše tlake, jarma in gospode, valptov, rabljev, biričev, vohunov, ovaduhov, mučiteljev in morilcev, mučilnic, temnic, bunkerjev, smrtnih taborišč, množičnih skupnih morišč in brezen, zvrhanih trupel slovenskih fantov, mož, mater, starcev, otrok in deklet.«

– Nismo dolgo čakali na mostu, ko zagledam, kako so partizani gnali po cesti od strani Turjaka proti nam dolgo kolono vaških stražarjev, ki so se jim v gradu predali. … Pogled na kolono se mi je za vedno vtisnil v spomin. Kot bi se po cesti sama za seboj vlekla nekakšna gosenica ljudi z nekimi čudnimi premiki. Počasi se je bližala, pa se mi je zdelo, da samo drhti in stoji. “Evo jih! Belogardisti s Turjaka. Le dobro se jih oglejta,” je puhnil iz sebe, kot bi pljunil, moj vodnik. … Ujetniki so bili privezani na debelo vrv (bila je verjetno tista, po kateri so partizani priplezali v grad), tako da sta bila po dva ujetnika na svojih zapestjih privezana na isto mesto vrvi z leve in desne, eden poleg drugega in vsak par tesno za drugim. Verjetno je bila vrv prekratka za vse, bilo jih je okoli 700, pa so jih partizani raje zvezali na gosto, kakor pa da bi podaljšali vrv. Na ta način so se morali tisti ubogi ljudje s svojimi telesi, rokami in nogami, vratovi in glavami pri hoji stegovati in krivinčiti, če so se hoteli – in to so morali – premikati naprej. … Bila me je groza in sem naglas protestno zaklical: “To pa je nečloveško okrutno!” Vodnik pa je stisnil svojo pest, ne da bi jo dvignil ali uporabil, ampak se je surovo zadrl vame: “Smrkavec! Če še enkrat odpreš svoj gobec, ti pri priči zbijem vse zobe, ki jih imaš!”

– Politkomisar Majski nas je ustavil na travniku pred slepo steno neke enonadstropne hiše. Naravnal nas je v vrste, hitel gori in doli ob bataljonu in popravljal vsakega, ki ni še stal v strumni vojaški liniji ter drži. Potem se je postavil v ospredje ter začel govoriti. Da bomo tako ustrojeni in zbrani slovesno opravili dolžno prisego, pravzaprav ne prisego, je pojasnil, kajti mi se zaklinjamo, je rekel, zato bo to zakletev. “Tako usmerjeni na sever, kjer se nahaja Moskva in naš veliki Stalin, boste vsi v drži mirno dvignii desnico s stisnjeno pestjo, jaz vam bom pa narekoval besedilo zakletve.” … Ta partizanska prisega je znana: “Zaklinjam se, da se bom zvesto in junaško boril za velikega Stalina, za Tita, za NOB … do zadnje kaplje krvi, pripravljen tudi umreti…” Ust nisem odprl. 

– “Naj tukaj zapišem, da ni nobenemu domobrancu, in jaz sem jih poznal kar iz treh postojank, v katerih sem služil, prišlo niti na misel, da bi se kdaj pridružil partizanom. Ne verjamem, da bi se to kdaj zgodilo. Nasprotno, večina domobrancev, prisilnih mobilizirancev v partizane, je od njih, kakor jaz, komaj pobegnila. Vsi smo vedeli, to je bilo že v nas, da so partizani vedno vse svoje obljube prelomili; da so bile zanje le eno izmed sredstev, ki so si jih izmišljali v boju za oblast; da so vselej svoje nasprotnike morili. pred takimi nasprotniki, katero drugo alternativo bi lahko izbrali domobranci, kot da se branijo, tudi z orožjem okupatorjev, ker z vilami, kosami in grabljami to ni bilo mogoče.”

– Večino partizanov so prisilno vpoklicali, mobilizirali ali prijeli na njihovih domovih v nočnih urah, največkrat po izdajstvu krajevih terencev. Mnogo jih je bilo prevaranih v idealih in rodoljubju, predvsem na Primorskem zaradi peganjanja fašizma, na Štajerskem, Koroškem in na Gorenjskem pa zaradi brutalnosti nacizma. … In ta večina mobiliziranih v partizane je bila v srcu verna, demokratično misleča, protikomunistična, pa je bila prisilna boriti se proti svojemu lastnemu, vernemu in miroljubnemu narodu ter umirati za boljševiške brezbožne prevratniške cilje; streljati nevede in nehote na lastne brate, sorodnike ali prijatelje; morala se je boriti in umirati proti svojim lastnim idealom, interesom, prepričanju in čutenju, in nenazadnje proti svojemu Bogu, veri in Cerkvi. Ali ni že to strašen zločin, prisiliti nekoga, da se bori proti lastni vesti, proti lastni veri, proti lastnemu čutenju in prepričanju? Si je mogoče zamisliti večjo žalitev in ponižanje človekovega dostojanstva ter kršenje njegovih pravic? In naj mi tega nihče ne oporeka, ker sem kot prisiljeni mobilizirani partizan vse to doživel in sem temu živa priča! Bil sem prisiljen nadeti si na kučmo peterokrako rdečo boljševiško zvezdo; prisiljen učiti se in peti partizanske pesmi; neskončno dolga dva meseca trpeti na dolgih pohodih, lačen in žejen, moralno potrt, hoditi na stražo na najbolj izpostavljena nevarna mesta, hoditi na hajke in lov na skrivače, za katere sem vedel, da so to moji ljudje; moral sem priseči z v smeri Moskve dvignjeno pestjo zvestobo Stalinu, Titu, NOB in OF; boriti se hrabro in biti pripravljen preliti zadnjo kapljo svoje krvi za Tita in njegove oprode; prisiljen živeti v nenehnem strahu in čakanju prilike za beg – s smrtnim tveganjem, saj nisi mogel biti nikoli gotov, kdo nate pazi. Če pa se ti je le posrečilo pobegniti, so te s povsod prepleteno mrežo terencev spet ujeli, kot se je to meni zgodilo, in spet drugje ujeli in pretepali ter zasliševali, da si trepetal pred mučenjem in umorom.”

– “Vse hudo v življenju pa me ni tako prizadelo s strahom in grozo, kot je bila vest o angleški podli prevari in izdajalski izročitvi slovenske domobranske vojske – in drugih beatskih vojsk – boljševikom. Dobro so vedeli, da jih pošiljajo v mučenje in smrt. Ta vest je bila zame grozna in boleča, kot da bi mi zasadili v srce mesarski nož, ki si ga nisem mogel izdreti vse do danes.”

– “Takrat je prevzel besedo Stojan T. in Rupniku rekel, da smo se mi odločili skrivaj zapustiti taborišče, ker smo tudi slišali, da bodo Angleži taborišče obkolili s tanki, da ga prosimo za nasvet in dovoljenje, ker se ga ne upamo prositi pri kom drugim. “Idite, čimprej izginite!” se spomnim, da je Rupnik odgovoril, “Jaz ne morem, ne smem, jaz sem komandant, jaz ne morem zapustiti svojih vojakov. Vi pa izginite!” je rekel eno za drugim in v tonu, kot bi nas hotel s tem tudi odpraviti. Zdaj nismo imeli mi nobenega dvoma več, da je on verjel v resničnost britanske izdaje. Pri tem je uporabil besedo izginite, ne zapustite, ali pojdite ali pobegnite. Poslovili smo se od Vuka Rupnika kot od junaškega poveljnika ter svojega visokega občudovanega častnika in prijatelja.”

Pripravil: Jože Jan

Viri: Svobodna Slovenija, Meddobje, Tabor, Mladika, Družina, Ognjišče, Glas SKA, “Spomini in misli” – Branko Rebozov