“Kako smo danes veseli! … in prav srečni, ker smo se zbrali, da z družinami, prijatelji in znanci slovesno obeležimo dva pomembna dneva: Pristavskega in Slovenskega.”
Tako je pozdravil popoldne vse navzoče predsednik Pristave g. Edvard Kenda.
Veselje, sreča, zadovoljstvo, lepo počutje, vse to se je odsevalo na obrazih navzočih. In bilo je popolnoma upravičeno. Preživeli smo lep dan. Da je prišlo do tega, je pa moralo preteči veliko vode pod mostom. Voda zlita v delo, potrpežljivost, sodelovanje, trud, iznajdljivost in še mnogo drugega. Ni bilo lahko, še posebno ne, ker smo imeli pred seboj dva velika izziva. Morali smo biti kos pripravi praznovanja Slovenskega dne in zlatega jubileja Pristave v obliki ali formatu, ki je povsem drugačen od tega, ki smo ga bili navajeni v predhodnih letih.
Praznik
V nedeljo 29. oktobra smo se domači in gostje udeležili dvojnega praznovanja. Domači smo začeli prihajati že ob devetih, da smo pripravili še zadnje podrobnosti. Malo nas je potrlo dejstvo, da je začelo deževati. Vse je bilo pripravljeno na odprtem, pod milim nebom, ki nas tisto jutro ni pričakalo tako milo, kot smo si želeli.
Okoli desete ure so prišli tisti, ki so imeli na skrbi stojnice. Dež še ni prenehal in vsi smo bili v resnih skrbeh. Kasneje smo izvedeli, da se je obotavljanje lotevalo tudi ljudi po domovih. Niso vedeli kaj storiti. Nekateri so se kljub dežju odločili, da pridejo.
In tako so se okoli enajste ure že zbirali gostje na dvorišču pred zastavami. Udeležba ni zgledala najbolj številna, čeprav je dež že prenehal. Kljub temu, da nam vremenska napoved ni bila povsem naklonjena, smo sklenili, da praznovanja ne bomo pustili ob strani. Pri sveti maši smo se še posebno priporočili blaženemu Alojziju Grozdetu, čigar relikvije so bile na ta dan umeščene v kapelo sv. bratov Cirila in Metoda.
Pet minut po napovedanem času nas je s kratkim pozdravom nagovorila ga. Lučka Jereb Oblak in smo zapeli himni ob dviganju argentinske in slovenske zastave, ki sta ju dvignila predsednik Pristave g. Edvard Kenda in predsednik Zedinjene Slovenije inž. Jure Komar. Ob glavnih zastavah so stali zastavonoše z argentinsko in slovenskimi zastavami ob spremstvu mladine in otrok v argentinskih in slovenskih narodnih nošah.
Takoj zatem smo se pa skupaj pomaknili v zgornjo kapelo sv. bratov Cirila in Metoda, kjer smo darovali sveto mašo za vse žive in rajne Slovence v Argentini. Mašo je daroval prelat dr. Jure Rode. Somaševali so: generalni vikar moronske škofije Jorge Oesterheld, pater Drago Lavrič in jezuitski provincial Ivan Bresciani, oba na obisku pri nas iz Slovenije, g. Franci Cukjati, g. Robert Brest in g. Toni Burja CM.
Pri sveti maši je sodeloval priložnostni zbor, ki se je ponovno zbral za to posebno priliko, pod vodstvom ge. Anke Savelli Gaser in Marjanke Grohar. Nekaj pesmi so zapeli tudi otroci ter mladci pod vodstvom Saši Jelenc Vodnik. Berili sta brala predsednika Pristave in Zedinjene Slovenije, evangelij pa je zapel g. Toni Burja. V pridigi je pa vse navzoče nagovoril dr. Jure Rode s spodbudnimi duhovnimi mislimi. Takoj po darovani maši so bile umeščene relikvije blaženega Alojzija Grozdeta med petjem in molitvijo litanij.
Po zaključni pesmi se je navzoče ljudstvo pomaknilo v spodnje prostore, kjer so že čakale raznovrstne dobrote za pod zob. Gostje, ki so imeli posebna vabila, so bili priklicani v dvorano, kjer so bile pripravljene mize za njih. Vsi ostali gostje so se posedli okoli številnih miz, pripravljenih po vsem dvorišču. Naša srca so se razveselila, ko so oči zagledale že malo številnejše ljudstvo, kot ga je bilo videti zjutraj. Sonce, ki se je pokazalo na nebu je privabilo ljudi, ki so bili sredi jutra še v dvomih ali bi prišli na Pristavo ali ne. Velik živžav je nastal na dvorišču, ki ga ni utišala niti bogata in okusna ponudba jedi in pijač na različnih stojnicah, poleg glavnega kosila, ki ga je pripravila ga. Polona Havelka s pomočjo pristavskih mamic in nekaj mladih. Vsak si je lahko izbral, kar mu je bilo najbolj po godu.
Ob 14. uri je bilo napovedano kulturno dogajanje na odru, ki ga je g. Andrej Golob skupaj s sodelavci pripravil na mestu, kjer je nekdaj stal mogočni ombú. Zaradi jutranjega dežja se je urnik malo pomaknil , ker je bilo treba ponovno pripraviti vso zvočno napravo, ker bi jo sicer dež bil uničil. Tako smo lahko prisluhnili nastopajočim še med kosilom pri mizah, če je pa kdo želel od bliže slediti dogajanju na odru se je lahko pomaknil bližje k stolom, ki so bili pripravljeni pred odrom v ta namen. Vsak je lahko izbral kaj početi. Program je bil dolg in obsežen. Celo popoldne se je nekaj dogajalo na odru. Zamišljeno je bilo, da bi se celotni program dvakrat zvrstil na odru, vendar tega ni bilo mogoče izvesti zaradi zamude, ki jo je povročil dež.
Kljub lepemu vzdušju in gladkemu potekanju dneva, je vse nas imela v skrbeh nenaklonjena vremenska napoved, saj smo po napovedi pričakovali dež okoli pete ure popoldan. Priprošnja blaženemu Alojziju ni bila zaman. Nekaj kapelj je padlo okoli napovedane ure in celo Dominik se je malo pošalil o “dež-man-u”, ko je predstavljal spominsko brošuro ob 50. letnici Pristave. Toda izgledalo je, da ga nekaj zadržuje. Kar je tudi omogočilo, da se je kulturni program izvršil do konca. Celotni kulturni program in format v katerem se je vršilo praznovanje sta si zamislila in izvršila kulturna referenta g. Boštjan Modic in ga. Andreja Bitenc Skubic.
Ob 16:30. uri so začasno ustavili kulturno dogajanje, da bi navzoče nagovorili z kratkimi pozdravi, najprej predsednik Pristave g. Edvard Kenda, za njim predsednik Zedinjene Slovenije inž. Jure Komar in nazadnje Veleposlanica RS ga. Jadranka Šturm Kocjan, ki je tudi podala priznanje Pristavi Urada RS za Slovence v Zamejstvu in po Svetu. Izročila ga je v roke predsedniku Pristave. Nato je Zedinjena Slovenija izročila priznanje ge. Alenki Prijatelj in g. Marjanu Hribarju za njuno delo v slovenski skupnosti v Argentini, nazadnje pa še Pristavi ob 50. letnici.
Preden se je zopet spravil v tek kulturni program, so na oder stopili predstavniki vseh Pristavskih družin s petdesetimi zlatimi baloni v rokah, ki so jih po petju “Kol’kor kapljic … ” spustili v zrak.
In še ni bilo dežja. Še smo uživali ob nastopih posameznikov in skupin. Po zaključenem programu je skupina “Km 43” zaigrala nekaj slovenskih pesmih, tokrat že pred dvorano. Mladi in starejši so izrabili priliko, da so se zavrteli in zaplesali ob zvokih orkestra. Tema je že objemala dvorišče in vse kar je bilo razpostavljeno na njem. Tudi ljudi, ki so še vedno sedeli okoli miz, se pogovarjali, jedli, pili, ali plesali. Končno so se pojavile prve debele kaplje, ki so udarile na mize, stole in glave navzočih. Najprej so bile samo posamezne kaplje, ki so že napovedovale dež. A komu je bilo to mar? Saj je bilo praznovanje že skoraj mimo. Na veliko smo se zabavali in se lepo imeli. Nihče nam ne mora vzeti, kar smo že doživeli. Nič razočaranja ni bilo pri tem, ko smo morali začeti pospravljati mize. In ko je bilo že skoraj vsega konec, je nekdo odprl veliko pipo in skozi njo so se spustile na zemljo debele in goste kaplje dežja. Po vsem preživetem smo dobili še blagoslov. Veseli smo odhajali domov!
Za kulisami
Koliko se ni videlo in za kar večina ve, da je bilo tam, prisotno pred in po prazniku, ker bi brez tega ne bilo mogoče prirediti takšnega praznovanja.
Delo številnih, ki so v večji ali manjši meri pomagali pri pospravljanju, čiščenju, lepšanju, pripravljanju prostorov in kosila, zamisli in pripravi kulturnega programa, celodnevnega dogajanja in še veliko več. Tokrat smo se tudi spustili k pripravi spominske brošure zaradi zlate obletnice Pristave in še razstave slik in umetnin, ki jih ustvarjajo Pristavčani. Tudi zgodovina Pristave je bila razstavljena v slikah in otroci Prešernove šole ter mladci so pripravili plakat s 50 razlogi, zakaj radi hodijo na Pristavo.
Vsem sodelujočim naj gre iskrena zahvala in velik “Bog poplačaj” v imenu pristavskega odbora in odbora Zedinjene Slovenije!
Nekaj odmevov in misli
Skozi cel dan in v dnevih, ki so se temu sledili sem se pogovarjal z raznimi osebami in skušal od njih dobiti vtise. Enemu je bilo všeč to, drugemu ono. Spet drugemu ni bilo všeč to, kar je bilo všeč prvemu. O tem bi se lahko veliko pogovorili in si ne bi bili enotni, saj so okusi, želje, zanimanja in doživetja enih in drugih zelo različna. Večina je pa bila enotna v tem, da so bili na splošno zadovoljni. Všeč jim je bil format. Ljudje so lahko že od vsega začetka posedali okoli miz in si privoščili jed po izbiri, ki jih je bilo mnogo. Slano ali sladko, toplo ali mrzlo, veliko ali majhno, temno ali svetlo, itd.
In ko že govorim o temnem in svetlem, moram povedati, da je bilo oblikovanje tovrstnega praznovanje za nas pravi izziv. Človek je bitje, ki veliko naredi in dela iz same navade. Ugodnejše je ravnati se po starih, ustaljenih in že odobrenih navadah, strukturah, načinih in ravnanjih. Izzivu smo bili kos, toda prisotne so bile tudi napake. Nekatere smo premostili, mnogo je ostalo tudi nerešenega o čemer bomo morali še razmišljati in se pogovoriti. Potrebno bo premostiti tudi to, če hočemo zrasti, kot osebe in kot skupnost. Ni mogoče rasti, če ne priznamo naših osebnih in skupnih napak in pomanjkljivosti. Vsi jih imamo, kot posamezniki in kot skupnost. Seveda se pa na napake ne smemo kar navajati. Če venomer ponavljamo ene in iste napake pomeni, da se od njih ne učimo. Le te je treba prerasti.
In še misel ob geslu: “Kdor spoštuje preteklost, ima v rokah prihodnost!”. To ne pomeni, da moramo delati in se ravnati samo po starih običajih. Spoštovanje ne pomeni zastoj, prenehanje rasti. Ne pomeni, da ni več prostora za razvoj ali napredek.
Spoštovanje je upoštevanje in vrednotenje starega pri iskanju novega, ki nas popelje vedno bližje popolnosti.
Če ne iščemo novih možnosti, novih poti, ostanemo vedno pri starem, ne moremo zrasti.
Kakšna bo ta prihodnost ? Kako nas bo našla ? Kako bomo ohranjali stare navade, šege in vrednote v novem svetu, ki postavlja nam in še posebno naši mladini težke izzive za prihodnost ?
Mladini moramo pri tem pomagati. Ne silimo, ker sila vzbuja upor. Raje spremljajmo, spodbujajmo z zgledom, vabimo, usmerjajmo … Kar je pridobljeno iz ljubezni, ne bo z lahkoto zavrženo.
Ohranjajmo vrednote, kulturo in jezik v zavesti, da nas to osebno bogati in pri tem ne izgubljajmo zavesti, da gre za rast, še posebno za duhovno rast.
Misli in pogled mi ne moreta preko tega, da včasih vidim življenje v družbi samo kot nekaj prehodnega, nekaj minljivega, kar sicer tudi je. In usmerjanje moči v to, kar je minljivo bi se mi zdelo nesmiselno, če bi za vsem tem ne bilo nekaj bolj globokega, bolj obsežnega in bistvenega. Torej, ali ni bolj smiselno, da usmerjamo to naše osebno in družbeno življenje in delovanje čedalje bolj in bolj v to smer, ki nam omogoča približevanje temu kar je neminljivo in večno ? Ali ni ta naš pravi cilj? Torej je vse, kar delamo smiselno le, če nas popelje do tega cilja. Ne izgubimo ga izpred oči!
M.M.
Vse slike iz Slovenskega dne: Marko Vombergar
Sorodne vsebine:
- Spored 62. Slovenskega dne in 50. Pristavskega dne
- Slovenski dan: podelitev priznanj Zedinjene Slovenije
- Predstavitev Zbornika ob 50-letnici Pristave
- Jože Rožanec: Pogled naprej
- O blaženem Lojzetu Grozdetu
