ZERMAN
Moram se vrniti k zadnjim besedam prejšnjih Odtisov: nismo šli v Zemono (ki leži v vipavski dolini), ampak v Zerman. Tudi v elektronski zapis se lahko prikrade tiskarski škrat …
.
.
Spet smo se vkrcali v naše avtobuse. Nismo se podali v kako novo taborišče, pač pa v Preganziol do gostilne, saj je ura bila že kar krepko čez poldne. Morali smo se porazdeliti na dve lokaciji, pa smo se vsi prav dobro imeli v prijetni druščini.
Končna postaja je bila v Zermanu, majhnem mestecu še južneje od Trevisa, z lepo in veliko cerkvijo, posvečeno sv. cesarici Heleni (materi cesarja Konstantina). Zgrajena je bila proti koncu devetnajstega stoletja (a posvečena leta 1908) v neorenesančnem stilu; ima nekaj umetniških slik znanih slikarjev, kot sta bila Jakob Palma starejši in Paolo Veronese.
V tej cerkvi je bilo 17. junija 1945 posvečenih sedem diakonov, ki bi sicer morali biti posvečeni v Sloveniji konec junija, pa so se pridružili reki beguncev. Posvečevalec je bil treviški škof Antonio Mantiero, še prej pa so preživeli v Zermanu tudi nekaj dni v pripravi na posvečenje in obhajanju duhovnih vaj. Naj navedem njihova imena: Milan Palčič, Mirko Fale, France Zagoršek, Stanko Janežič, Franc Levstek in Andrej Pogačar. Med bolj ali manj znanimi osebami smo se še posebej spomnili Andreja Pogačarja, ki je v letu 2019 umrl v Čilu.
.
.
Ker je do drugega vatikanskega koncila bilo še daleč, je vsak novomašnik opravil svojo prvo mašo pri enem izmed oltarjev cerkve (naštel sem pet oltarjev; morda so koncilske spremembe odpihnile katerega od njih). Šele potem je vsak posebej obhajal tudi slovesno novo mašo v Monigo, kjer so jim taboriščniki kljub skromnim razmeram pripravili slavja, kot se spodobi. Že na avtobusih smo poslušali zapiske iz dnevnikov samih novomašnikov, pa drugih oseb, da smo si ustvarjali slike, kako je lahko to izgledalo.
V cerkvi nas je lepo sprejel sedanji župnik. Občutek smo imeli, da že dolgo ni imel tako polne cerkve. V župnišču nam je pripravil tudi nekaj za pod zob in bil nadvse navdušen nad obiskom. Spregovoril nam je tudi župljan, ki se ukvarja z raziskovanjem preteklosti župnije in nam v kratkem govoru povedal nekaj o cerkvi, o njenih umetninah in preteklosti. Kot sem lahko razumel, pa ni imel prave predstave o dogodkih, ki so nas pripeljali v njihovo cerkev. Dr. Helena Jaklitsch je v nekem članku zapisala, da pred njimi že tristo let ni bilo nove maše.
Jasno je, da brez pesmi ni šlo, zato smo zapeli nekaj Marijinih pesmi, ki so pomagale poustvarjati vzdušje slovenskega in novomašniškega trenutka. Sledili so trenutki slikanja, ogledovanja umetnin, pa seveda molitve.
Zunaj na trgu je bil spet čas za klepet in seveda poslavljanja, saj smo se že vračali nazaj v slovenske kraje. Verjetno nobenemu ni bilo žal, da se je udeležil te ekskurzije/potovanja/romanja.
.
.
Ob napovedi obiska se mi je megalomansko razvila domišljija o potovanju čez Ljubelj skozi Celovec in naprej v Monigo, pa do Senigallije, Servigliana do juga … – in se hitro razblinila, saj je kaj takega nemogoče izvesti v enem dnevu. Morda pa se je ob številni udeležbi v glavah Lenarta Riharja in Iva Jevnikarja le utrnila iskra o izvedbi česa takega. Tak projekt je seveda nekaj popolnoma drugačnega. Več dni (in seveda noči, torej prenočevanja), več logistike in predhodnega obiska lokacij, kjer verjetno ni več ne duha ne sluha o tej preteklosti, vse to zavira uresničevanje mojih megalomanij. Domišljija ima pač to lastnost, da nima meja. Vsekakor naj bo zadnja beseda zahvala in pohvala organizatorjem za izvedbo tega programa.
GB
.
