V soboto, 27. junija, smo se spomnili padlih domobrancev in imeli šolsko spominsko proslavo, čeprav smo že imeli veliko pogovorov o tem, ko smo gledali film »Naša kri« in razložili nekatere odlomke filma.
Za recitacijo so otroci izbrali Stritarjevo »Ljubljano«, ker smo jo razložili med učno uro in opazili, da jo je Stritar doživel ne po vojni, ampak po dolgih letih, ko ga no bilo v domovini. Odkrili so, da mesto mogoče ni več tako kot ga je on pustil, in spraševal se je, kako bi se je spomnili po dolgih letih npr. vojaki ali pregnani Slovenci, ki so morali bežati iz svoje domovine.
Po molitvi so učenci 8. razreda recitirali in sem dodala, da je prav izredno, da so vsi trije učenci pravnuki domobrancev. Položili so šopek, za konec pa zapeli »Moja domovina« in v tišini šli v razred.
Junij je mesec tudi slovenske osamosvojitve. Tudi to smo pregledali v razredu: kako se je razvila iz Karantanije in rimskih časov do sedanjih meja. Govorili smo o tem dogodku in kako je vplival v novo domovino, čeprav so se ideali držali vedno enaki.
Učence je zelo zanimalo, kako se je razvijala slovenska abeceda in kako je obstala od
Trubarjeve »abecede« in stare cirilice uvedene s Konstantinom. Zato smo naslednjo soboto prav posebej imeli berilo »sv. Ciril in Metod« iz knjige »Slovenski svet« in si ogledali posnetek na You Tubu. Saj je tudi to rast in pripadnost naši domovini. Kot učiteljica me res zanima, kaj jih zanima.
Mislim, da je zelo vredno, ko snov zanima učence in tedaj jim več ostane v spominu. Zato jim dajem posebni čas za njihovo zanimanje.
Na zdravje, Slovenija in na mnoga leta naši srčni domovini!
LvS
