V družbeno-politični kulturi in praksi našega časa se je razpasla navada, da je treba točke za vrednote oz. odmevnost v javnosti zbirati na ulici s protesti, vpitjem, žvižganjem ipd. Najbolj učinkovito je razgrajanje. Razumno zapisana ali izrečena beseda, ki sloni na dokazanih in razvidnih opornikih, ne zaleže veliko ali skoraj nič. Nihče je ne upošteva. Kot da razum ni več izhodiščna in operativna sila za spremembe delovanja in usmerjanja družbe na boljša skupna pota. Treba je iti na ulico in razbijati prazne škatle, da se sliši ropot in kričanje parol – to je del družbene ‘kulture’, ki učinkuje, nam zabičujejo mediji.
Tako enostavno seveda ni. Tudi razumna razprava ima še vedno težo, vendar te ne posluša veliko ljudi in o njej ne razmišlja velika množica, ampak le manjše skupinice in posamezniki. Veliko več odmeva najde bučno razgrajanje na javnem mestu vsaj v komentarjih: Pa so jim končno res dobro povedali!
Kdor si od tega obeta spremembe in odvrnitev od sprenevedanja, lažnega informiranja, uveljavitev pravice in več prostora v javnih občilih o resnici, je seveda v zmoti. Vtis je, da si tega javnost niti ne obeta takoj. Morda enkrat kasneje, nekoč … v neki nedoločeni prihodnosti.
Številčno najmočnejša skupina družbe pa je že dolgo tega nehala upati v kakršne koli dobre spremembe v političnem in družbenem življenju v smeri bolj učinkovitega omejevanja intrig in večjega spoštovanja in uveljavljanja moči resnice in pravičnosti, več prizadevanja za prostost posameznika od korporativnih centrov moči, ki brez ovir lomastijo in uveljavljajo svojo v nekih preteklih strukturah uzurpirano moč in oblast nad posamezniki.
Temu načinu delovanja družbenega telesa smo se vsi privadili. Postali smo manj dojemljivi za neokrnjeno resnico, za pravičnost brez interesov, za osebno prostost, ki jo omejuje le svobodna osebnost bližnjega, za solidarnost, kjer je bližnji spoštovan in cenjen, kot se cenim in spoštujem sam.
Tudi kristjani smo se nalezli nekrščanskega mišljenja in prevzeli norme neevangeljskega ravnanja. Prilagoditve vedno zbledijo podobo osebne svobode in pokončne drže v javnem življenju. Tako delujemo nemočno sredi družbenih tokov in ničesar boljšega ne doprinesemo vanje. Ne živimo in ne izpričujemo moči svobode v Kristusu.
In spet je treba priznati, da je veliko več krščanskega mišljenja in prizadevanja v delovanju kristjanov v javnem življenju, kot se na zunaj vidi. Preprosto bi radi nedejavni kristjani videli med krščanskimi politiki samo junake, ki so pripravljeni preliti kri za vero. Ne vidijo pa, kako jim pijejo kri ideološki nasprotniki Cerkve, ki ne izbirajo sredstev za pobijanje vsega, kar vzklije iz krščanskega prepričanja na političnem asfaltu.
Kdor zmore, naj bo pričevalec resnice in Božje pravice tam, kjer je. To pomaga, kričanje in zgražanje pa je bolj za čehljanje ušes.
Janez Pucelj | Naša Luč, februar 2020
