Razmišljanje ob ljubljanski predstavitvi knjige Povesti iz zdomstva in en esej Gregorja Papeža

Za nas v zdomstvu je knjiga še posebej to: skrinja slovenstva, najdražje izročilo za na pot, tolažba v trenutku samote, spremljevalka po kamnitih, peščenih poteh novega kontinenta; zapis poti navzgor in poti navzdol; bukve, kjer stoje besede davnih dni. 

Takole piše France Papež v knjigi Zapisi iz zdomstva.

Ne vem, če se bo njegov sin Gregor strinjal, ker ne vem, kako je sobival z očetom, ki je bil pomembna osebnost slovenske odličnosti, ki je živela in v nemogočih pogojih ustvarjala v politični emigraciji v Argentini. Če bi sodila po njegovi pesmi Vrnitev, že davno sem jo prebrala in spoznala to ustvarjalno pero nove generacije, bi rekla, da bo zadovoljen.

V besedah Franceta Papeža se prepoznavamo vsi tisti, ki delujemo zunaj matičnih meja. Pisana, tiskana in še posebej umetniška beseda v slovenskem jeziku je tista, ki se izgublja kot prvi pokazatelj šibitve neke narodne skupnosti, zato nas, ki živimo zunaj meja Republike Slovenije, a s Slovenijo v srcu, še posebej boli, ko nemočno gledamo, kako v matici pačijo jezik v novinarstvu, književnosti, javnem diskurzu. 

Literaturo izražaš v jeziku, ki ti je najbližji, predvsem pa v tistem, ki ga bolj obvladaš. Vedno težje je zato najti pisca, ki bi zunaj matičnih meja pisal literaturo v slovenskem jeziku. Na našem koncu se tudi dogaja, da si včasih tega ne priznamo in ohranjamo mit o literatih, ki umetniki besede niso, a si upajo z besedo na dan; zato da bi ohranili kapilarnost založb in različnih sredin, pa tudi prepričljivejšo percepcijo neke zamejske literature. 

No, nekateri me bodo podučili, da pod pojem ustvarjanje danes lahko najdemo prav vse, tudi trganje zastave.

Tudi na našem koncu, kjer živimo lučaj od matičnega žarišča, je vedno več tistih, ki za pisanje uporabljajo italijanščino in vedno pogosteje razpravljamo o tem, kaj lahko spada v našo literaturo, ali je slovenski avtor, ki piše v italijanščini, avtor dela, ki spada v zamejsko književnost ali je to le literatura prostora. Gre za vprašanja, ki si jih že dalj časa postavljate v Argentini in velja tudi za opredelitev tekstov Gregorja Papeža, ki piše v kastiljščini, njegov duhovni, kulturni, antropološki svet pa je tudi – včasih tudi v veliki meri – slovenski, slovensko zdomski, slovenski na tisti čudežni argentinski način, ki izžareva iz Zbornikov Svobodne Slovenije, iz tiste kakovosti, ki je matični prostor ne samo premalo pozna, prepogosto je tudi ne premore, vsaj ne v institucionalno priznanih kulturnih krogih.

Zaradi tega občasnega izžarevanja se v Gregorjevih tekstih tudi prepoznavam, pa čeprav so zunanje plasti pisanja zame vsebinsko zahtevne, tudi odbijajoče. Številni so passusi, ki me ne navdušujejo zaradi nasilnosti podob in stavkov, problematičnega odnosa do ženskega, prepogostih bolanih likov. Ko pa pomislim na celoto, si rečem, da če preslišim te odstavke, mi odmevajo drobci iz Meddobja. 

Povesti lahko beremo tudi kot mozaični roman, si predstavljam, da je deloma tudi avtobiografski roman, v njem prepoznamo avtorjevo umeščenost in neumeščenost v slovensko skupnost, kjer se počuti doma, a tudi osamljen in izobčen, saj drugače ne more biti, ko pa Gregor piše svobodno tudi o odstavkih človeškega življenja, ki so bolj za oseben pogovor. On pa si upa speljati razmišljanje do ekstremov, še več, išče te ekstreme. Gre sicer za latinsko obliko, ki je zame bolj sprejemljiva od matične, kjer te mora umetnost šokirati z goloto, kričanjem, vulgarnostjo, uničevanjem vsega, kar je sveto, pa naj bo to jezik, tradicija, domača glasba, da ne povemo nobene o verskih simbolih, seveda le katoliških. 

Pri Papežu pa imam vtis, da ta ekstremni nivo ni le funkcionalen neki katarzi, temveč tudi umetniškemu vrhu, ki sledi in ga doseže z globino misli, duha in lepega. Tako da če me Gregorjeva proza zaradi premočnih stavkov po presledkih odbija, me potem prevzame s tisto lepoto, ki izžareva besede davnih dni.

Mogoče pa pri tem občutju odigra svojo vlogo tudi slovenski prevod – izvirnika namreč ne poznam – odlična oblika slovenščine, ki mi je zelo blizu, ker v njej občutiš iskanje lepote tudi v jeziku, občutiš ljubezen do slovenščine, vrednotenje specifik našega jezika, ki je intenziven, z dolgo tradicijo besed, ki jih v računalniški sedanjosti več ne upoštevamo, če jih pa znamo umestiti v sodobni jezikovni kontekst, lahko uživamo v zelo bogatem in objemajočem jeziku.

Tekste je iz kastiljščine prevedel Andrej Rot. No, rezultat je zame to, kar me z jezikovnega vidika najbolj nagovarja pri slovenščini: njena zgoščenost, preteklost v sedanjosti, poigravanje in smotrna uporaba tujk, skratka tisto bogastvo, ki ga najdeš, ko izhajaš iz ljubezni in spoštovanja do svojega in ne iščeš modernosti za vsako ceno. Tak jezikovni in duhovni svet mi je na drugem koncu sveta včasih bližji kot tisti, ki ga imam nedaleč od doma. Gre za kontinuiteto tiste človeške biti, ki se ni presekala leta 1945, temveč ohranja sledove preteklosti, ker je nadaljevala pot, sicer čisto zahodno v smeri sekularizacije, relativizacije in atomizacije družbe, a vendar. Preteklost iz nje še vedno odmeva, tisti svet zahodnega, srednjevropskega, alpskega katoliškega slovenstva, ki je gledalo na Dunaj in je danes še prisotno v nekaterih gestah, nasplošno v človeku. 

Besedilo je prilagojeno uvodno razmišljanje, ki je nastalo ob predstavitvi slovenskega prevoda zbirke povesti Gregorja Papeža Povesti iz zdomstva in en esej, ki so izšli pri založbi Kud kdo. Predstavitev je bila 11. maja 2022 v Konzorciju v Ljubljani, sooblikovali so jo Andrej Rot, Gregor Batagelj in Erika Jazbar. 

Erika Jazbar