Navdušeni smo bili, ko nas je lansko leto družinski prijatelj Tone Rode, direktor Družine, obvestil, da vključuje TRUDOV program tudi obisk Slovencev v Tucumanu.

Tako smo zadnjega 29. novembra pričakali TRUD-ove romarje na tucumanskem letališču. Skoraj sami neznani obrazi, toda že ob prvem stiku rok je skočila iskrica zaupanja in pričakovanja iz enega srca v drugega.

Zelo zgodaj so zapustili Buenos Aires in oglašala se je lakota. Zato smo vstopili na minibus in se odpeljali k nam v Tafi Viejo na zajtrk. Tam so nas že čakali rev. Franci Urbanč in zakonca Jože Draksler z ženo Danico Košir in nekateri člani naše družine. Bil je delavnik, večina znance je bila v službah ali šolah. Naša hiša je po sili razmer velika, saj je dajala streho desetim otrokom in zdaj, kadar se zberemo nas je kar lepo število, skoraj petdeset. S prostorom nismo bili v stiski.

Ob prijetnem kramljanju ob kavici in prigrizku smo se spoznavali in vsak obraz je dobil svoje ime!

V prijetnem pogovoru smo si marsikaj lepega povedali. Predstavila se je ga. Milka in omenila: “Naša družina je hvaležna vašemu očetu, dr. Tinetu Debeljaku, ker je izdal knjigo našega sorodnika Ivana Dolenca, MOJA RAST.” Ob tisočletnici Škofje Loke se je namreč tudi moj oče hotel priključiti praznovanju in je pri buenosaireški SKA (Slovenski Kulturni Akciji) izdal Dolenčeve spomine, pisane v komunistični ječi. Dolenca je komunistični režim takoj odstavil z ravnateljskega položaja in ga na lažnem procesu obsodil na odvzem svobode, izgubo premoženja (v glavnem knjige) in izgubo državljanskih pravic. Po odsluženi kazni ni mogel dobiti službe, zato se je preselil v Sopotnico k bratu na posestvo in postal njegov hlapec, kakor je sam pravil, pa mislim, da ni bilo tako dobesedno. Kako je prišel Dolenčev rokopis v roke mojega očeta? Zelo lepo to opisuje ga. Helena Janežič v prilogi Družine! Nekako takole je napisala: v loškem gradu je bil zaprt nemški zdravnik, ki je zdravil tudi okoliške bolnike. Iz teh časov je imel zdravnik lepe spomine in se je po izpustitvi vsako leto vračal na počitnice v Poljansko dolino. Bil je vez med obema prijateljema in kot kurir prenašal pisma sem in tja! V Nemčijo je tako po delih, v zelo majhni in strnjeni pisavi, prihajal ves rokopis in od tam po pošti v Haedo, v Argentino. Po želji Dolenca je knjiga izšla posthumno, ni se smel izpostavljati novi aretaciji.

Še jaz sem imela nekaj za povedati: Ko je ravnatelj Dolenec po dolgih poteh in prošnjah le prišel do minimalne pokojnine, je na Viču, kamor so nas kazensko naselili komunisti, poiskal mojo staro mamo, Marijo Debevec Remec. (Dolenec in Remec sta bila kolega in prijatelja). Stari mami je izročil pokojnino z besedami: “Vi ste bolj potrebni kakor jaz!” Zahvalila sem se ge. Milki, saj smo tistega daru bili deležni vsi člani družine.

Mag. Sandi Igličar, predsednik Muzejskega društva Škofja Loka, (rojstno mesto mojega očeta na katerega je bil izredno ponosen) je prevzel besedo in opisal delo društva. Poudaril je, da je bil moj oče eden od ustanoviteljev loškega muzeja in obnovitelj loškega Pasijona. Toda komunistični režim ga ni poznal. Bil je zamolčan! Tako daleč je prišlo to sprenevedanje, da je pod njegovo sliko v loškem muzeju, dvesto metrov od njegovega doma, pisalo “ Portret neznanega moža.”

Muzejsko društvo je podprlo predlog občine in v Aleji znamenitih ločanov je bil postavljen spomenik, delo kiparja Metoda Frleca, s finančno podporo g. Andraža Steguja.

Najbolj na globoko pa je zajel, ko je prikazal vse tri izdaje Črne maše za pobite Slovence. Prva je bila izdana l. 1949, z lesorezi Bare Remec kot prva knjiga naše emigracije v Argentini in pod psevdonimom Jeremija Kalin. Zakaj psevdonim? Naša družina je bila še vedno v Sloveniji! Ni nas smel izpostavljati.

Druga izdaja je izšla leta 1990 že v Sloveniji, pri založbi Karantanija.

Tretja in že zelo zajetna knjiga je izšla leta 2015 pri založbi Družina. Družina je še dodala avtorjev življenjepis, ki ga je napisala ga. Helena Janežič, umetnostni zgodovinar Milček Komelj je napisal študijo o grafičnem delu knjige, delo umetnice Bare Remec, ddr. Marija Stanonik pa je napisala literarno študijo.

Za mnoge goste je bilo vse to nekaj novega!

Čas nas je priganjal, da gremo naprej!

Vreme nam ni bilo naklonjeno, zato smo opustili ogled nasada limon. Odpeljali smo se proti krasni visokogorski dolini Valle de Tafí. Najprej smo se še po ravnini vozili skozi nasade sladkornega trsa, limon, soje, borovnic in jagod. Ko smo zavili v hribe nas je spremljala reka Los Sosa ter zeleni in bujni pragozdovi, imenovani Yungas. Pod krošnjami teh dreves in med praprotjem se je v osemdesetih letih prejšnjega stoletja, v težkih dneh ofenzive in protiofenzive, skrivala gverila.

V Valle del Tafí smo spet odkrili vzporednico s Škofjo Loko: vsako leto za Veliko noč izdvajajo Kristusov pasijon na prostem. V okviru visokih hribov, v nekakšnem naravnem anfiteatru nastopa okoli dvesto ljudi, med njimi tudi domačini indijanskega porekla. Dobrodelne dame so si zamislile Pasijon, da bi dobile pomoč za zelo potrebno lokalno bolnišnico. Začeli so v zelo majhnem obsegu, skozi leta je pa zanimanje raslo in končno so organizacijo prevzele občinske in provincijske oblasti. Že dvajset let zelo prepričljivo nastopajo ob velikonočnem času. Predstavitev začne z Jezusovim rojstvom in gre skozi vse dogodke Nove zaveze do Križa in Vstajenja. Vsakoletno predstavo si ogleda približno 15 tisoč ljudi. (»Vida y Pasión de Dios Hombre en Tafí del Valle«)

Nadaljevali smo pot čez Infiernillo (3000 m n. m. v.), kjer se začne pustinja. Mimogrede smo si ogledali indijansko mesto Quilmes in prišli do Cafayate. To je lep turističen kraj, že v provinci Salta, z zelo prijetnim podnebjem in obdan z neštetimi vinogradi.

Nadaljevali smo pot med zanimivimi geološkimi pojavi vseh barv in končno prišli v mesto Salta. Oglede po mestu in naprej je spremljal poklicni vodič indijanskega porekla, ki je govoril angleško in je bil dobro podkovan v zgodovini in zemljepisu. Usmerili smo se na območje Pune v rudarsko mesto San Antonio de los Cobres. Sedaj je cesta tlakovana in speljana nekoliko nad rečno strugo. Ko smo se pred nekako 40 leti prvič peljali po Quebrada de Toro (prevod iz indijanščine: Blatna soteska) se je pot, niti ne cesta, vila po strugi, enkrat sem, enkrat tja. Tudi vlak se je moral seliti z enega brega hriba na drugega. Še sedaj smo lahko občudovali impozantne železne mostove čez široko rečno strugo. Če je medtem deževalo, si moral počakati, da so divje vode odtekle in je bila pot spet prosta.

Presenečenje nad Alfarcito. Pred nekaj leti je tu stala samo cerkvica z dvema zvonikoma, pobarvana z močno rdečo barvo, na višini 2800 m n.m. v. Danes je tukaj celo naselje: mlad duhovnik, Sigfrido Moroder, po domače padre Chifri, ki je bil športnik in v šolskih letih tudi igralec rugbija, je bil poslan kot dušni pastir v provinco Salto na župnijo Santa Rita v okraju Rosario de Lerma. Dobil je v roke skico, kjer so bile zaznamovane lokacije devetnajstih šol in petindvajsetih naselkov in tja so ga poslali misijonariti, v ta visokogorski predel približno od 1500 do 4500 m n. m. v. On, kot športnik je vse te kraje prehodil, saj do ljudi drugače ni bilo mogoče priti. Peš in z nahrbtikom. Videl je, kako so ostajali na teh postojankah le stari ljudje in majhni otroci v njihovi oskrbi. Drugi so odhajali v mesta za zaslužkom. Otroci so hodili ure daleč do šole, dokler v šolah niso dozidali pritiklin za spalnice. Tako je učitelj postal tudi varuh in kuhar. Samo konec tedna so otroci hodili domov. Učitelji so bili zelo osamljeni in prepuščeni sami sebi.

Padre Chifri je občutil njihovo stisko in jim preskrbel vsakemu posebej radio, da so se lahko pogovarjali med seboj in z duhovnikom. Redno jih je tudi obiskoval!

Prav zaradi teh obiskov in maševanja po kapelicah, izgubljenih med hribi, si je zamislil da bi z jadralnim padalom (parapente) pridobil na času. Peljal bi se z avtom do določenega kraja, tam maševal. Nato naj bi z jadralnim padalom poletel do druge naselbine, spet maševal in učil in nato odplaval domov. Rečeno, storjeno. Naučil se je leteti in kmalu je izvajal svoj načrt. A ga je pri dvestotem letu doletela nesreča: veter je ponehal in pater Chifri je padel na zemljo in ostal hrom. Eno leto se je zdravil v bolnišnici in se nato vrnil v svoj ljubljeni Alfarcito. Zdravniki so ga obsodili na voziček, toda on se ni vdal! Nekaj ur na dan je treniral na vse mogoče načine, da se je z berglami spet postavil na noge: vera in volja sta ga rešila. Zelo realno je opisal to obdobje v knjigi “Después del abismo”… Ni opustil ne maševanja, ne kateheze. Kamor je mogel priti s svojim kvadriciklom, katerega so mu priredili in podarili prijatelji iz srednje šole, tja je šel!

Po nesreči se ni predal malodušju. Ustanovil je srednjo šolo za visokogorsko mladino, da ne bi zapuščala svojih rojstnih krajev. Gimnazija ima različne smeri: turizem, bio-visokogorsko zidarstvo, domača obrt (artesanías) in visokogorska živinoreja (lama, ovca, alpaka) in agronomija (papa andina).

Pri 46 letih, leta 2011, mu je odpovedalo srce. Po samo 12 letih delovanja je zapustil neizmerno bogastvo svojim ljubljenim faranom: blagovest evangelija in možnost relativnega blagostanja v težkih okoliščinah. Pokopan je v cerkvici v Alfarcito. Preprosta kapela z grobom in Chifrijeva slika z ovcami! Misijonar z vonjem po ovcah! Duhovnik, ki je bil med nami je dejal: “Tukaj, na tem kraju, se da moliti!”.

Nadaljevali smo pot. Na najvišji točki prelaza, skoraj 4000 m n. m. v., je Indijanka ponujala lokalne izdelke. Prodajala je sicer industrijska toda lepa volnena oblačila: Slovenci so ji polepšali dan s svojimi nakupi…

Visokogorsko rudarsko mesto San Antonio de los Cobres leži na višini in na pustinji. Hiške kot škatlice, brez ograje in brez drevja. V središču je šola, cerkev in elektrarna. Nekoliko nad mestom pa železniška postaja za vlak, ki pelje do 20 km oddaljenega mostu La Polvorilla.

Tuj smo se ločili. Slovenci so nadaljevali pot proti severu, k indijanski družini na tipično domačo kosilo: lamino meso, krompir, koruzo, kinoa in še kaj. In nato naprej, na ogled solin, Salinas grandes de Jujuy.

Nas je zanimal Viaducto la Polvorilla. Emblem province Salte!

Saj ne bi pisala o tem mostu, če ne bi bilo za nas Slovence posebno zanimivo.

Gradnjo te železnice iz mesta Salte preko Polvorille in Paso de Sico v Čilu je vodil inž. Richard Mauri. Najbolj znani most na tej progi, po kateri je vozil znameniti Tren de las nubes, Ramal C- 14, je bil že leta 1932 postavljen čez sotesko, po kateri zdaj teče slavna Ruta 40 na 4200 m n. m. v. Sedaj pride zanimivost: bil je izdelan v ladjedelnici CANTIERE NAVALE TRIESTINO DE MONFALCONE, po slovensko TRŽIČ! Torej, bil je narejen na naših tleh in zato ima nekaj našega. Postavili so most v neki podobni soteski blizu Trsta. In ko so videli, da odgovarja potrebam, so ga razstavili, zapakirali in po morju poslali do Buenos Airesa. Od tam pa na vlak Gral. Belgrano okoli 1800 km po železnici do Polvorille, kjer so ga znova sestavili. Zanimivo je, da je zgrajen tako, da se dvigne štiri metre med enim hribom, izvede tudi ovinek in ima “peralte”. Visok je 62 m, dolg 223 m in začeli so ga uporabljati leta 1939.

Vse kaže, da je izdelava tega mostu v Trstu povzročila veliko zanimanja, saj je veliko Primorcev prišlo delat na železnico v Salto in Jujuy. Nekaj se je tudi govorilo, da je tukaj delal Josip Broz.

Vlak sicer ne vozi vsak dan, a imeli smo srečo! Prav takrat, ko smo bili pod mostom je počasi pripeljal in videli smo, kako je peljal čez most visoko nad našimi glavami. Enkratno!

Pohiteli smo na sever za Trudovo skupino, toda nekje smo se zgrešili. Pričakali smo jih ob kavici v hotelu ob Južnem Povratniku – Trópico de Capricornio.

Peljali smo se skozi mesto Tilcara, kamor je leta in leta hodila iskat motive za svoje slike ak. slikarka Bara Remec, sestra moje mame. V krajih, kjer je stvarstvo tako barvito je našla svoj navdih in ga povezala z filozofijo staroselcev. Dobro jo je v filmu “Slikarka sinjih oči” upodobila TV Slovenija iz Maribora.