V okviru lektorata slovenskega jezika na buenosaireški Filozofski fakulteti je v petek, 27. septembra, učenka slovenščine in vizualna umetnica Victoria Mohanna Sušnik predstavila izbrane slovenske slikarje, na čigar delih je temeljila slikarska delavnica, ki jo je izvedla junija preko spleta. Udeležile so se je Clara Štracar, Viviana Corvalán, Sandra Česnik ter Olga Pregelj, navzoči na dogodku pa sta bili le Viviana Corvalán in Sandra Česnik, Olga Prezelj je žal zbolela, Clara Štracar pa je poslala video, saj živi daleč. Njihova dela so bila razstavljena v sprednjem delu učilnice, na mizi pa so bili na ogled originali in kopije Maksima Gasparija, Bare Remec in drugih, nenazadnje tudi nekaj Victoriinih del.

Najbolje nam lahko sama Victoria pove o podrobnostih dogodka in s čim se ukvarja.

RF: Victoria, kako si povezana s slovenstvom?

VM: Moj odnos do Slovenije izvira iz moje družine, moja babica je bila doma iz Ljubljane.

Tamkajšnji običaji, jezik in kultura so pri nas prisotni še danes, moja mama je vse to ohranila in prenesla name in na moje brate in sestre. Vedno pravi, da se počuti bolj Slovenka kot Argentinka. 

Ker o očetovi strani družine nikoli nisem vedela veliko, poznala sem le svojo babico, je bila zame referenca za vse vedno mamina stran družine. Zato ima zame vse, kar je povezano s Slovenijo, zelo velik pomen in je tudi del mene. Žal še nisem imela priložnosti potovati v Slovenijo, vendar vem, da bi bil to nepopisen občutek. Vedno iščem nove načine, kako se povezati s svojimi koreninami in to gojiti v sebi.

RF: Kdaj in kako si se odločila, da se boš ukvarjala z umetnostjo?

VM: Umetnost je bila v mojem življenju vedno prisotna, ne spomnim se, da ne bi slikala, risala ali ustvarjala že od malih nog. Moja družina me je vedno podpirala in mi pomagala, da sem se še naprej razvijala na tem področju, zlasti starši in stari starši. Kupovali so mi materiale in instrumente, da sem lahko ustvarjala in eksperimentirala, pošiljali so me na delavnice in tečaje, kolikor so le mogli.

Imela sem obdobja, ko sem bila bolj zatopljena v risanje, drugič v slikanje ali glasbo. Lahko pa rečem, da mi je najbolj všeč delo z akrilnimi barvami in graviranje z različnimi vrstami matric in tehnik. Pred nekaj leti sem se na fakulteti prvič pobliže spoznala z grafiko in se vanjo zaljubila. In od takrat je to vir, ki ga pogosto uporabljam pri svojem delu.

Moje življenje se vrti okoli umetnosti, vedno razmišljam ali si zamišljam, da bi nekaj ustvarila, pa naj gre za plastiko, glasbo ali pisanje, to je nekaj, kar se dopolnjuje. Pravzaprav je tudi glasba zame nekaj osrednjega, kmalu bo izšel moj drugi album „Enlightenment“.

Trenutno še vedno študiram konserviranje in restavriranje kulturne dediščine. To je poklic, ki sem si ga izbrala, ker me zanimata tema ohranjanja in analitični vidik del. Nekoliko pa tudi zato, ker je to tema, ki sem jo iz prve roke spoznala zaradi svojega očeta, za katerega bi lahko rekli, da je bil restavrator in ustvarjalec.

RF: Danes popoldne smo si lahko ogledali razstavo del in predstavitev udeleženk tvoje spletne delavnice. Kako je prišlo do te udeležbe?

VM: Predstavitev izhaja iz spletne delavnice o slovenskih umetnikih, na kateri smo obravnavali tehnike z akvareli in tušem na podlagi del slovenskih umetnikov, večinoma iz 20. stoletja. 

Ta tema o slovenskih načinih dela in delih slovenskih umetnikov me je zanimala že prej, raziskovala sem jo nekaj časa in je nekaj, kar nima konca.

Delavnica je nastala kot ideja, da bi spodbudila več ljudi različnih starosti, da bi se na bolj didaktičen, participativen način in z drugega zornega kota ukvarjali s slovensko umetnostjo. Opazila sem, da tovrstnih dejavnosti ni veliko, zato sem pripravila predavanja, letake in začela širiti glas o tem. Pri širjenju so mi med drugim pomagali društvi v Rosariu in AMET v Bernalu ter Lektorat slovenskega jezika v Buenos Airesu. 

Na srečo so se prijavili in tako sem lahko uresničila zamisel. Z njo sem bila zelo zadovoljna in prepričana sem, da bom v prihodnosti izvedla še druge delavnice.

RF: Na začetku si predstavila slovenske umetnike s področja argentinske kulture in umetnosti, med njimi tudi Gasparija. Koga si vključila in po kakšnih merilih?

VM: Lahko bi rekli, da je bila predstavitev razdeljena na dva dela.

Najprej je bila predstavljena ustanovitev Slovenske kulturne akcije (SKA), lahko bi rekli, da je bila in je združenje umetnikov. Odgovorni za začetek tega projekta so bili slovenski intelektualci, umetniki, ki so po drugi svetovni vojni prišli v Argentino in se združili, da bi lahko še naprej ustvarjali in predstavljali svojo državo. Tako sem najprej imenovala prve kulturnike, ki so imeli položaje v upravi SKA, kot so Ruda Jurčec, Alojzij Geržinič, Tine Debeljak, Ladislav Lenček in Marijan Marolt. 

Na likovni ravni pa smo za delavnico kot referenco pri analizi del uporabili predvsem Baro Remec, ki je bila v SKA zadolžena za poučevanje likovne umetnosti. Ogledali smo si tudi dela Lojzeta Perka, Avgusta Šantla in Maksima Gasparija, ki sicer niso prišli v Argentino, a so bili umetniki, ki jih druži uporaba istih materialov in različnih tehnik. Videli smo nekaj del Bare, ki je sodelovala s Tinetom Debeljakom in ustvarjala ilustracije za njegove spise. In ker je umetnica, katere dela že vrsto let poznam in se mi zdi vse, kar ustvarja, zelo zanimivo. Želela sem vključiti tudi sodobno umetnost, zato so bile pri nekaterih delih kot navdih uporabljene pesmi Braneta Mozetiča in Janje Putrle Srdič.

Na predstavitvi ste lahko videli ilustracijo Tineta Debeljaka, ki jo je narisal Maksim Gaspari, mislim, da sta se osebno poznala, predvsem zato, ker sta oba sodelovala pri reviji Dom in svet. Kakorkoli že, Maksim je bil tudi znan po tem, da je delal portrete drugih umetnikov. Njegove slike, ki so bile razstavljene, so bile vedno v družini, zgodbe o tem, kako so prišle k moji babici, pa ne poznam.

RF: Lektorat obiskuješ kljub temu, da živiš daleč stran! Na katerem nivoju si trenutno? 

VM: Sem že na tretji stopnji! Ja, živim precej daleč, to je približno tri ure vožnje, ampak kljub temu in vsem težavam s prevozom vedno pridem, redko zamudim. Več let sem se želela vpisati, vendar se zaradi službe nisem mogla. Ko sem končno začela, sem hodila z bratom, vendar zaradi dela in študija ni mogel nadaljevati. 

Zelo rada hodim, v teh letih sem se veliko naučila s Tjašo Lorbek in s sošolci, ustvarili smo zelo lepo skupino. Tjaša uči zelo dobro, ne uči izključno jezika, temveč vedno poda tudi kulturne informacije, ki jih vključi v pouk. Po njeni zaslugi je bila današnja predstavitev mogoča. 

RF: Začela si s projektom o intervjujih s slovenskimi umetniki. Kaj nam lahko poveš o tem?

VM: O tem projektu sem razmišljala že od poletja, začela pa sem ga šele pred približno tremi meseci. Glavna ideja je bila približati sodobno slovensko umetnost Argentini in preostalemu svetu prek teh videointervjujev, ki jih nalagam na svoj kanal Cultura Artística Eslovena na YouTubu. In tudi obratno, da bi slovenskoargentinsko sodobno umetnost spoznali v Sloveniji. Torej da bi se ustvarjala povezava v obe smeri ter da bi lahko ustvarjali tudi nove povezave med umetniki.

S tem sem zelo zadovoljna, saj so vsi intervjuvanci zelo veseli sodelovanja, pozitivno so se odzvali na pobudo, in tudi tega, da lepo število ljudi, tako iz Argentine kot iz Slovenije, gleda intervjuje.

RF: Hvala lepa, Victoria! Veliko uspehov še naprej!

Rok Fink

Lektorirala: Tjaša Lorbek