OkrOgle obletnice
Pred 30 leti, 23. junija 1991 je v Buenos Airesu umrl igralec, režiser in dramaturg Marjan Willenpart.
Kot igralec se je uveljavljal že v Ljubljani na Šentjakobskem odru, potem je nastopal v italijanskih begunskih taboriščih v Serviglianu in Senigalliji. V Argentini je sodeloval pri mnogih igralskih nastopih — tako pri Komorni gledališki skupini GONG in pri Igralski družini Narteja Velikonje (IDNAVE), kot pri Slovenskem izseljenskem odru (SIO) in pri Slovenskem odru v Argentini (SOVA). Willenpart je bil “rojén igralec“ (komedije) in sposoben teatrski tehnik in režiser.
Bil je tudi eden kulturnih delavcev v buenosaireškem krogu, ki so v februarju leta 1954 ustanovili Slovensko kulturno akcijo in dolga leta prevzel vodstvo gledališkega odseka.
Ne samo Slovenci, temveč tudi Argentinci, poklicni igralci iz gledališča San Martin, so mu dali priznanje in celo povzdignili njegovo scenično zasnovo, češ da je boljša od njihove.
Marjan Willenpart zasluži tudi izredno zahvalo za razne predstave, ki jih je pripravljal za Zavod v Adroguéju, misijonske proslave, Naš dom v San Justu, Slovenske dneve itd. Kakor je bil izjema med režiserji, tako je bil tudi izreden kot igralec, pa če se je samo za trenutek prikazal na odru. Kot je na primer pri Vombergarjevi Vodi uprizoril lik berača, ali nepozabno karikaturo vodje gasilske čete. Posebno pa naj se še spomnimo njegove nemajhne pomoči, ki jo je nudil našemu gledališču z napotki in zaznavami lastnih izkušenj, ki pa se jih ne da naštevati.
.
Dramska dela Marjana Willenparta:
Marjan Willenpart je napisal tri drame: Zadnji krajec (Meddobje 1954), psihološka drama, ki je imela na odru velik uspeh, Vnučka (1964), ki prikazuje tri rodove slovenskih emigrantov in je bila tudi uprizorjena leta 1977 in Gringo (1965), ki obravnava čas, ko so prišli slovenski emigranti v Argentino.
.
Zadnji krajec
Willenpartova tridejanska drama Zadnji krajec useka v sredino emigrantskega življenja: ko ni en sam dan brez skrbi, krutosti, bridkosti, naglice, nemira, krivic in razočaranj, katere je prinašalo zmaterializirano okolje ameriških mest. Na drugi strani pa tlači teža onega časa, ki so se mu begunci iztrgali iz objema in odšli v svet: izgube, toplote domačij, sovraštva, maščevanja — pa tudi tople reminiscence na načrte mladih let ter iz teh porojen pogum za nova upanja in sladko hrepenenje v sončne dni… Vse to je tragika vsakega izseljenca. En večer takega resničnega življenja v pristni podobi je prikazal Willenpartov Zadnji krajec. Zunanje nudi kaj preprosto zgodbo, vendar polno globokih psiholoških momentov, ki kakor tenka struna zazvene pred publiko in kličejo po rešitvi. Dogodek iz domovinske vojne, ko sta si nasproti stala dva svetova: partizanka Karla, ki razmesarjenemu nasprotniku nameni milostni strel, si po koncu vojne sama naloži pokoro, da poišče njegovega ranjenega brata v emigraciji ter mu streže in pomaga do popolnega ozdravljenja. Pa ju oba premaga ljubezen in se poročita: ona sicer ni imela tega cilja z njim, on pa niti ne ve, s kom se je pravzaprav poročil. Vse se razkrije šele v Buenos Airesu in privede zaplet do vrhunca: mož spozna, da je žena ubijalka njegovega lastnega brata in da je poroka z njo bila vzrok smrti njegove matere. Upravičeno smatra, da ga je v vsem nalagala in ubila še njemu življenje. Nasproti temu pa gori njena velika ljubezen zanj, polna požrtvovalnosti in odpovedi, sanjajoča o toplem ognjišču in novo nastali sreči. Alternativa: ali jo zapustiti in oditi ali pa zamahniti in ji končati življenje. Zmaga ljubezen, ki odpušča in znova zbliža dva uboga človeka, katera sta drug drugemu neskončno potrebna.
.
Vnučka
V tej tragi-komediji se je Willenpart spustil na polje problematike tretjega rodu slovenskih naseljencev v Argentini. Vprašanje ni novo. Z bistrim očesom odrskega praktika, ki ima mnogo smisla za humor in komedijo, je Willenpart prikazal družino treh rodov: babica, sinovi in vnukinja. Tej zadnji je Argentina že bitno občutena domovina. Edina, ki jo skuša razumeti je babica. Drugi rod — mati in strici s svojimi ženami — ne morejo prenesti neznosne misli, da bi se ljubezensko zavezala s tujcem; vnukinja Eva je nam reč spoznala nekega predrzneža s črno brado in dolgimi lasmi, ki jo prevaža s svojim avtom. To je osrednje vprašanje prvih dveh dejanj: odtok slovenske krvi v tuje morje. Willenpart ga je dobro zastavil; nakazal je aktualno in boleče vprašanje vživljanja mladine v argentinsko življenje. Staršem – drugemu rodu – to pomeni tragiko in avtor bi se lahko ustavil v drugem dejanju ter s kratko razsnovo rešil vprašanje, kot ga je skušal rešiti pozneje: snubec, ki jo je zasledoval z avtomobilom ni Argentinec, ampak Slovenec. Družinsko “sodišče“ odloči, da bodo poročili vnukinjo Evo s sinom bogatega slovenskega trgovca Sfiligoja iz Mendoze, za katerega se je izkazalo v tretjem dejanju, da je isti predrznež s črno brado in dolgimi lasmi, v katerega se je Eva zaljubila v prvem dejanju. Tako pa se začenja v tretjem dejanju nova, zaviralna ljubezenska igra med Evo in mladim Sfiligojem. V sicer precej naturalističnem prikazu se javljajo nova vprašanja in razočaranja. Družina je postavljena ob stran. Izkaže se, da je fant, o katerem je sanjala vnukinja, prazen, brez prave slovenske vzgoje – težak samo v “žepu“. Na koncu igre se nakazuje nov zaplet in naznačuje razplet.
.
Gringo
Tretje in zadnje dramsko delo Marjana Willenparta ne obravnava sedanjosti izseljenske skupnosti temveč čas prihoda v Argentino, ko so še skupaj z mnogimi družinami stanovali v velikih stavbah, ko so se šele učili jezika nove domovine. Prav jezikovni nesporazumi – neznanje španskega jezika – so osnova in dokaj preprosta spletka-zaplet komedije Gringo.
A ne gre samo za jezikovne nesporazume: v prvi plan pride obravnava direktnega odnosa priseljencev s špansko-argentinskim okoljem in težave komunikacije z njim.
.
Marjan Willenpart je bil v emigraciji izrazit predstavnik realizma; zanimal se je predvsem za stvarno življenje, ki ga je gledal dan na dan okrog sebe in doživljal v naši polpretekli zgodovini.
.
Pripravil Jože Jan
Viri:
Svobodna Slovenija
Dve domovini.zrc-sazu.si
centerslo.si
Wikipedia
Slovenska izseljenska književnost 3 – Južna Amerika
