Ni najbolj običajno, da se v naših domovih in društvih predava o pevcih, še manj o opernih pevcih. A kakor po naključju, in ker je ravno iz primorske skupnosti v Buenos Airesu vzniknil eden od največjih tenoristov svojega časa, v svoji najbolj znani vlogi še ne presežen, smo se odločili, da predstavimo te operne velikane.
A zakaj bi tu poročal o tem srečanju z dne 30. avgusta? Ker je tema bila, kot zgoraj omenjeno, povsem neobičajna. In tudi da delim z bralci tega lista vsaj osnutek tega, s čimer sem seznanil tamkajšnje poslušalce. In ker sem namreč sam predaval, mi skoraj ne preostane drugega kot nadaljevati v prvi osebi.
Z Lojzetom Mačkom sva se dogovorila, da bom predstavil dva najpomembnejša slovenska pevca v zgodovini, poznana po celi obli, nedosegljiva s svojima repertoarjema, seveda vsak v svojem času. Gre sicer za Antona Dermoto ter Carla Cossutto.
Seveda sem tudi omenil odlične slovenske pevce v Argentini, Luko Debevca-Mayerja ter Carlo Filipčič Holm, kot tudi tiste, ki so zapustili Argentino, tj. brata Fink, Vasleta, Luko Somoza-Osterca … Nisem pozabil na slovenske glasove iz Slovenije, ki gostujejo na najpomembnejših opernih in koncertnih odrih na svetu, na Elviro Hasanagić, Rebeko Lokar in Sabino Cvilak, ki so gostovale v vodilnih vlogah tudi v buenosaireškem Colónu.
Kronološko sem začel pri Dermoti, govoril sem o družini (sam ni vedel, ali je bilo enajst ali dvanajst otrok, kakor piše v svoji avtobiografiji), o glasbenih začetkih, potem o štipendiji za Avstrijo in Čarobni piščali, ki se je izkazala za odskočno desko. Sledile so Traviata in druge vloge, nekatere daleč od zmožnosti mozartovskega tenorista, a vseeno mojstrsko izvedene, npr. Florestan, ki je v buenosaireški operi navdušil občinstvo. Med pripovedovanjem sem tudi predvajal posnetke, ki bi jasno dokazali njegov sloves, zakaj je dobil naziv Kammersängerja, zakaj je prejel od samega Tita red jugoslovanske zastave, zakaj je veljal za najboljšega mozartianca, in to desetletja. Govoril sem o njegovi dolgi karieri, kako je pri sedemdesetih še pel Tamina in da ga je dve leti kasneje veliki Carlos Kleiber poklical za majhno vlogo v svojem odličnem posnetku Tristana. Takrat, pri tistem poslednjem njegovem Taminu, občinstvo v gledališču ni moglo zadržati smeha, ko je v besedilu moral reči: Si le domišljam, da sem še živ? (Ist’s Phantasie, daß ich noch lebe?).
Poslušali smo ga v dveh Mozartovih arijah, v nemščini (Tamino) ter v italijanščini (Octavio), in tudi v slovenskih samospevih, ki jih je lepo število posnel ob spremljavi žene Hilde.
Nato je sledil Cossutta (Košuta pred italijanizacijo) – neverjeten glas, neverjetno obvladanje dinamične lestvice, lep glas, posebnost, ki običajno ni prisotna pri dramatičnih ali helden tenoristih. Seveda je bil Cossutta še pomembnejši za to društvo, saj je bil primorski emigrant. V Argentino je prispel leta 1948, star 16 let, in postal del te primorske skupnosti. Poročil se je s Slovenko, Nidio Cotič, ki ga je spremljala po celem svetu, kjer je nastopal. Za začetek smo poslušali odlomek intervjuja na Radiu Koper iz leta 1975, v katerem pripoveduje, kako je začel s petjem, kako je celih šest let samo študiral in šele potem stopil na oder. Gladko je govoril v tržaškem narečju, vendar povsem dovolj razumljivem (osnovno šolo ter dva prva letnika srednje je naredil v slovenski šoli v Trstu).
Ni bilo prav dosti »pravih« Otellov; Čilenec Ramon Vinay, za njim Kanadčan Jon Vickers ter nato Cossutta. Od slednjega do danes se še ni pojavil tenorist, ki bi to vlogo izpeljal na res pravi ravni, saj zahteva bogat dramatični glas, teman v nižinah, bleščeč v visokih notah, ter obsežno dinamično lestvico. Poslušali smo Ingemisco iz Verdijevega Rekviema pod taktirko Karajana, sina slovenske matere, konec opere Otello pod Soltijem, nekomercialni posnetek Vesti la Giubba ter arijo Dalile iz Saint-Saënsove opere iz grla Marjane Lipovšek, ki se prelije v neki duet s Samsonom in tudi zaključi ta trenutek opere. Slednji je bil posnet v živo, a izdan potem komercialno. Ni v tem Samsonu edinkrat delil odra s Slovencem, še prej ga je čikaška opera združila z Ladkom Korošcem v Borisu Godunovem.
Presenetili smo poslušalce z nastopom svakinje pevca, Diane Cotič. Nidia je namreč v Italiji, a ker je zvedela za ta dogodek, je poslala besedilo sestri, da nam ga je prebrala. Lep zaključek predstavitve torej.
Seveda smo se potem podružili še ob prigrizku, čaju, kavi ter odlični potici iz rok in pečice Kristine Globokar.
Rok Fink
Lektorirala: Tjaša Lorbek
