Na Narodni dan spomina na žrtve komunističnega nasilja, čeprav ga je lansko leto levičarska vlada ukinila, se je vseeno vršila 16. maja  spominska slovesnost na trgu Republike v Ljubljani. Ko sem bral govore, sem se pri enem začuden ustavil: “Režim, zaslepljen z zmago v drugi svetovni vojni, je kruto obračunal s poraženci “.

Zmagovalci v tej vojni so bili Američani, Sovjeti, Angleži, delno morda tudi Francozi, a govornik ni mislil nanje, ampak na partizane, pod vodstvom komunistične partije. 

Poraženci: Nemci, Italijani in njihovi zavezniki Romuni, Madžari, delno tudi Bolgari. A tudi nanje ni govornik mislil, ampak na domobrance, četnike in na druge protirevolucijonarje..

Koga so premagali partizani v Sloveniji in sploh v Jugoslaviji?

Z  Italijani so bili stalno v taktičnih povezavah, da so oboji lahko mirno pobijali zavedne Slovence – neoborožene civiliste –  ali jih pošiljali v taborišča, da jim ne bodo po vojni v napoto pri uvajanju komunizma. Sicer jim je tega že zagotovil  Josif Vissarionovich  Dzhugashvili, takrat še  tako češčeni  “oče     narodov“, Stalin. 

Po kapitulaciji Italije, septembra 1943, so se njene čete vračale v domovino in partizani so jih spremljali do meje, da bi jih branili, če bi se slučajno ljudje znesli nad njimi za vse medvojne zločine. V zahvalo so jim Italijani pustili orožje in tudi vojake, ki so se razumeli na težko orožje, da so ga lahko uporabljali.

Kraje in mesta so po odhodu Italijanov partizani proglasili za osvobojeno ozemlje,  kar je trajalo le malo časa, ker so jih kar hitro zasedli Nemci, ne da bi se partizani temu uprli.

Septembra 1944 je maršal Josip Broz – Tito, poveljnik vseh jugoslovanskih partizanskih čet in najslavnejši jugoslovanski heroj, ki je zapustil celinsko Jugoslavijo in se zatekel pod angleško zaščito na jadranski otok Vis, milostno dovolil Stalinu, da sovjetske čete lahko vdrejo v Jugoslavijo. Te so meseca novembra  že osvobodile –   Nemcev –  Beograd. Tito je zahteval, da naj v paradi pri proslavi zmage  prvi vkorakajo partizani, a ruski  poveljnik, Fjodor Tulbuhin ni tega sprejel, češ, da so partizani kaj malo prispevali k zmagi, posvečali so se bolj ubijanju ideoloških nasprotnikov, Nemci jih niso  kaj dosti brigali. A je dovolil, da je v prvemu tanku parade stal  tudi en partizan.                                                                                        Sovjeti so potem napredovali proti zahodu, v Sloveniji so se ustavili v Murski Soboti, ker so bili Nemci, zavedajoči se poraza, že v polnem umiku na zapad, da se predajo zapadnim zaveznikom in ne padejo v roke Sovjetom. S tem je bila usoda Jugoslavije, s Slovenijo vred, zapečatena.

Vojne je bilo konec 8. maja, datum predaje Nemcev Sovjetski Zvezi v Berlinu ob 23. uri. Zaradi časovne razlike je bil takrat  v Moskvi že 9. maj, zato se večkrat omenja ta  datum. 

V Sloveniji praznujejo osvoboditev Ljubljane in drugih mest 9. maja, torej ko je bilo vojne že konec in nobenega okupatorja nikjer več, ker so sami  odšli, da jih ne dobe Rusi. A v Ljubljano so  prvi vkorakali, po Strelski ulici, partizani hercegovskega muslimanskega odreda. Za njimi so se opogumili slovenski partizani in jim zmagujoč sledili.

Še nekaj o bitkah v drugi svetovni vojni:

Najbolj proslavljena bitka na Slovenskem je verjetno Dražgoška bitka, v začetku januarja 1943. Pred par leti je slavnostni govornik na  tej proslavi zatrdil, da smo z njo Slovenci  pokazali svetu, da Nemci niso nepremagljivi.

Če upoštevamo važnost in vpliv neke bitke po številu padlih, navedem nekaj podatkov:

Bitka pri Ardenas- Francija, december 1944 – januar 1945, 80.000 padlih Nemcev

Kursk,  ….  280.000 padlih

Jarkov, avgust 1942,  98.600

Stalingrad, januar- februar  1943,  246.700 Nemcev,  njihovih zaveznikov: Romunov  58.850,  Madžarov  143.000, Italijanov  114. 520,  skupaj  563.000 padlih.

V Dražgoški bitki,  28, ampak sami Nemci.

Skozi vso vojno, od septembra 1939 do maja 1945, je na celem Balkanu       –   Albanija, Bolgarija, Jugoslavija,  Grčija, evropski del Turčije …-  kjer je bilo partizanstvo najbolj aktivno – padlo 25.000 nemških vojakov, od teh, večina po vdoru Sovjetov v Jugoslavijo.

Poraženci 

Z Rdečo vojsko že na slovenskih tleh, je bilo jasno, da bo v teh krajih zavladal komunizem. Vsak upor bi bil nesmislen. Zmagovalci – Churchill, Roosevelt in Stalin so si proti koncu vojne na konferencah, Teheran  – december 1943 in Yalta – februar 1945   razdelili svet , posebno še Evropo, na vplivna območja, kjer so uvajali svoj način vladanja. Protikomunistične čete in na tisoče in tisoče civilistov, ki so se odločili živeti v svobodi, čeprav za ceno izgube domovine, so se napotili proti mejam sosednjih držav, Avstrije in Italije, že zasedene po Angležih in Američanih. V primeru domobrancev, jih partizani pri umiku niti niso poskušali zajeti, kar bi bilo po vojaško, ampak so jih z barantanjem z Angleži zamenjali za slovensko Koroško. Partizani so tudi zasedli most čez Dravo in okolico, na avstrijski  strani Ljubeljskega tunela, da bi preprečili prehod civilnim beguncem, a so se pred Rupnikovim bataljonom kaj hitro in skoraj brez upora razpršili. Zadnja domobranska zmaga – od tolikih in zadnji partizanski poraz – od tolikih. 

A domobrance – in še druge protikomunistične formacije, so Angleži razorožili, izdali in z lažjo poslali v roke svojim političnim nasprotnikom.  

Niso bili poraženi, ampak izdani in prodani.

Franci Markež