Ob koncu leta večkrat modrujemo, kako hitro mineva čas. Saj smo komaj vstopili v leto, pa je že december. Kaj smo prejeli, kam smo dali svoja dela in moči? Ocenjujemo del življenja, ki ga ne moremo več spremeniti. Spomini prinesejo v zavest zadovoljstvo in hvaležnost za dobre stvari in prav tako nelagodje zaradi slabega in bolečega. Nismo z vsem zadovoljni. Včasih si zaželimo, da nečesa nikdar ne bi bilo. Iz obračuna s preteklim, ki je nespremenljivo, že delamo načrte za prihodnje, kjer želja ne manjka.
Novo leto je pred vrati in vanj vstopamo s polno mero zaupanja, da bo boljše. Srce veleva tako, kljub temu da nas življenje uči treznosti. Preobilna mera dobrih voščil in želja ne izraža najbolje resnice, da marsikaj lahko sami načrtujemo in izbiramo.
Kar si bomo zastavili kot nalogo, za kar se bomo zavzemali, kar bomo izbrali za svoj cilj, kar bomo sami načrtno postorili, od tega je najbolj odvisen marsikateri dober ali slab sad, ki ga bomo čez leto dni našli na drevesu svojega življenja ter spravili v svojo zakladnico. So sadovi dela za časno življenje, in so sadovi, ki jih lahko spravimo v zakladnico večnosti. Tam veljajo le dobra dela. Ta dela najbolj uspešno ustvarja vera v Boga in zaupanje vanj. Vera rodi poslušnost Božji besedi in ta rodi sadove življenja.
Vera ni preračunljivost, kaj je končni dobiček, ampak je odnos do Boga, ki se je razodel kot sočutni prijatelj. Božja zapoved ni zahteva, ampak je nasvet za svobodno odločitev. Spoznanje Božje modrosti je najboljša pot.
Kristjani načrtujemo, izbiramo in se odločamo za boljše, za človeka vrednejše življenje. Prizadevamo si za stalen napredek v spoznanju Božje besede in Božje volje. Prva in osnovna želja in naloga postane, da bi bilo posvečeno in hvaljeno Božje ime.
Zato vemo le eno, da ne smemo nikdar obstati samozadovljni na mestu, kamor smo dospeli. Na poti vere se lahko odpočijemo, da nato z novim zagonom stopimo naprej. Kar je pred nami, je vedno vprašljivo, negotovo, neznano. To so dogodki, ki nas doletijo, so ljudje, ki jih srečujemo, je preizkušnja, ki se je nismo nadejali, je veselje, ki nas je objelo, pa ga nismo pričakovali.
V novo leto vstopamo bolj izkušeni, bolj zreli in pripravljeni na dobra in slaba, vesela in boleča presenečenja. Na koncu vsakega leta se zadovoljno oziramo nazaj, da smo zmogli napore, ni nas strlo, čeprav vemo, da nismo bili popolni. Smo pa bogatejši za nova izkustva.
Pomembna je odločitev: čez leto ne želim biti tak, kot sem danes. Hočem biti boljši, bolj utrjen v veri, bolj odločen, da hočem vztrajati tudi, ko je naporno. In vem: Bog pomaga človeku, ki vanj zaupa.
Janez Pucelj
