Nahajamo se v letu 2018. Že 73 let je od tega, ko je bilo konec druge svetovne vojne.

73 dolgih let, med katerimi se je Evropa dvignila iz ruševin, se zjokala nad svojimi grozotami, si opomogla od sramote in pričela svojo dolgo pot obnove. In medtem, ko so delali za obnovo, so bila izvedena sojenja v Nurenbergu in kasneje porušen berlinski zid.

Res je, da je to trajalo veliko let, a jim je uspelo. Države, odgovorne za nacizem in fašizem so se oteple težkih verig absolutizmov in poiskale mir in sožitje.

Uspela jim je sprememba zahvaljujoč ljudem kot sta bila Adenauer in De Gasperi, med drugimi.

Po padcu zidu sramote, so v bivši Vzhodni Nemčiji takoj dali na razpolago družbi vse skrite arhive skrivne policije Stasi. To so naredili kot znak zrelosti, da bi povrnili svoj dolg pomanjkanja odkritosti.

Minil je čas in ljudje dobre volje, ljudje, ki so želeli gledati na prihodnost s poštenostjo, so plačali svoje dolgove z zgodovino, in šli čez potrebne stopnje, za lepo tranzicijo v prihodnost, brez nerešenih zadev, brez sramote.

V Sloveniji pa čas ni minil. Še vedno se praznuje dan boja proti okupatorju, po pravici povedano, začetek komunistične revolucije, ki je vodil do groznega pokončevanja na več desettisoče sodržavjanov. Eden od teh treh absolutizmov, ki so bili obsojeni s strani vsega civiliziranega človeštva, se v Sloveniji še vedno časti in praznuje.

Vsi zgodovinarji, ki se ravnajo po konkretnih dokazih, so neizogibno ugotovili, da postavitev oz. začetek Osvobodilne fronte, predstavlja začetek bolševiške revolucije na slovenskem ozemlju.

Mnogo let so slovenski komunistični diktatorji ponosno razglašali ta medsebojni odnos.

Vendar tekom časa, ko so po svetu začeli pihati vetrovi sprememb, so komunistični diktatorji pričeli paziti na to, kako se izražajo. Niso se več ponašali s svojimi zločini in začeli so skrivati svoje agresivno in krvavo izražanje. Besede, kot so pokončevanje in revolucija, so bile postopno odstranjene od obveznih priročnikov. Sčasoma je bila prej razglašena komunistična revolucija popolnoma zamenjana za bolj romantični in dvoumni lik Osvobodilne fronte, pozneje pa še bolj nežen termin »Boj proti okupatorju«, ker OF in revolucija sta bili predolgo sopomenki.

Danes, 73 let po koncu druge svetovne vojne in 27 let po vrnitvi demokracije v Sloveniji, še vedno nosimo breme težke sramote absolutistične preteklosti.

Svetovna zgodovina je napredovala zahvaljujoč realnim dokazom, ki ne predstavljajo nič drugega kot iskanje resnice. V Sloveniji pa se še naprej živi z zavezanimi očmi. Vsa tista elita, ki je prevladala, polna vpliva in moči, tisti, ki so diktirali, kako je bilo treba razmišljati, tisti, ki so tiskali knjige polne nestrpnosti, tisti, ki so postavljali kipe, da bi počastili svoje fanatične privržence, tisti, ki so pripovedovali o neki umetni realnosti, tisti, ki so uporabili denar delavcev, da so tako nagradili tiste, ki so bili del povojnih pobijanj, vsi tisti, so bili učitelji novih zgodovinarjev, politikov, študentov, sodnikov in novinarjev. Nasilna zapuščina se je tako ohranila nedotaknjena, zgodovinska resnica pa uradno ostaja neraziskana.

Čeprav je za ostali svet popolnoma nesmiselno, se v Sloveniji leta 2018 še vedno brez vsakega pridiha sramote praznuje začetek krvave državljanske revolucije, ki je prišla iz tujine, in je pustila za sabo več kot 600 prikritih grobišč polnih Slovencev, in neizprosno kolonizirala miselnost svojih žrtev preko 46 let.