O šoli v Žužemberku—pogled v zgodovino

Kdaj se je začel pouk v branju in pisanju v Žužemberku, se ne ve prav natanko. Po kroniki Župnije Žužemberk in ustnem izročilu že v 18. stoletju. Pouk je bil priložnosten; poučevali so župnik, kaplan ali mežnar v župnišču ali svojem stanovanju na hribu.

Leta 1827 je bila ustanovljena enorazredna šola pri župni cerkvi sv. Mohorja in Fortunata. Prvi učitelj je bil Matija Avsenik, za njim pa Bernard Jevnikar, ki je bil zelo priljubljen. Najboljši učenci so bili zapisani v Zlato knjigo, ki je – tako kot vsi katalogi iz leta 1827 – zgorela v požigu žužemberške šole 26. 7. 1943.

Leta 1872 so Žužemberčani sami zgradili šolsko poslopje. ( Kamniti portal z letnico je ohranjen na poslopju stare šole. ) Stalo je 1200 avstrijskih forintov. Zaslužni za prvi hram učenosti so bili učitelj Jevnikar, župnik Janez Brodnik (pokopan v Žužemberku ) in Franc Pehani, gostilničar in posestnik .

V letu 1875 je postala šola dvorazredna. Njen prvi nadučitelj je bil Bernard Jevnikar, drugi učitelj pa Ivan Kutnar. Le-ta je služboval v Žužemberku kar 45 let. Veljal je za odličnega sadjarja.

Od leta 1876 do 1902 je vodil šolo nadučitelj Franc Koncilja, mož gospodarskih nadarjenosti. Leta 1888 je ustanovil gasilsko društvo, 1891 pa posojilnico v trgu. Učitelj in upravitelj Josip Schmoranzer, kasneje mikolog in arheolog, je bil ustanovitelj čitalnice in bralnega društva (spominska plošča na bivši Pehanijevi hiši – danes pošta ).

Šola se je širila : 1878 v trirazrednico, 1881 v štirirazrednico , 1921 v petrazrednico , 1926 v šestrazrednico. Leta 1927 je bila odprta prva vzporednica, leta 1929 pa druga.

Šola v Žužemberku pred požigom (Franc Mervar, V senci žužemberskega gradu, 1938).

Druga svetovna vojna – kako je zagorela in pogorela šola v Žužemberku

V šolskem letu 1942 / 1943 je šolo v Žužemberku obiskovalo 346 otrok. Od leta 1941 do 1943 je potekal redni pouk v šoli.

Po tridnevnem napadu na italijansko in domobransko postojanko v Žužemberku so se morali partizani umakniti, še prej pa so 26. 7. 1943 požgali šolo, zdravstveni dom in sodišče. Poveljnik združenih partizanskih enot Lado Ambrožič – Novljan je obvestil upravitelja Franceta Mrvarja, da bodo šolo požgali.

Požgana šola Žužemberk – 26. 7. 1943 (arhiv družine Mrvar).

Pričevanje iz zapisanih spominov Mire Mrvar, por. Kovač, upraviteljeve hčerke

Mira Mrvar, rojena 24. 6. 1923, v Ambrusu, je bila prvorojenka v družini Franca Mrvarja, doma iz Klečeta, in Marije, rojene Vehovec, iz Žužemberka. Dobesedno navajam del njenih spominov, kjer opisuje, kako je zagorela in pogorela žužemberška šola.

» Pisalo se je leto 1943, 26. dan meseca julija. Do takrat je potekal pouk v šoli.. V Žužemberku so bili Italijani. Še zdaj občutim moreče vzdušje ; nekaj je bilo v zraku – težke slutnje… In vse hudo se je uresničilo.

Partizani so prišli v Žužemberk z namenom, da bodo zažgali in uničili vse , kar bi lahko služilo Italijanom. Ti so se pred tem že utaborili pri Fari, partizani pa v šoli z namenom, da jo bodo končno požgali. Kljub atovim prošnjam in prepričevanju, da noben Italijan še ni vstopil v šolo in da pouk poteka normalno, vse ni nič pomagalo…. Zasedli so naše stanovanje ; mama je vsa iz sebe dala leto starega Jožka v voziček in najnujnejše zanj ter odšla k Mlakarjevim, preden se je začelo streljanje. Z atom sva ostala sama v kleti.

»Šestnajst let mojega dela bo nocoj zgorelo,« je bridko zajokal. Do takrat ga še nikoli nisem videla jokati.

Minute so tekle. Zavedala sva se , da morava vsaj najnujnejše spraviti v klet. Ata je šel najprej v zbornico, spravil dokumente učiteljic v škatlo, snel križ v svojem razredu in vse prinesel v klet.

Potem sva šla v prvo nadstropje, v naš lepo urejeni dom. Lepa jedilnica s polno knjižno omaro ni prišla v poštev. Čas je bil kratek. Šola je bila že zasedena s partizani . Nekaj obleke, mast ( ta je bila takrat dragocena ), spominski servis iz Beograda, skodelice iz Sarajeva, kamor je šel ata v počitnicah na zasedanje kot predstavnik Jugoslovanskega učiteljskega združenja.

Pokanje se je pričelo. Če je malo potihnilo, sva spet tekla v stanovanje, kot bi kradla. Partizani so po razredih že nanesli slamo. Bilo je ob pol enih ponoči. Tedaj je prišel stric Mlakar ves razburjen.« Hitro bežita k nam. Mara je vsa iz sebe…«

Zvezali smo robove rjuh v cule in zmetali vanje najnujnejše. Bil je 27. julij -vročina. Da bi rešila čim več, sem oblekla kostim, zimski plašč, atovo suknjo, čez roke pa sem vrgla še mamin plašč.

Vsi otovorjeni do zadnjih možnosti smo šli in padali po cesti proti Mlakarju. Tedaj se je že vse bliskalo. Tudi pri Mlakarju so že bili partizani. Z atom sva neumorno prosila, da naj prizanesejo šoli. Odgovor je bil : » Zaradi vaših rjuh ne bodo šle naše glave…«

Ob 4. uri je zagorela šola…, sodnija…, grad…

Po treh tednih dobrohotnega zatočišča pri Mlakarjevih smo se vselili v našo prazno hišo, iz katere se je umaknil dr. Debeljak. Bilo je žalostno…

Prišla je jesen. Šole v Ljubljani so se začele, a mi , žužemberški študentje, zaradi vojnih razmer nismo mogli nikamor. Šele konec oktobra nas je neki fant peljal s konjsko vprego do Krke, potem smo šli v Grosuplje na vlak in se pripeljali v Ljubljano.

Šole v Žužemberku ni bilo več. Pogorišče , razdejanje… Edino, kar je ostalo na šolskem vrtu, je bila atova velika ljubezen – čebele. Pa tudi te so bile uničene. V nemški ofenzivi so bili med Nemci tudi Čerkezi . Razbili so panje, uničevali čebele ter srebali med iz satovja. Razdejanje, žalost…..«

Tako je zagorela in zgorela žužemberška šola. Kako se je to zgodilo, sem večkrat osebno slišala od tasta Franca Mrvarja in tašče Marije ( Mare ) Mrvar , pa tudi od drugih starejših Žužemberčanov, ki požiga šole nikoli niso pozabili.

Mag. Jelka Mrvar