»Samo dve trajni zapuščini sta, za kateri upamo, da ju bomo predali svojim otrokom- korenine in krila.«

– J. W. Goethe

Članek je nastal ob spominih na znamenja in kapelice, ki sem jih srečevala na poteh svojega otroštva v domačem kraju in širši okolici. Njihova lega je merila naše poti; preprosta lepota in otroški duši nerazumljiva skrivnostnost je bila povezana s pripovedmi starih ljudi o dogodkih iz davne preteklosti. Otroci smo h križu, ki je stal blizu naše njive, prinašali šopke cvetja, povezane s travo.

Suha krajina je bogato posejana s temi malimi sakralnimi znamenji. Mnoga žal že propadajo. V članku želim zapisati nekaj dejstev o zgodovini znamenj in kapelic na Slovenskem, predstaviti raziskovalno nalogo o popisu le-teh na področju Ajdovca, Dvora, Šmihela in Žužemberka leta 1995 ter prikazati, kako smo v letih 2021 – 2022 obnovili spomeniško zaščiteno » telovo » kapelico pod Faro v Žužemberku, staro 174 let.

Naj se tudi tako prebudi zanimanje za mala sveta znamenja in voljo krajanov, da bi s skupnimi močmi poskrbeli za njihovo obnovo in tako ohranili dragoceno dediščino naših prednikov.

O ZNAMENJIH IN KAPELICAH

Beseda znamenje ima različne pomene ; govorimo o dobrih, slabih, nebesnih , rojstnih znamenjih. Z njimi označujemo vse tisto, kar nas na kaj spominja, opozarja, pomeni nekaj posebnega.

Znamenja so spomin na pomembne dogodke, zaobljube, prošnje in zahvale. So iz verskih ali drugih duhovnih nagibov postavljena drobna arhitektura ali likovni izdelek, npr. : kapelica, kamnit steber ali zidan stolp s sveto podobo, leseno razpelo, svetniški kip v vdolbini. Pobudo za njih nastanek so najbrž prinesli beli menihi v 12. stol. , iz tujih krajev. – Človek je hotel od nekdaj imeti majhne svete prostore, ki so ga spremljali na vsakodnevnih poteh in ga opominjali. Najstarejša ohranjena pri nas so iz 15. stol. Cesar Rudolf je leta 1596 izdal odlok, ki je določal, naj ljudje ob cestah in poteh v njegovih deželah zaradi grozeče turške nevarnosti postavijo znamenja. V 16. stol. so jih postavljali predvsem v spomin in opomin, v 17. stol. pa zaradi zaobljub in v zahvalo za uslišane prošnje ob boleznih, nesrečah in vojnah.

Najstarejši zapis o znamenjih na Slovenskem je bil objavljen leta 1858 v Slovenskem romarju avtorja Lenček Jerneja z naslovom » Nekatere besede Romarja zastran znamenj ob poti ». V njem preberemo : » Naj bodo tudi nam, Slovencam, taki znamki božji vselej pri sercu in skerbimo, da nas zanemarjene in zapušene znamnja božje mlačnosti in zanemarjenosti tožili ne bodo….«

Znamenja so kamnita ( pokopališki stebri in svetilniki, stebrasta znamenja, znamenja s kipi in kamnitimi križi ) ali zidana ( slopasta, trikotna , znamenja z nišo ).

Kapelice so lahko zaprte, odprte ali mnogokotne, tudi z zvoniki. Redkejša so znamenja različnih oblik ( razpela, sveti kipi, podobe ).

Kakšne so razlike med znamenji in kapelicami?

Znamenja se razlikujejo od kapelic v tem, da nimajo lastne, človeku dostopne notranje prostornine. Njihova oblika je pretežno stebrasta ; tako jih ni mogoče imeti za stavbe. Stojijo sredi mestnih ali vaških trgov in na izbranih krajih v naravi. V povezavi z okoljem oblikujejo urejen del prostora.

Kapelice pa imajo svojo notranjo prostornino, umerjeno po človeku, in mu je dostopna. So mlajšega nastanka kot znamenja, iz novega veka, časa renesanse, v katerem ima človek osrednjo vlogo. V znamenjih iz srednjega veka zanj ni prostora.

Še nekaj posebnosti: Slopna ali slopasta znamenja so v obliki štiristranega slopa s kvadratnim prerezom, pokrita s piramidno strehico. Nimajo prednje in zadnje strani. Lep primer je slopasto znamenje na Dvoru pri Žužemberku.

Kapelica je po izvoru besede capella – plašč s kapuco. Legenda pripoveduje, da je Sv. škof Martin iz Toursa (4. stol.) polovico svojega plašča podaril beraču. Po njegovi smrti so ga razglasili za svetnika, njegovo polovico plašča pa shranili v majhnem svetišču – kapelici.

Zaprte kapelice so na kvadratnem ali pravokotnem tlorisu pozidane stavbice s polnimi stenami na treh straneh; spredaj je navadno zamrežena odprtina, zaprta z vrati. Navadno obokana prostornina je umerjena po velikosti odraslega človeka. Zunanjost kapelice je lahko gladka ali bogato razčlenjena z zidci. Oblika strehe je lahko štiristrana – piramidasta ali dvokapna, prekrita z opeko, s skodlami, pločevino ali korci. Notranjost je lahko poslikana, z razpelom, kipom ali nabožno podobo. Odprte kapelice imajo polno zadnjo steno, preostale tri pa se odpirajo s polkrožnimi loki, naslonjenimi na prosto stoječa stebrišča na sprednjih dveh oglih. Skozi tako na široko predrte stene se notranji prostor odpira kar na tri strani. Dva stebriča stojita na nizkem zidcu.

KAPELICE IN ZNAMENJA V KRAJEVNI SKUPNOSTI ŽUŽEMBERK LETA 1995 – raziskovalna naloga v Osnovni šoli Žužemberk

Med vsakoletnimi prednostnimi nalogami v OŠ Žužemberk so bile tudi raziskovalne naloge učencev in mentorjev. Oktobra je bil objavljen razpis s predlaganimi temami, ki so bile povezane s Suho krajino, njeno zgodovino, naravno in kulturno dediščino , z znanimi Suhokranjci itd. V dveh desetletjih je nastalo več kot sto raziskovalnih nalog, ki predstavljajo dragoceno gradivo, s katerim so se potrjevali mladi raziskovalci pod vodstvom mentorjev.

Tako je leta 1995 nastala raziskovalna naloga » Kapelice in znamenja v Krajevni skupnosti Žužemberk ». Mentorica dvanajstim učencem 7. in 8. razreda je bila učiteljica zgodovine Majda Pucelj. Na terenu so si ogledali, popisali, opisali in fotografirali 47 kapelic, 40 križev , eno slopasto znamenje in eno znamenje v zidu , ki so se nahajali na področju KS Žužemberk. Proučili so pisne in ustne vire ter male sakralne spomenike umestili na zemljevid.

Na področju šolskega okoliša AJDOVEC je bilo popisanih 15 kapelic in 22 križev. Dve kapelici sta poimenovani po sv. Jožefu in sv. Antonu, ostale pa po priimkih in ledinskih imenih gospodarjev : Frakova, Farovška, Tekavčeva, Goršetova, Martinkova, Klepačeva, Mikletova, Kranjška , Škarpova, Paradižarjeva, Gnidovčeva. Po kraju se imenuje Borštna kapelica. Podobno velja tudi za poimenovanje križev : Lukežev pil, Slakov križ, Janžkov, Lojzetov, Škarpov, Erjavčev, Tinčetov, Gnidovčev. Po kraju se imenuje križ na Prelesnici.

Na področju šolskega okoliša DVOR je bilo popisanih 13 kapelic, 8 križev in eno slopasto znamenje. Kapelice so v večini poimenovane po kraju, kjer stojijo : na Brodu, na Jami, v Trebči vasi itd., po priimku gospodarja : Pižmovo znamenje, Knafelčeva kapelica… Po lokaciji so poimenovani tudi križi (v Stavči vasi, na Vinkovem Vrhu…), izjema je Črčkov križ v Sadinji vasi.

V šolskem okolišu ŠMIHEL je bilo evidentiranih 10 kapelic : tri so posvečene Materi Božji, dve Devici Mariji, ena Sveti Družini in Kristusu Kralju, preostale tri so poimenovane : Janezova, Štefanova in Liščeva kapelica. Križi niso bili popisani.V šolskem okolišu ŽUŽEMBERK so popisali 12 kapelic in 11 križev. Kapelice so posvečene : Materi Božji ( 5 ), Srcu Jezusovemu ( 3 ), Marijinemu Brezmadežnemu spočetju, Devici Mariji, po lastniku je Vovkova v Zafari. Križi so poimenovani po lokacijah. Posebnost je velik, v dvorski železolivarni ulit križ na žužemberškem pokopališču, pa tudi Naralov, iz kamna klesan križ ob cesti med Žužemberkom in Trebčo vasjo.

OPIS IZBRANIH KAPELIC IN ZNAMENJ S FOTOGRAFIJO

Kapelica Sv. Antona na Podlipi stoji sredi vasi Podlipa, v senci mogočnega kostanja. Po izgledu je to ena najlepših kapelic v župniji. Je štirikotna, z oknom na levi in desni strani. Nad streho se dviga majhen stolpiček – zvonik. Konstrukcija stolpiča je lesena, oblečena v pločevino. Na oltarčku je postavljen kip sv. Antona Padovanskega, pod njim je upodobljen mrtvi Jezus v božjem grobu, ob njem je angelček. O nastanku kapelice ni podatkov. Morda so jo zgradili po velikem požaru, ki je leta 1901 uničil 41 poslopij devetih gospodarjev. Na to kaže podoba sv. Florjana nad vhodom v kapelico.

Paradižarjeva kapelica v Srednjem Lipovcu – Zgradili so jo Paradižarjevi na svoji zemlji, ob cesti , ki vodi proti Ajdovcu. Tloris kapelice je osmerokotnik. Dvokapna streha je spredaj ošiljena. Narejena je iz betonskih elementov, ki so med seboj povezani. Leva in desna stran sta zidani s fasadno opeko, prav tako zgornji del nad vhodom. Stranski okni sta okrogli. Kapelica je bila postavljena leta 1994 v zahvalo za rešitev iz smrtne nevarnosti. Marija Hren je bila leta 1944 po krivici obtožena, mučena in obsojena na smrt. Kasneje so jo pomilostili. V zaporu je bila 2 leti. Takrat se je zaobljubila, da bo postavila kapelico. Načrt zanjo je izdelal domači arhitekt Tine Gorenčič.

Slopasto Pižmovo znamenje na Dvoru se imenuje po bližnji Pižmovi domačiji. Stoji ob glavni cesti na Dvoru, blizu odcepa poti proti Vinkovemu Vrhu. Zgrajeno je bilo leta 1737 v zahvalo, ker so bili Dvorjani takrat obvarovani kužne bolezni. Ima stebrasto obliko in so ga prvotno krasile štiri freske. Leta 1989 so znamenje dvignili za en meter, ga lepo obnovili, freske pa zamenjali s kipci pleterskega meniha. Ograjen je s kovano ograjico. Delo so opravili Dvorjani v sodelovanju s tedanjo Krajevno skupnostjo.

Naralov križ stoji na križišču ceste med Žužemberkom in Trebčo vasjo, kjer se odcepi pot do Štepčeve domačije. Postavil ga je Jože Novak, po domače Naralov , iz bližnjega zaselka Mačji hrib, ker se je srečno – sicer invalid z eno nogo – vrnil iz vojne. Les je bil iz domačega gozda, kamen iz bližnjega Lačen griča. Jezusa na križu so ulili v dvorski železolivarni. Vklesana letnica nastanka je 1875. Kot samouk je imel veliko veselja z obdelavo kamna. Na vrtu nekdanje Naralove domačije še stojita njegovi kamniti mizi ,krogla in korito za sadje. Naralov križ velja za enega najlepših znamenj v Suhi krajini. Pred leti je bil obnovljen.

Koristno in zanimivo bi bilo raziskavo razširiti na področje celotne Občine Žužemberk, dopolniti zemljevid sakralnih znamenj ter spodbuditi organizirano obnovo zlasti spomeniško zaščitenih. Tema je primerna za mlade raziskovalce, učence OŠ, dijake ali študente, Suhokranjce.

PROJEKT OBNOVE KAPELICE PROTI ZAFARI – POD FARO

Kapelica proti Zafari stoji na ovinku ceste proti Zafari, na desni strani brežine, blizu domačije družine Lavrič. Je spomeniško zaščitena in nosi letnico 1849. V Registru Zavoda za varstvo kulturne dediščine Novo mesto je opredeljena kot objekt sakralne stavbne dediščine z naslednjim opisom :

Na kvadratni osnovi pozidano kapelo z osrednjo polkrožno odprtino flankirata dva kamnita stebriča. Odprta je proti cesti. Pokrita je z dvokapno streho. Zunanjščina je razčlenjena s historičnimi dekorativnimi elementi. Na čelni strani fasade je letnica 1849. Kapela, nastala v sredini 19. stol., nadaljuje tradicijo baročnega stavbnega izročila in tako predstavlja pomemben člen v ohranjanju in geografski razširjenosti baročnega stavbarstva na Dolenjskem. Varstveni režim določa varovanje spomenika v celoti, izvirnosti in neokrnjenosti. Ohranja in varuje se tudi okolica spomenika.

Kapelico je že načel zob časa. Pred leti je bila sicer prekrita streha, a stene, oltarna miza, ograjica, tudi škarpa in zelenica nad njo – vse je bilo v žalostnem stanju. Najstarejši krajani so vedeli povedati, da sodi kapelica pod Faro med nekoč štiri Telove kapelice, mimo katerih je šla procesija za praznik Svetega Rešnjega Telesa. Zgraditi jih je dal župnik Jakob Okorn, doma iz Škofje Loke, ki je služboval v Žužemberku 29 let. Eno od teh, pri Grčarju, so po vojni porušili. Lastnik zemljišča, na katerem stoji kapelica pod faro, je Jurij Lavrič.

Odločitev, da se kapelico obnovi, ni bila težka, še zlasti ne ob spodbudah in pripravljenosti sovaščanov, da pomagajo po svojih močeh.

Oktobra 2020 smo začeli projekt obnove kapelice s preučevanjem pisnih virov in ustnih izročil; oboje je bilo zelo skromno. Sledila je pridobitev soglasij od lastnika zemljišča in dekana ter ZVKDS Novo mesto. Pred začetkom del si je kapelico ogledal prof. dr. Peter Fister, vrhunski strokovnjak za arhitekturo, in dal dragocene usmeritve za obnovo ter pomagal z literaturo o sakralni dediščini. Že novembra 2022 smo se na terenu sestali z restavratorko dr. Ano Krevelj in konservatorko Tanjo Mesojedec. Ob ogledu kapelice sta posredovali nekaj temeljnih navodil in priporočil, pisno pa smo prejeli natančen opis kulturno – varstvenih pogojev za obnovo.

Povzetek kulturno- varstvenih pogojev za obnovo kapelice pod Faro

Pred pričetkom del na kapelici je potrebno izvesti predhodne raziskave, in sicer sondiranje ometov in beležev, kar opravi restavrator. Sondiranje je potrebno zaradi ugotovitve starejših poslikav ter za ustrezno dokumentiranje prvotne in vseh naslednjih faz podobe kapelice – za končno prezentacijo.
V kolikor ne bo sledov posebnih poslikav, bo mogoče dotrajane omete odstraniti in jih nadomestiti z novimi, kompatibilnimi ometi.
Zaradi vlage, predvsem v spodnjih delih sten, zlasti na hrbtni strani, je potrebno okoli temeljev izvesti ustrezno drenažo, pa tudi utrditev temeljev kapelice.
Venčni zidec pod streho zahteva rekonstrukcijo manjkajočih delov.
Kovano ograjo je potrebno očistiti, dopolniti manjkajoče dele ( rožice ) ter jo v celoti antikorozijsko zaščititi in nato premazati.
Stene kapelice se prebeli z grafitno sivo in belo barvo.
Okolico kapelice je potrebno očistiti in urediti : odstraniti drevesne panje, obrezati obstoječe grmovnice, presaditi žive rožne vrtnice in zasaditi nove, avtohtone slovenske rastline.
Dovoljena je postavitev kipa na oltarno mizo- ustrezno velikost svetujejo strokovnjaki Zavoda.

Geodetsko sliko kapelice z vsemi izmerami in načrtom je izdelal domačin mag. geodezije Tomaž Gnidovec.

V februarju 2021 sta strokovni sodelavki Zavoda izvedli sondiranje notranjih in zunanjih površin kapelice ter ugotovili, da v njej ni bilo posebnih poslikav, le belež različnih barv, tudi potiskan z vzorci.

V aprilu 2021 je bil sestanek s predvidenim izvajalcem, zidarskim mojstrom, dr. Ano Krevelj in organizatorjem obnove. Sprejeti so bili naslednji dogovori : ponovno se prekrije streho in uravna simse, očisti se luknje, v notranjo nišo se postavi kip, tla ostanejo ista, na oltarno mizo se postavi kamnito ploščo, sanira se kovano ograjico, na strop kapelice se pritrdi stropna luč v stilu ograje. Notranjost in zunanjost kapelice se prepleska v beli in umazano beli barvi. Okolico se očisti, navozi novo zemljo in zasadi z domačimi rastlinskimi vrstami. Okrog kapelice se izkoplje drenaža, po njej se nasuje debelejši prodnik. Med zasajene rastline se posuje lubje.

Maja 2021 je bila z vaščani izvedena delovna akcija : s strojem in ročno je bila očiščena zelenica, odpeljano je bilo kamenje, štori in odpadki. Navožena je bila sveža zemlja. Pri tem in v celotnem projektu je najbolj zavzeto sodeloval Feliks Mrvar, poleg njega pa še : Gašper Mrvar ,Franci Mrvar, Franci Bašelj, Damjan Šetina, Slavko Struna ter Jakob in Primož Mrvar, ki je bil organizator projekta.

Avgusta 2021 so sanirali ograjico ( Gregor Skube, Adrijan Pavlin in Primož Mrvar ). Streho je prekril Gregor Novak. Kamnosek Beno Ogrin je oblikoval in namestil na oltarno mizo lepo, sivo kamnito ploščo.

Zaradi delovne nesreče zidarskega mojstra Cirila Pluta z Valične vasi so dela pri kapelici zastala. S pomočjo Zavoda smo se za izvedbo zidarskih del dogovorili s Štefanom Kekom iz Roženplja, mojstrom za obnovo sakralnih objektov.

V oktobru in novembru je položil drenažo, saniral temelje in zadelal poškodbe zidov. Obnovo škarpe sta prekinila zima in covid.

V aprilu 2022 je bil dobavljen kip Sv. Jožefa z Jezusom, ki je bil ulit v Livarni Daga Bujana v Varaždinu iz kamna v polimerni matrici v velikosti 1,35 metra. Še dodatno ga je dodelal in zaščitil domači restavrator Miha Legan iz Žužemberka.

Maja 2022 je mojster Štefan Kek s sodelavcem obdal kapelico z zaščitnimi materiali in jo prebelil -z umazano sivo barvo simse, vse ostalo belo. Obnovila sta škarpo in jo lepo zafugirala. Očistila sta siva kamnita tla z geometrijskim vzorcem.

Junija 2022 si je okolico kapelice ogledal dipl. inž. agr. Peter Gliha in napravil načrt zasaditve. Izvedena je bila montaža ograjice in unikatne svetilke.

Septembra 2022 je restavratorka Tanja Mesojedec v čelni trikotnik kapelice naslikala Božje oko, ki ga je že povsem zabrisal čas. Mojster Kek je še enkrat prebelil celo kapelico, opral škarpo in stopnice ter okrog kapelice nasul debel prodnik. Sledila je zasaditev avtohtonih slovenskih rastlin, ki so značilne za okolico kapelic in znamenj : pušpan, mahonijo, sivko, potonike, vrtnice popenjavke itd., skupaj 19 sort in 41 rastlin. Delo sta po načrtu strokovno opravila Peter Gliha in njegov sin Jurij. Na oltarno mizo je bil pritrjen kip Sv. Jožefa z Jezusom. Bližnja soseda kapelice in dolgoletna oskrbovalka Majda Lavrič je oktobra 2022 prevzela ključ in poskrbela za njeno okrasitev. Pridružila se ji je še Ivanka Struna.

Blagoslovitev kapelice je bila v nedeljo, 30. aprila 2023. Ob prisotnosti številnih krajanov jo je opravil žužemberški dekan Franc Vidmar.

Zaključek

Obnova kapelice je trajala dve leti. Pri obnovi so sodelovali : 6 strokovnjakov, 5 obrtnikov in 11 vaščanov- prostovoljcev. Vsi zaslužijo zahvalo in pohvalo, še zlasti mojster Kek, ki je srčno in zavzeto, upoštevajoč vsa priporočila Zavoda, lepo obnovil mali suhokranjski biser in mu tlakoval pot v novo stoletje.

Kapelica je že oživela s šopki rož, lepim prtom, adventnim venčkom na ograjici pa z velikonočno dekoracijo in svečami, ki jih v prošnjah, upanju in zahvalah prižigajo mimoidoči. Oskrbnici zvesto bedita nad njo in spremljata rast zasajenih rastlin.

Sveti Jožef z Jezusom v kamniti podobi Pravičnega, steber družin, opora v težavah in tolažnik nesrečnih naj prisluhne molitvi in ljudski modrosti:

»Blaženi Jožef,

tudi za nas se pokaži očetovski,

vodi nas po poti življenja.

Izprosi nam milost, usmiljenje in pogum

in brani nas vsakega zla.«

mag. Jelka Mrvar

Viri:

P. Fister, Umetnost stavbarstva na Slovenskem, CZ , 1986

Raziskovalna naloga Znamenja in kapelice v KS Žužemberk, OŠ Žužemberk, 1995