Digitaliziran dragocen dnevniški zapis o manj znanem poglavju slovenske zgodovine

Katoliški inštitut (KI) med letoma 2021 in 2027 izvaja projekt digitalizacije izbranega segmenta gradiva, shranjenega v arhivu Studia slovenica (SSL). Izbor dokumentov zajema tiste enote, ki so potencialno najbolj zanimive za znanstvenoraziskovalno delo ter posledično podvržene fizični obrabi. Med digitaliziranimi dokumenti je vredno izpostaviti do sedaj neobjavljen in v širši javnosti nepoznan »Vojni dnevnik«, katerega vsebina je posebej zanimiva za novejšo primorsko zgodovino. Njegov avtor je Zvone Žitnik (1923–1946), ilustrator in sodelavec propagandne službe primorskih domobrancev (Slovenski narodni varnostni zbor). Dnevnik, ki ga tvori obsežnih 173 strani, prinaša neprecenljiv prvoosebni pogled na vojno dogajanje z očmi mladega podčastnika, delujočega v manj številčni veji slovenske protirevolucionarne vojske. Na tak način časovno neposredno pokriva stanje »na terenu« in vključuje raznoliko vsebino: bojne spopade, vsakdanje življenje z lokalnim prebivalstvom, osebne prigode, odnos do nemškega okupatorja in povojnih zavezniških oblasti v Italiji, razmišljanje o političnih načrtih za bodočnost.

Dnevnik pokriva obdobje od Žitnikovega vstopa v enote primorskih domobrancev maja 1944 do nesrečne smrti z utopitvijo med bivanjem v begunskem taborišču v mestu Eboli v južni Italiji junija 1946. Prvi del dnevnika obsega čas od Žitnikovega vstopa k domobrancem aprila 1944 do delovanja v propagandni pisarni v Ajdovščini aprila 1945. Drugi del vključuje obdobje med aprilom in decembrom 1945, ko je avtor po nemški kapitulaciji pobegnil iz Ajdovščine ter bival v različnih zavezniških vojaških taboriščih v Italiji. V prvem delu, ki obsega približno polovico celotnega dnevnika, avtor razkriva svoj odhod k vojaškim enotam primorskih domobrancev v Trstu in poznejše delovanje v vojnih štabih v Postojni in Ajdovščini. Najprej posreduje osebne vtise iz vojašnice pri sv. Ivanu na severu Trsta, kamor je bil dodeljen v osmo četo. Prikazuje vojaško življenje in zlasti osebnostne značilnosti vojaškega osebja (narednikov, podnarednikov in drugih) – vsi so bili bivši (pod)oficirji in vojaki jugoslovanske kraljeve vojske. To dopolnjujejo prvoosebni prikazi vojaških spopadov med Nemci in zavezniki ter domobranci in partizani. Posebno natančna in čustveno obarvana je pripoved o zavezniškem bombardiranju Trsta junija 1944, ko so Anglo-Američani razdejali mesto, ki ga je kontrolirala nemška vojska. Žitnik se je ob koncu junija 1944 s svojo osmo četo nastanil v bivši karabinjerski vojašnici v Postojni, kjer je opravljal službo v propagandni pisarni. Tam je sodeloval pri izdajanju glasila Mi gremo naprej. Doživeti zapisi o življenju v Postojni poleti 1944 prikazujejo vsakdanjost vojaka in njegov prosti čas, ki ga je preživljal na sprehodih in v gostilnah, obiskal je tudi Postojnsko jamo. Povedna je zgodba o srečanju z Mariom Paglianom, bivšim fašističnim komisarjem slovenskega rodu, ki je Žitnika leta 1943 za deset dni poslal v zapor, zato ga je ta ob ponovnem srečanju vrgel iz postojnske gostilne. Tudi na drugih mestih se kaže Žitnikov odpor do predstavnikov fašističnega režima. Žitnik je bil od avgusta 1944 do januarja 1945 v lazaretu, nemški vojaški bolnišnici na Studencu v Ljubljani, kjer se je zdravil zaradi otekline na vratu in bil dvakrat operiran. Nato se je vrnil v štab v Postojni in bil dodeljen na delovno mesto v karavli na Ravbarkomandi. Po enem mesecu je bil prestavljen v Landol, ki je bil sredi partizanskega ozemlja. Zanimiv je prikaz vojaške akcije februarja 1945, ko je Žitnik sodeloval pri pohodu patrulje v vas Studeno. Del čete je preiskoval hiše, sam pa je bil del oborožene enote, ki je stražila dostop do vasi in izhod iz nje. Za krajši čas se je znova posvetil propagandnemu delu v Postojni, kjer so izdajali propagandni časopis Straža ob Jadranu (70 številk). 21. aprila 1945 je bil prestavljen v propagandno pisarno v Ajdovščini, kjer je – čeprav sam ni bil vpleten v oborožene spopade – sredi bojev med partizani in domobranci občutil pomanjkanje in lakoto. Kljub temu je njegov dnevnik poln slikovitih opisov naravnih lepot Vipavske doline. Vseskozi ga prevevajo občutki domotožja in brezvolje. Tedaj se je že veselil skorajšnjega konca vojne in z nelagodnostjo pričakoval negotovo prihodnost.

Drugi del dnevnika se začne z zapisom za 29. april 1945. Avtor dnevnika piše o radijski novici o nemški kapitulaciji v Italiji. Žitnik je s svojo enoto sodeloval pri razorožitvi Nemcev blizu Ajdovščine. Kljub pričakovanju konca vojne se pisec zaradi partizanskega osvobajanja Primorske zaveda: »Vem, da se bo v bodočnosti za nas odprl pekel.« Preostanek dnevnika opisuje beg domobrancev in srbskih ter slovenskih četnikov (Jugoslovanska vojska v domovini) iz Ajdovščine skozi Batuje, Dornberk, Volčjo Drago in Šempeter v Gorico. Po prihodu v Villanovo blizu Gorice so jih angleški zavezniki odpeljali v koncentracijsko taborišče Visco, kjer so se zbirali vojni ujetniki – zajeti pripadniki nemške vojske in različne protikomunistične enote. V taborišču so pripadniki primorskih domobrancev pod vodstvom nadporočnika Pušenjaka izdajali glasilo Naš vestnik. V prihodnjih mesecih so bili vojni ujetniki večkrat premeščeni v različna taborišča in se postopno premikali proti jugu Italije. Žitnik je krajši čas preživel v Ceseni, nato štiri mesece v Forliju (od maja do septembra 1945). V času bivanja v taboriščih je naraščalo njegovo nezadovoljstvo z Angleži, v katerih so domobranci sprva prepoznali rešitelje, nato pa so jim ti očitali sodelovanje z Nemci in jih zaprli. Žitnik je v taborišču gojil zvestobo kralju Petru II. in se prišteval k njegovi kraljevi vojski. Upal je na spremembo razmer v Jugoslaviji in obnovitev kraljeve oblasti. V Forliju je postal urednik zabavnega časopisa Tse Tse. V tem času je razmišljal o pobegu iz taborišča, da bi si v Trstu našel delo in bi pomagal preživljal svojo mater in sestri, a se je zaradi pripadnosti svojemu štabu odločil ostati v ujetništvu. V prikazih taboriščnega življenja med drugim piše o izidu volitev v Angliji, kjer je Winston Churchill izgubil oblast in je zmagala delavska stranka laburistov. Tedaj so se ujetniki bali, da bi jih Angleži po vzoru vračanja pobeglih domobrancev na Koroškem izročili Jugoslaviji. Ob koncu septembra 1945 je bila Žitnikova enota skupaj z drugimi ujetniki prestavljena v taborišče Eboli. Pot so preko Ancone in Rima nadaljevali proti Salernu. Žitnik po poti opazuje razdejano starodavno mesto in samostan Monte Cassino. Bivanje v Eboliju predstavlja zadnji del Žitnikovega dnevnika in hkrati njegovega življenja. Tam je s prijateljem in likovnim oblikovalcem »Hotimirjem Gorazdom« (tudi Žitnik je bil ilustrator) urejal humoristični stenčas Rafal in list Mi in svet, organiziral slovensko čitalnico, kjer so za informativne namene o stanju v Jugoslaviji ponujali tudi komunistična časopisa Slovenski poročevalec in Ljudska pravica. Zadnji dnevniški zapisi iz decembra 1945 omenjajo gledališko predstavo Miklavž v Eboliju, ki jo je za Miklavžev večer napisal Žitnik in v njej tudi igral glavno vlogo sv. Miklavža. Zvone Žitnik je umrl junija 1946, ko je utonil v namakalnem kanalu v bližini taborišča.

Digitalizacija in objava obravnavanega dokumenta ne označuje podpore tej ali oni strani, ki je bila udeležena v drugi svetovni vojni. Žitnikov »Vojni dnevnik« se namreč s kulturnega in znanstvenega stališča kaže kot idealen primarni zgodovinski vir, na podlagi katerega je mogoče globlje razumeti vsakdanje življenje in miselni svet predstavnika »običajnih« plasti vojaštva na zahodu slovenskega narodnega ozemlja. Pričakovati je, da ga bodo v bodoče s pridom uporabljali zgodovinarji in drugi raziskovalci (slovenske) preteklosti.

Simon Malmenvall in Nik Trontelj

Please follow and like us: